Jeff Beck in posebni gost Johnny Depp – neulovljivi sotrk kitarske doktrine in ‘holivudskega’ blišča v Pordenonu (2022)
Prizorišče: Pordenone / Parco San Valentino / Italija
Datum koncerta: sreda, 20. 7. 2022
Neverjetno, vendar resnično. Jeff Beck, as kitarskih asov, ki ga mnogi laskavo povzdigujejo kot rock kitarista rock kitaristov, v kombinaciji s posebnim gostom, hollywoodskim filmskim zvezdnikom Johnnyjem Deppom. Na enem in istem odru. Istočasno seveda. Hkrati torej. Njun skupni album “18” je na nek način zagrešil tovrstni idejni zločin. A svet zabave v rocku in rollu je lačen in žejen novih, nevsakdanjih in razburljivih potez ter manevrov.
Koncert v Pordenonu je bil zanimiv iz mnogih aspektov in o tem dogodku bi bilo mogoče filozofirati dan in noč. Osredotočimo se zgolj na publiko. Staro, staro in na drugi strani mlado, mlado. Prvih petnajst vrst je bilo nabito posejanih s privrženkami Johnnyja Deppa in le malokatera, če sploh, je slišala v življenju za Jeffa Becka. Daleč, daleč v ozadju nabitega prizorišča, pa je publika z EMŠO-om zorela in je šla pasti firbce zgolj in v prvi vrsti zavoljo enega in edinega. Jeffa Becka. Kontrast v publiki je napovedal tudi sam kontrast, ki smo mu bili priča tega večera na odru v Pordenonu. Ta je bil še izdatneje intenziviran. A počasi.
Ura je odbila petnajst minut preko devete zvečer. Koncert je bil razprodan. Torej 5.000 ljudi na prizorišču, ki brez težav sprejme tudi do 8.000, a pač restrikcije ‘novodobnih scenarijev’ tega ne dopuščajo. Tisto o 8.000. To je bilo nekoč. A niti ne dolgo tega. V publiki ni ostalo spregledanih niti nekaj ‘mask’. Zadušljivo, Klavstrofobično. Neumestni komentar, a dejstvo, ki zaboli. Potem pa stopi na oder eden in edini. Presvetli Jeff Beck s svojo belo Fender Stratocaster. Jeff je kralj. Njegov dotik, njegov grip. Veličastno. Edinstveno. Tisti občutek, ko Blackmore vzame za pet minut svojega Stratocastra v roke med svojimi Blackmore’s Night koncerti. Seveda je zgodba srečanja z Beckom v živo povsem drugačna, a enakovredno unikatna. Le na drug način. A tisto pri Blackmoreu traja vsega pet minut. Tu pa se je enkratna figura jazz rock fuzije, blues rocka, hard rocka, pop rocka in sicer umetnika, ki je preizkusil in stkal mnoge prekretnice, ki so ga vodile do stapljanja navidezno nepremostljivih žanrskih mejnikov, v svojevrstni unikum. Jeff Beck dela vse po svoje. Je samouk in samorastnik. Kdor je prvič prijel kitaro v roke je zanj Jeff pravzaprav, ob vsem šolskem ‘balastu’, ki ga je sicer treba osvojiti, lahko brezmejni ventil navdahnjenih fascinacij, ki na mladega kitarista vpliva tako, da ta spozna kaj vse je še mogoče izpeljati v igranju kitare, česar ti glasbena šola nikdar ne more razkazati. Beck je lahko vodnik v najbolj mokre sanje vsakogar, ki vstopa v svet učenja kitare. To je tisti univerzum. Univerzum posameznika. Univerzum vsakega glasbenika. In Jeff Beck je svoje samoraslo sledenje ‘feelingu’, notranjim instinktom ter čutom, pripeljal v smislu individualne artistične ravni do maksimuma. Evoluiral je naravno. Nepotvorjeno. Stvarno. Lahko rečemo na nek način celo nagonsko, ali lepše povedano: čutno in strastno. Zato je Beck neulovljiv. Eden in edini. Pol ure smo uživali v njegovi briljanci. Takrat je izvajal material še brez Deppa na odru. Podprt z neverjetnima basistko Rhondo Smith in bobnarko Aniko Nilles, ki sta mu ponujala na trenutke brezpogojno in zapeljivo funk kinetiko, je seveda takoj prevzel s svojevrstno priredbo Mahavishnu Orchestra imenovano You Know You Know, ki jo je nasledila predelava Billy Cobhamove Stratus in tako dalje, vse do izjemne blues točke imenovane Brush With The Blues, ki je hipoma potrdila zakaj so bili The Yardbirds zanj premajhni. Neopisljivo. Toliko form, toliko čustev. Toliko občutij. Občutka. A za Jeffa v 79. letu starosti in kakorkoli obrneš, rutina. Skratka hipnoza. Zvok, ki se je razlegal je bil zvok imenovan Jeff Beck. Tremelo, kontrola. Triki trikov. Finese fines. Še Gilmour se lahko le uči. Eden in isti ton, odigran večkrat, a vselej s povsem drugim akcentom, drugim čustvom, drugo idejo, drugo vižo. Naravno, povsem naravno. Magija in energija univerzuma. Ko to dvoje najde prosto pot skozi ustrezni transformator, je cilj dosežen. To je Jeff Beck. Kurja polt! Mravljinci vzdolž hrbtenjače. Eden in edini. Jeff Beck.
Seveda pa je vsega lepega enkrat konec. Vsega lepega? Odvisno od gledišča. Vsaj polovica publike je vneto hlepela, da prve pol ure čim prej mine. No tisti ostali, ki znamo v glasbi odkriti tudi kaj več, smo vedeli, da je prihod Johnnyja Deppa na oder pomenil bolj kot ne šov teater. Beck je prišel na svoj račun, saj je na nek način razprodal še enega svojih aktualnih koncertov, diskutabilni album “18”, ki je plod skupnega sodelovanja obeh glasbenikov, pa je album, ki je prejel znatno več javnih razprav in publikacij, kot katerikoli Beckov album po denimo albumu “Wired” (1976). Ni več novost in ni ‘Einstein’, da ta možakar pospravi v enem zalogaju Pagea in Claptona skupaj, obenem pa ostaja ironija, da gre za moža, ki mu komercialni preboj na ravni obeh omenjenih, v karieri ni bil namenjen.
In tu vstopa naš Johnny. Depp je Depp. Njegova reputacija Hollywoodskega zvezdnika je neulovljiva. Povrhu je pred kratim podelil še zadnjo zaušnico Amber. Na sodišču. Jajc in še česa drugega ni na oder nihče metal, kar pomeni, da v publiki zagovornikov njegove nekdanje družice Amber Heard, ni bilo. V publiki završi. Kričanje najstnic. Nič drugače, kot v časih The Beatles. Johnny je na oder prinesel izjemen in na nek način v vsem fascinanten kontrast. Znova je na voljo več zornih kotov. A ostanimo pozitivni. Nobena novost ni, da je razvajene gurmane, ki so prišli poslušat tega večera v Pordenone v prvi vrsti le Becka tudi v nadaljevanju koncerta reševal prav Beck, ki je polnil razpoložljiv prostor znotraj repertoarja s samoniklo art kulturo svoje šestsrunske kitarske biblije. Tudi z malho jazz struktur. Temu delu publike je bil Johnny odvečen in pozabljiv. A to je tista starejša in neverjetno spravljiva publika, ki je vso reč vzela kot zabavo in teater velikega blišča. Rezervirano, a spravljivo. Johnny se je izkazal za ne prav prepričljivega pevca. Ne le, da večkrat ni bil ‘točen’, pač pa je v vokalni moči tudi precej kolebal. S takšnim vokalnim karakterjem je povprečni glasbenik, sicer milje oddaljen od uspeha. A k sreči govorimo o liku imenovanem Johnny Depp. In k nič manjši sreči je prejemal občasno vokalno podporo klaviaturista Beckove spremljevalne zasedbe Roberta Adama Stevensona, ki pa ni mogel vsega ‘zamaskirati’. Prav tako je med koncertno zabavo zamenjal kar nekaj kitar (Beck samo dve, pa še te zavoljo drugačne ugasitve – pri Hendrixovi Little Wing je igral kot Albert King – na ‘zasukanega’ Stratocastra (obrnjen vrat) in zrcalno postavitvijo strun, to pomeni, da jih ni ‘preštelal’). Skratka, da se vrnemo k Johnnyju. Glamour. Blišč. Maskara, kup žvončkljave bižuterije po rokah, kup tattoojev. Ob več zamenjanih kitarah med koncertom. Na drugi strani pa ‘skromni’ Jeff Beck, ki je naredil na odru s šestimi ‘nategnjenimi’ žicamo vse in več. Z eno, oziroma dvema, kitarama. V svoji stilski opravi pošvedranih vojaških hlač, telovnika, diskutabilne pričeske (je ta pri skoraj 79. letniku naravna ali ne?) ter s sončnimi očali.
Presenetil pa je hiter zaključek. Koncert je izmeril v dolžino vsega uro in petnajst minut. Z dodatkom vred. Depp in Beck sta se zelo hitro poslovila. Brez posebne ceremonije, čeprav je bilo vpitja in kričanja s strani razgrete publike v obilju še lep čas po koncertu in le to nikakor ni hotelo pojenjati. Legende in Johnnyja Deppa pač ni bilo več na spregled. Publika je v uteho navalila do ograd, ki so omejevale plebs od Nightlinerja. Upam, da so imeli tam več sreče. Midva sva bila v tem času že globoko oddaljena na poti do najinega avtomobila.
Vsi smo prišli na svoj račun. Ironično pri tem je, da bi bili vsi enotni ob hipotetični predpostavki, da bi del publike brez težav pogrešal Johnnyja, del pa Becka. A tako to gre. Od generacije, do generacije. Je pa nekaj. Oba (fascinantno) razklana dela publike sta prišla na svoj račun. Tisti, ki so prišli po vsrkavanje edinstvene magije kakršno je sposoben pričarati na odru le Jeff Beck ter ostali, ki sledijo liku in delu zvezdam Hollywooda. Slednji se niso obremenjevali nad Deppovimi ‘šlamparijami’ (na dvanajst strunsko kitaro pa igra silno lepo) ter občasnim ‘skrivanjem za efekti’. Pri tem se niti zavedali niso kako so ga Beck in spremljevalna ekipa zvito in pretkano krili in dopolnjevali. Deppova reputacija Hollywoodske zvezde prikrije vse. Pokrije vse. Nadvlada. Tega se zavedajo vsi. Tudi Beckov menedžment. A Beckova legenda ostaja legenda. In naveza z Depppom, mu hočeš ali nočeš, v vseh ozirih prinaša le profit. Ob vseh seštevkih in odštevkih, je sklep eden. Zadeva stoji, voz gre dalje, Jeff Beck, pa ne glede na vse, ostaja izjemno živahen, potenten, navdahnjen ter nagajiv. In to želimo, mar ne? Njegova leta še zdaleč ne namigujejo na to, da bi se Beckov nemirni raziskovalni duh ustavljal, ali želel upokojiti.
Avtorja: Aleš Podbrežnik & Edita Klemen
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. Star Cycle
2. You Know You Know (orig. Mahavishnu Orchestra)
3. Stratus (orig. Billy Cobham)
4. Midnight Walker (orig. Davy Spillane)
5. Big Block
6. Caroline, No (orig. Brian Wilson)
7. Brush With the Blues
8. Cause We’ve Ended as Lovers (orig. Syreeta)
9. You Never Know
10. Rumble (orig. Link Wray & His Raymen)
—prihod Johnnyja Deppa na oder—
11. This Is a Song for Miss Hedy Lamarr
12. Let It Be Me (orig. Gilbert Bécaud)
13. Isolation (orig. John Lennon)
14. Time (orig. Dennis Wilson)
15. Venus in Furs (orig. The Velvet Underground)
16. Little Wing (orig. The Jimi Hendrix Experience)
17. A Day in the Life (orig. The Beatles)
—dodatek—
18. Corpus Christi Carol (orig. Benjamin Britten)
19. The Death and Resurrection Show (orig. Killing Joke)
