Lokacija: Cerkno / Stari plac / Slovenija
Datum: sobota, 21.05.2016
Tretji in zadnji dan tradicionalnega enaindvajsetega jazz festivala v Cerknem je bil v dopoldanskih uricah zelo živahen. Spremljajoči program je ponudil pohod »lačnih« v družbi Daria Corstesea, ki je predočil izbranim nekaj zvitih prehranskih vraž ob katerih so udeleženi, kot vselej, znova srečno preživeli, medtem ko sta Boštjan Gombač (Katalena) in Blaž Celarec na delavnici poučevala otroke o glinenih instrumentih z zaključnim skupnim koncertom, ko je gruča udeleženih preizkusila svoja glinena glasbila na glavnem odru starega placa. V popoldanskih urah sta v prostorih šole nastopila Joe McPhee in Daunik Lazro (Pourtant Les Cimes), dva saksofonista, ki prihajata iz dveh svetov jazz glasbe in brez dvoma uprizorila koncertno sladostrastje. Žal se avtor tega prispevka koncerta ni udeležil, saj je bilo treba od bujnega rajanja nekoliko razbremeniti možganski procesor, da je ta lažje funkcioniral ob prihodu prve skupine na glavni oder tretjega dne festivala, to je usekanega avant-tria Transitory Museum of Minds.
Gre za skupino, ki jo sestavljajo trije glasbeniki s treh samosvojih vetrov glasbene obtesanosti, to so slovenski bobnar in tolkalist nastanjen v New Yorku Dre Hočevar, saksofonist Michael Wroblewski in klaviaturist Christian Balvig. Hočevar je v lanskem letu izbral ob sebi tak trio, pričujoči koncert pa naj bi bil celo posnet za potencialno albumsko izdajo. Da je trio ponudil nenavadno, celo neobičajno in predrzno izzivalno glasbeno sestavljanko, niti ni potrebno posebej izpostavljati. Predvsem je prvi prevzel pozornost Christian Balvig. Ta je z elektronsko zvočno »igračko« (nekakšni »sekvencer«) iz katere je izvabljal plejado najbolj neobičajnih, občasno prav staroselsko ubranih (»new wave«) zvokov in z »umetno« zvočno manipulacijo dobesedno spravljal v smeh s svojim lucidnim odzvenom, ko se je pridruževal saksofonu in tolkalom. Balvig se je pri tem tako vživeto kremžil, ko je navijal in zavijal gumbe in občasno preskakoval na sunkovite udarce po klavirju, da so njegove grimase z zvoki vred, le dodatno potencirale lucidni značaj tria. Zabavna kombinacija, ki diha in igra za trenutek navdiha in po načelu transformiranja trenutne »provokacije« notranjih občutij, ki izvablja iz njih unikatno glasbeno zgodbo, kakršni sledi trio in se ji prostosučno prepušča.
Universal Indians with Joe McPhee ni nič manj briljantna kombinacija! Trio Universal Indians je trio, ki deluje v navezi dveh norveških glasbenikov Tollefa Ostvanga (bobni) in Runea Stroma (kontrabas), ki smo ju lahko gledali, dne 16.04.2016 v taistem Cerknem in tamkajšnjem Baru Gabrijel, ko sta zaigrala z zasedbo All Included. Trio dopolnjuje ameriški saksofonist John Dikeman. Da pa reč ne bi bila tako »preprosta« nastopa ta trio že nekaj let tudi v družbi veterana in v dobri meri tudi jazzovskega posebneža, če ne inovatorja, saksofonista Joea McPheeja. Slednji je, kot omenjeno, tega dne v Cerknem že nastopil, a očitno je možakar, ki šteje reci in piši neskromnih 77 let, še kako živahno pobrcavajoč. Kvartet je udaril nebrzdano in strastno jazzovsko navihano ter vihravo glasbeno slikanico, kjer so si možje nenehno podajali v maniri svobodoljubno prostega formata solistične vragolije izjemno ubrane komunikacije, vsekakor formatirane na meji spontanega, a vseskozi nepričakovanega razvoja dogodkov, kjer se zgodba free jazza, vselej še uspe za las ujeti na eni nogi, da ne zapluje predaleč izven okvirjev fraziranja in se ne utopi v potencialnem masturbiranju brez glave in repa. Izredna komunikacija, izredno zaznavanje, izredna glasbena gošča, kjer kvartet vselej najde skupno točko glasbenega presečišča, na katerem se sreča in združi, potem pa znova odpluje individualno vsak v svojo smer.
Nekaj podobnega velja tudi za skupino, ki je sklenila tretji dan in s tem ponudila zadnje dejanje festivala Jazz Cerkno. To so norveški Cortex, ki jih vodi trobentač Thomas Johansson. Tudi tega smo v družbi Tollefa Ostvanga in Runeja Stroma, že srečali pred mesecem dni v Cerknem, ko je tu nastopil z zasedbo All Included. Kvartet, ki ga po pričakovani maniri zapolnjuje ritem sekcija bobnov in kontrabasa, razgibava še dodatni alt saksofon in Cortex so v marsičem na trenutke potegnili na predhodnike Universal Indians, ali generalno gledano najmanj zadovoljevali okuse skandinavskega pristopanja do free jazz kulture. Kvartet izkušenih glasbenikov, ki igrajo v mnogih drugih projektih in zasedbah, je po pričakovanju izzvenel na moč drzno, vročekrvno, energično, ko je dražil s svojo samoraslo glasbeno free jazzovsko vsebino ter domiselnimi vskoki prostosučne improvizacije, ki pa nikdar ni zaplula predaleč od vodilnih motivov. Špas teater in sobotno rajanje v Cerknem, se je zavleklo še pozno v noč, že dolgo potem, ko so Cortex ubrali svojo zadnjo noto in ugasnili luč letošnji izdaji festivala Jazz Cerkno.
Kot vedno in po tradiciji. Jazz Cerkno ostaja točka tališča najbolj neobičajnih in v vizijah dobesedno »usekanih« jazzovskih izvajalcev, ki burijo našo domišljijo in polnijo naše tavajoče duše in srca s kipečo umetniško strastjo. Tudi po Boštjanu Cveku. Naj živi Jazz Cerkno! Se vidimo tam znova prihodnje leto.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
