kraj: Cerkno / Stari plac / Slovenija
datum: 19.05.2018
Tretji dan in znova? Cerkno seveda! Jazz in vsa preostala kulturno umetniška kreativnost, za katero je na festivalu venomer obilje prostora. Tako smo že v dopoldanskih urah uživali ob Gombačevi glasbeno zvočni delavnici za otroke, kar je odprlo apetit, da smo se morali podati z Dariom na njegov vsakoletni znameniti obhod Cerkljanskega gričevja v zaledju Cerknega, kjer smo napolnili baterije z biomaso primarnih producentov. V preverjeno sveti čistosti! Brez barvil, kemikalij in vsega česar niti ne vemo, da nam prodajajo zraven vsakodnevno, pa zvemo o tem ko je že prepozno.
Skratka na festivalu teče čas ekstremno hitro. Hitreje kot bi si želel in sobota je naenkrat tu. Občutek za čas in prostor kar polagoma izgineta. Izostrijo se čuti, intuicija, instinkti. Ratio je potisnjen v drugi plan, ali najmanj enakovredno parira tistemu delu naših dušni esenc, ki ga moramo vsakodnevno potiskati v ozadje in se mu odpovedovati, da lahko v sistemu »mislim torej sem« pač preživimo in všečno sužnjimo gospodarjem. Zadnji dan uživanja je ostal torej. Podprtega s koncerti seveda in odlično glasbeno matinejo. Ob petih popoldan je tako nastopila v solo recitalu sredi glasbene šole v Cerknem Satoko Fujii, ki je dan pred tem zaigrala na festivalu z zasedbo Kaze. No posledice »okamenelosti«, ki ga je povzročilo obilno mlečno kislinsko vrenje, ni ublažil niti Donatov magnezij, zato smo raje obstali tisti čas v Gabrijelu, ki seveda ostaja za vse »presahla« grla pravi naslov brezhibnega pivskega kotička.
Vendar pa se je ob pol osmih zvečer le bilo treba prestaviti iz bara Gabrijel nekaj metrov proti smeri, kjer stoji najbogatejša cerkljanska utrdba posvečena nebeškemu bogoslužju, pred katero stoji Stari plac, pokrit s šotorskim platnom, dodobra posejan s stoli in seveda tistim najbistvenejšim rekvizitom. Odrsko konstrukcijo. Ljudje tudi v soboto niso pozabili na festival. Stolov je zmanjkalo, gruča obiskovalcev je stoje opazovala koncerte.
Na odru pa je že stal novomeški saksofonist Igor Lumpert s svojo spremljevalno ekipo Innertextures. Igor pokrit z volneno čepico na tenor saksofonu, v uvodni figuri albuma »Eleven« niti ni bistveno izstopal, s kompanijo ,ki jo zastopajo še, Greg Ward (altovski saksofon), Masa Kamaguchi (kontrabas) in Jason Nazary (bobni). Čeprav dolgoletno glasbeno udejstvovanje tega slovenskega jazzovskega odličnika, ki že skoraj dve dekadi prebiva v ZDA, razkriva da ustvarjanje pod globokimi vpliv bebopa, pa uvodna 13th of August tega niti ni tako nazorno prikazala, pa je nadaljevanje albuma »Eleven« v njegovi izvedbi, dostavilo pravi uvid v vso Lumpertovo slikovitost doumevanje prvin bop jazza, ter transformacije le teh v moderno jazzovsko retoriko. Uvodna skladba je delovala kot postopno zlaganje raztresenih koščkov, ki so jih spravljali skupaj štirje glasbeniki. Uvodoma je bilo jasno, da bend neizmerno uživa skupaj na odru. Dialog Warda in Lumperta, se pravi dialog saksofonov, pa neverjetno šegav, spravljiv, dinamičen. Podpora ritem sekcije izjemna in prostora za razmah vseh gradnikov v izobilju. Uvodna točka je služila kot primerni trenutek koncerta za popolno kalibracijo kvarteta, da se spravi na pravo delavno temperaturo in za to, da se »kemično« interaktivno kar se da dodobra razmahne in izrazi. Končno bend brez freejazzovskih utrgancij, končno nekoliko blažja paša za ušesa. Ne razumite narobe. Integracija te skupine je sila dobrodošla popestritev zahtevnega progama ki ga dostavlja jazz, čeprav je Lumpert s svojo filozofijo doumevanje bopa pripeljal do roba, ko ta še lahko komplementarno shaja z poudarjenimi kompleksnimi improvizacijami, kot je to revolucionarno nakazal nekoč že Miles, a Lumpert to počne po svoje. Motivi so jasni in otipljivi. Perfektna igra, perfektno zaznavanje tovarišije, ki poseduje izjemno kilometrino, pa tudi konkretno zgodovino medsebojnega sodelovanja. To se v igri zazna. Vse polno instinktivnega odzivanja na dana občutja v nizanju motivov. Glasba je izjemen medij. Jazz. »Čudaški« jazz, ki ga v tej sveti resnicoljubni svobodomiselnosti ter čistosti tako spoštujemo, cenimo in ne nazadnje obožujemo. Lumpert in ekipa je na moč atraktivno in bravurozno odprla dogajanje v tretji dan festivala.
Ob pol deseti zvečer so oder zasedi ICP Orchestra! Kar pomeni v podaljšanem smislu Instant Composers Pool Orchestra! Nizozemski kolektiv, ki ga zastopajo Han Bennink (bobni). Ab Baars (klarinet, tenorski saksofon), Tobias Delius (klarinet, tenorski saksofon), Ernst Glerum (kontrabas), Thomas Heberer (kornet, trobenta), Tristan Honsinger (čelo), Guus Janssen (klavir), ki je nadomestil v skupini lani preminulega ustanovnega člana in pianista Misho Mengelberga, pa nadalje Michael Moore (klarinet, altovski saksofon), Mary Oliver (violina, viola)
in Wolter Wierbos (pozavna).
ICP Orchestra so legende. Delujejo namreč od leta 1967 dalje, izmed ustanovnih članov pa je danes v ekipi ostal neverjetno karizmatični bobnar Han Bennink, ki ga je kolektiv seveda postavil na odru v samo središčno lego. Ko opazuješ Benninka, ki je z nekaterimi člani kolektiva že obiskoval Jazz Cerkno, je neverjetno koliko voltažne strasti in čutno predane pretanjenosti premore ta gospod tudi v zrelih letih svoje jazzovske obrti. Vseskozi igra z zaprtimi očmi, čutno, prevzetno in vseskozi z obraznimi grimasami izraža domala pravo odrsko zasvojenost z magijo jazzovske glasbe. Že samo ime kolektiva deluje zabavno. Prav tako pa deluje tudi sama glasba kolektiva neskončno zabavno, lucidno, šegavo, iskrivo ter »na poskok«. Ker so gradniki skupine pripadniki generacije, ki je seveda izšla iz klasičnih jazzovskih prvin ter tradicije, je v točkah zaznati vse polno swinga, pri čemer pa ne izostanejo v igri kolektiva niti zafrkljive vsebine kabaretne veselo igre.
ICP Orchestra so neverjeten pojem demokracije glasbenega artizma. Koliko gradnikov, in koliko ubranosti? In kakšna zmes. Tradicionalnega in novega. Klasike, swinga, jazza. Neverjetno. In ko se vokalno vključi v vso zgodo še čelist Tristan Honsinger postane slika popolna in preplavi te nenadoma občutek, kot da bi se v Cerknem nenadoma pojavila od nekod Frank Sinatra ali Bing Crosby. Igra evocira duh Theloniusa Monka, Dukea Ellingtona, Davea Bruebecka, zelo hitro bi ujel skupni jezik z ICP Orchestra tudi Louis Armstrong
Popoln odklop in Jazz Cerkno je tako pokal od vse radožive igre in vedrine, ki se je skozi lucidno obešenjaški duh skupine, polagoma prenesla z odra med obiskovalce koncerta in jih uročila!
Veliki finale letošnje izdaje festivala Jazz Cerkno, pa je pripadel italijanski zasedbi Roots Magic, ki jo zastopajo Alberto Popolla (klarinet, basovski klarinet), Errico De Fabritiis (altovski in baritonski saksofon), Gianfranco Tedeschi (kontrabas) in Fabrizio Spera (bobni). Bend je zanimiv po tej plati da rad preigrava standarde bluesa in jih križa seveda s sebi lastno retoriko jazzovskih vsebin, to pa počne z neverjetnim občutkom, povsem nepretenciozno, nalezljivo. Roots Magic, so izredno ubran kvartet, kjer vsi gradniki zvočne slike sobivajo v izjemnem ravnovesju, instinktivnem zaznavanju in se enakomerno izražajo v medsebojnem dialogu polnokrvne spravljivosti ter simbioze. Ne preseneča, ko se bend loteva insertov blues točk, kot so npr. The Hard Blues (Julius Hemphill), Frankie and Albert (tradicionalna), Poor Me ali Down the Dirt Road Blues (obe Charlie Patton), nadalje The Sunday Afternoon Jazz in Blues Society (obe John Carter). Njihova druga plošča izdana v lanskem letu imenovana »Last Kind Words«, v celoti avtorsko delo kvarteta in dostavlja nadaljnje raziskovanje skupine stičnih točk tradicionalnega bluesa z vročekrvnimi prijemi vragolij jazzovske improvizacije. Bend je risal izredno sočne zvočne kontraste, zlasti ko sta se na piedestalu znaša v dialogu bas klarinet in bariton saksofon, kot tudi druge kombinacije instrumentov obeh pihalcev. Izredne čvrst in jedrnat fokus. Enovito ubran. Od prve do zadnje sekunde špila. Ravno prav odštekano, da ni preveč zahtevno in ravno prav spravljivo, da ni preveč enostavno. Nepretenciozno, nenadoma z izrazitim potentnim žarom ter zaletom, že v naslednjem trenutku, pa znova mehko in mično prevzetno. Bendu ni zmanjkalo dinamita, hitro osvojljiva narava glasbe, kot tudi koketni ritmični »groove«, pa je hipoma posrkal poslušalce. Publiko je razganjalo od navdušenja in vseh vibrantnih povratnih reakcij. Roots Magic so za veliki finale dvignili proti nebu prisotne festivala in dostavili piko na i velikemu zabaviščnemu parku tretjega dne festivala, kateremu so pot tlakovali pred tem izvrstni ICP Orchestra. Finalni krešendo torej. Ne čudi, da je publika po koncertu dobesedno razgrabila vse kose albuma »Last Kind Words«.
23. Jazz Cerkno se je torej sklenil in zasijal v vsem polnokrvnem iztržku svojega poslanstva. V siju karizmatičnosti, edinstvenosti in jasno izklesane postave, ki dostavlja h kulturno umetniškemu utripu naše države še naprej izrazit doprinos ter kvalitativni presežek visoke in težko dosegljive vrednosti! Ohranja samobitnost, samostojnost, neodvisnost ter pokončnost! Tam se najdemo znova v prihodnjem letu. Med samimi dobrimi ljudmi in sevda ob novem toboganu izjemnih vsebin jazz glasbe.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
