Založba: Escape Records
Datum izida: 29. 9. 2023
Produkcija: Simon Jovanovič
Dolžina albuma: 53.34 min
Zvrst: Progressive Metal/Heavy Metal
Ocena: 10/10
Dino Jelusić ne potrebuje posebnega uvoda. Hrvaški hard rock in heavy metal pevec se je v kratkem času povzpel med izbrano peščico najbolj cenjenih vokalistov svoje generacije, ki mu je prinesla stalno članstvo pri nikomur drugem, kot Whitesnake. S tem je povedano vse. Coverdale je od nekdaj izbiral le najboljše med najboljšimi.
Glede na prvi odstavek te recenzije bi človek menil, da so Jelusick posodobljena hard rock revival druščina, vendar temu ni tako. So precej bolj ostri in ošiljeni, kot bi lahko kdo pričakoval. Tudi metalsko zvampirirani. Že uvodna Reign Of Vultures obelodani bistvo poante o Jelusick. Človek se ne zmoti mnogo, ko skozi izvedbo te skladbe prikliče žanrske asociacije na progresivni metal. Iz tega sledi da je album »Follow The Blind Man« svoja vrsta zveri in da so Jelusick drugačna glasbena zgodba, s svojo prepoznavno glasbeno identiteto.
Jelusick so kvartet. Brez posebnih gostov. Dino bi jih lahko privabil k sodelovanju glede na svojo reputacijo, a tega ni storil. Album »Follow the Blind Man« je zato delo purizma kvarteta v 110% iztržku. Glasbeniki, ki obkrožajo njegov mogočen in prodoren ter nad vsem silno nalezljiv vokal, ki leze takoj pod kožo, so tehnično temeljito skvašeni do perfekcije. Ne glede na to, da je pred nami prvenec, se na njem čuti, da je ekipa skupaj že dolgo časa in da imajo vsi udeleženi na albumu konkretno kilometrino prevožene glasbene poti. Dobrih 53. minut glasbe je resnično vrhunsko položenih na zvočni nosilec. Točke spremlja perfektna narava komponiranja. Graduirana rast vzdušij iz kitice preko pred-refrena v refren je vseskozi prisotna. Kvartet diha na isti frekvenci. Složno. A »Follow the Blind Man« je silno mračen album. V sozvočju s časi v katerih se nahajamo in v katerih drvi človeštvo, kot kaže nezadržno in naravnost z glavo, v nedrja apokalipse.
»Follow the Blind Man« spaja v osnovi sicer klasične elemente hard rocka, heavy metala, poseduje pa (pričakovano) moderen pristop (produkcije in komponiranja). Fraze se odzivajo mestoma silovito. Z vzvodi, ki v občasni agresiji ‘kitarske rifaže’ merijo celo proti thrash metalu (Died, Chaos Master). Ker je Dino v vokalni naravi – sami barvi in načinu jemanja vokalnih linij, primerljiv z Russellom Allenom iz Symphony X (občasno tudi z Jornom Landejem) in ker je material na trenutke silno razgiban (optimalno detajliran in izpiljen), je narava albuma primerljiva točkovno celo s kasnejšimi deli Symphony X in zadnjimi samostojnimi deli Michaela Romea. Zmes materiala na albumu je izjemno slikovita, razgibana in posebna. Zato ta album preprosto povedano z eno besedo navdušuje. Od začetka do konca. V sleherni sekundi. Kvartet je v kompozicijah kreativne silnice razporedil tako, da talenti posameznikov sevajo z izjemno intenziteto in se optimalno bohotijo. Na individualni ravni torej. Res da je Dinov avtoritativni vokal vseskozi v središču pozornosti, a kitarsko delo, ki ga dostavlja izvenserijski kitarski virtuoz Ivan Keller ne osupne nič manj.
Album poseduje izjemo živo produkcijo. Organsko toplino zvočne narave. Deluje kot da so bile točke posnete v studiu po principu koncertnega nastopa. Bend je album posnel v ljubljanskem studiu Evolucija, pod producentsko taktirko Simona Jovanoviča.
Točke so pretanjeno razporejene glede na vrstni red. Naslovna skladba velja za enega albumskih vrhuncev. Srednje hitra, mestoma baladno usmerjena mini epska suita, nabita z melanholijo in pompoznim ‘drama teatrom’, tu je mid-eight pasaža s silovito kitarsko erekcijo osupljivega soliranja, ki naniza preskok v nek svet mistike in domišljije, kar je vrhunski atmosferični odklon, sicer pa velja kot kompozicija za vrsto mojstrovine tega prvenca, ki razbremenjuje silovito mračno agresivnost uvodnega dela albuma prvih treh skladb. V drugi polovici nosi podobno funkcijo, kot naslovna skladba tudi The Healer, ena lažje zapomnljivih točk albuma, vsekakor pa godi silno na koncu sam izhod, ki ga okarakterizira sklepna klavirska balada The Great Divide, kjer izvablja Dino iz svojega vokala namerno prepoznavni Coverdaleov ‘okajeni’ šarm. Da. Skladbe so silno razgibane. Šibijo se od dodelanosti. Od atmosferičnih preskokov, do motivnih preobratov, modulacij, prehodnih vložkov. Zato zahteva »Follow the Blind Man« kar konkretno število rotacij, da zleze kot celoto pod kožo. A, ko zleze enkrat pod kožo ta album, ga boste z velikim užitkom konzumirali še dolgo, dolgo časa. Od tod ugotovitev, da se ves čas brezsramno spogleduje z elementi progresivnega metala.
Prvenec »Follow the Blind Man« ni samo še en album. Je izjemen temeljni kamen kariere skupine. Na njem je skupina predstavila sebi lastno DNA, ki ji bo sledila tudi v prihodnje in jo negovala ter nadgrajevala. Kot omenjeno. »Follow the Blind Man« nosi silno moč in prevzetnost izklesanega izpovednega art karakterja in je glede na dejstvo, da govorimo o prvencu, nedvoumni kandidat za prvenec leta 2023 v sferi metala. Briljantno delo. Ni mu treba dodati nič, še manj pa karkoli odvzeti.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Reign Of Vultures
2. Died
3. Animal Inside
4. Follow The Blind Man
5. What I Want
6. Acid Rain
7. Healer
8. The Great Divide
9. Fly High Again
10. Chaos Master
11. The Bitter End
Zasedba:
Dino Jelusick – vokal, klaviature, aranžmaji
Ivan Keller – kitara
Luke Broderick (Luka Brodarić) – bas kitara
Mario Lepoglavec – bobni
