Slovensko heavy metal zasedbo SkyEye so pred sedmimi leti ustanovili kitarist Grega Stalowsky, basist Primož Lovšin in pevec Jan Leščanec. Kasneje (leta 2016) sta se skupini pridružila kitarist Marko Kavčnik in bobnar Jurij Nograšek.
SkyEye so leta 2018 izdali svoj prvi album Digital God z dvanajstimi skladbami, ki so odraz časa, v katerem živimo. Na obzorju je že njihov drugi album. Fantje so oktobra 2020 podpisali pogodbo z vzhajajočo nemško založbo Reaper Entertainment Europe, na »digitalnih glasbenih servisih« pa lahko že nekaj časa poslušamo singla Constellation in Detonate, ravno danes pa je luč sveta zagledala še naslovna skladba Soldiers of Light, ki so jo pospremili z besedami:
“Žal, je trenutno na svetu toliko ‘sranja’, resnica umira, svet razpada in mi smo bolj razdeljeni kot kadarkoli prej. Zato moramo v svoje življenje znova spustiti svetlobo. Naša bakla sveti v temi, da z glasbo prežene sence iz naših življenj.” Pesem s pozitivnim sporočilom, torej. Svetloba bo premagala temo. Album, ki bo izšel 25. junija 2021, lahko prednaročite TUKAJ.
V pričakovanju nove zgodbe, ki jo pripovedujejo člani benda, smo se pogovarjali s pevcem Janom Leščancem.
Če začnem z zgodnjo adolescenco; to je čas, ko se kot razvijajoči se mladostnik najbolj iščeš, je tudi čas, ko se nas je večina našla v glasbenem stilu. Kaj je bil ključni trenutek ali skladba, ko si si rekel ’to je to’, to hočem delati tudi jaz?
Ker me večina pozna kot ’heavy metalca’, bo moj odgovor verjetno marsikoga presenetil. Kot otrok oz. zgodnji mladostnik nisem želel početi stvari, ki so bile v tistem obdobju ’in’, sploh če govorimo o poslušanju glasbe, oblačenju itd. Nisem želel biti eden izmed mnogih. Enostavno sem bil nekakšen tihi upornik, sam proti večini, vendar tega nisem pretirano javno izražal. Bil sem v svojem svetu in največji del tega sveta je predstavljala glasba.
Od poznega otroštva do približno 18. leta sem poslušal skoraj izključno klasično glasbo. Cele popoldneve in veliko noči sem presedel ob Radiu ARS in na svoj kasetofon presnemaval izseke mogočnih tem simfoničnih stvaritev. Posnel sem več kot 30 kaset in na eni se je lahko nahajalo tudi več kot 100 različnih glasbenih odlomkov oz. del. Navduševal sem se nad mogočnimi klasičnimi simfonijami predvsem iz obdobja romantike, nikakor pa nisem prenesel komorne glasbe, pravzaprav me tudi opere, z nekaj izjemami, nikoli niso pretirano navduševale.
V gimnazijskih letih sem si vse pogosteje izposojal glasbene CD-je v knjižnici, sprva samo klasiko, kasneje pa sem vse bolj eksperimentiral z ostalimi zvrstmi popularne glasbe. Vedno bolj sem se začel navduševati nad rock in metal glasbo, vendar je prelomni trenutek prišel, ko sem si zavrtel Iron Maiden plato. Bil je to eden izmed ’best of’ albumov in nikoli ne bom pozabil občutka zadovoljstva, ki sem ga doživljal med poslušanjem. To je bilo to. V heavy metal glasbi sem našel tisto mogočnost in čustveni naboj, ki sem ga vsa prejšnja leta iskal v klasiki, poleg tega pa še ’drive’ ritem sekcije in izvenzemeljske vokale, torej stvari, ki sem jih v klasiki pogrešal.
Do danes se moj glasbeni okus ni pretirano spremenil. V nadaljevanju sta se v mojem življenju zgodili še dve prelomnici. Pri 23 letih sem prvič prijel za kitaro (pred tem nisem nikoli igral na inštrument) in spoznal, da je izvajanje in ustvarjanje glasbe moje življenjsko poslanstvo. Dve leti se nisem ločil od nje, tudi po osem ur na dan sem igral in se učil na podlagi lastnih napak in posnemanja najljubših kitaristov. Tretja prelomnica pa se je zgodila, ko sem pri 29 letih prvič dejansko namensko zapel. Tisto leto sem soustanovil SkyEye.
Današnji svet je za odraščajočo mladino popolnoma drugačen, kot je bil za generacije pred njimi. Vsa glasba, ki si jo želiš, je le klik stran, medtem ko je bil to še pred leti velik projekt. Kje najti ploščo in kje jo presneti. Danes tega ni več. Kako doživljaš to spremembo?
Kot sem že omenil, sem sam spoznaval glasbo s poslušanjem Radia ARS in CD-jev iz knjižnice. Vse to je zahtevalo veliko časa in predanosti. Recimo ujeti najljubšo glasbeno oddajo Nočni nokturno ob polnoči – namesto spanja poslušanje in snemanje epskih mojstrovin na kasete. (smeh) To so bili časi. Ko je poslušanje tebi ljube glasbe zahtevalo trud, odrekanje in čas.
Danes je glasba zaradi dostopnosti definitivno izgubila svojo vrednost, predvsem pri mlajši generaciji. Zakaj bi danes poslušal celoten album neke skupine, če pa lahko preletiš 20 različnih del različnih izvajalcev in s tem privarčuješ čas, ki nam ga dandanes kronično primanjkuje.
Tudi sam opažam, da se prepogosto ujamem v ta ’play and skip mode’. Kljub tehnološkemu napredku in dostopnosti pa sem še vedno pristaš namenskega poslušanja glasbe in si dnevno vzamem čas izključno za to.
Ali se zaradi te hiper dostopnosti poslušalec nekega avtorja hitreje naveliča, zamenja z drugim? Plošča, ki si jo pred 25 leti mrzlično iskal in jo plačal z zadnjim centom žepnine, je na domači polici spomeniško zaščitena. Tega danes ni več. Danes »file« zbrišeš in naložiš novega. Kako ste vi našli pot do poslušalcev?
Ta hiper dostopnost sicer omogoča, da določeno glasbo ali band sliši večje število poslušalcev, kar je definitivno pozitivna stran digitalizacije glasbenih vsebin, vendar menim, da ima predvsem nova in glasba nepoznanih izvajalcev bistveno manjše možnosti, da jo poslušalec vzljubi, ker se samo klik stran že nahaja druga opcija, drug ’sound’, drug rif.
SkyEye smo eni izmed tistih, ki smo pozitivno izkoristili digitalne in spletne platforme in z njimi v zelo kratkem času predstavili našo glasbo slovenski metal skupnosti. Uspešno se naša glasba zahvaljujoč digitalnim medijem širi tudi po svetu, o čemer priča podatek, da smo glavnino CD izvodov albuma Digital God (zaradi velikega povpraševanja bomo naredili ponatis) prodali v tujino. K prepoznavnosti pa so svoj delež, seveda, dodali tudi nastopi na odrih po vsej Sloveniji.
Ali drži teza, da ’pravoverni metalc’ ne posluša druge glasbe? To je namreč pogost komentar ’zunanjih opazovalcev’. Ali si drzneš omeniti kak komad izven tvojega domačega žanra, ne da bi bil ob tem razglašen za heretika?
Ljubim heavy metal, vendar uživam ob poslušanju najrazličnejše glasbe. Pravzaprav sem ljubitelj glasbe iz 70. in 80. let prejšnjega tisočletja in seveda klasike. Recimo fantastičen band ToTo in komad v stilu I won’t hold you back – če si že drznem omeniti (smeh) – je pogosto na mojem meniju.
Nov album Soldier of light bo izšel 25. junija 2021. Kako in kdaj je nastajal, kdo vse je sodeloval pri njem?
Zamisel za album Soldiers of Light je začela nastajati že pred izidom prvega albuma, z Grego sva imela nekaj dodelanih idej, ki smo jih nato skozi celotno leto 2019 na vajah dopolnjevali in nadgrajevali, dokler nismo bili zadovoljni s končnimi izdelki. Sprva smo načrtovali snemanje albuma v prvi tretjini leta 2020, vendar nam je načrte prekrižala epidemija in z njo pogojeni pretirani in neživljenjski ukrepi, zaradi česar smo ga zaključili šele konec leta.
Produkcijo, mix in snemanje albuma smo prepustili Gregi Smoli Crnkoviču (vodja blues rock benda Bad Notion), ki je zaslužen tudi za zvok našega prvega albuma. Zmagovalnega konja se ne menja, pravijo, zato je bila odločitev o ponovnem sodelovanju z njim preprosta, glede na odlične kritike, ki smo jih prejeli ob izidu našega prvenca. Poleg tega je Grega del SkyEye zgodbe od samega začetka, odlično se razumemo in skupaj rastemo na več področjih.
Pri nastajanju končnega izdelka je sodelovalo še mnogo drugih ljudi in prijateljev, ki smo jim neizmerno hvaležni. Obenem se zavedamo, da je vrhunski izdelek mogoč samo ob podpori in prizadevanjih širše ekipe, ki se je okrog benda v nekaj letih uspešno zgradila, in nam vliva velike upe za nadaljevanje začrtane poti.
Oktobra ste podpisali pogodbo s tujo založbo, kar ni kar tako, pa še v teh nenaklonjenih časih … Kako vam je to uspelo in kakšne prednosti prinaša za vaše delovanje?
Epidemija in z njo pogojena prepoved koncertiranja nam je poleti 2020 nepričakovano odprla nova vrata in priložnosti. V sklopu večdnevnega spletnega festivala Europian metal festival alliance smo z našim nastopom kot popolni outsiderji ob boku svetovno priznanih imen popolnoma nepričakovano poželi ogromno zanimanja, po mnenju organizatorjev celo največ. Posledično smo od tujih založb prejeli ponudbe o sodelovanju. Odločili smo se za nemško založbo Reaper entertainment, ki nam je predstavila najbolj realističen načrt sodelovanja in zagotovilo, da ne bomo samo eden izmed bendov v njihovem naboru. Gre za mlado založbo, ki je tesno povezana z eno izmed največjih metalskih založb Nuclear Blast in deluje pod okvirjem Universal group (distribucija). Z založbo si želimo preboj na nemški trg.
Kaj pa vaša podoba – kdo skrbi zanjo? Naslovnica albuma, vaša spletna stran in podoba so zelo dodelani …
Krona vsega dogajanja okrog spletnega koncerta je bil stisk roke z našim novim članom – Bobanom Milunovićem (med drugim poznan kot glavni organizator najuspešnejšega slovenskega festivala Metaldays), ki je postal manager in mastering inženir. Boban nam je s svojim znanjem in izkušnjami pomagal pri dvigu banda na raven, ki presega delovanje in razmišljanje samih članov. Z Grego sta glavna krivca za fantastičen zvok prihajajočega albuma, medtem ko je Aleksandar Živanov s kultno naslovnico na višjo raven povzdignil našo grafično podobo.
Koncerti … Vsi jih pogrešamo. Kaj drži bend skupaj v tem času, ko smo že več kot eno leto soočeni z omejitvami? Kaj je vas kot bend ohranilo »žive«? Kako ste ohranili interes po ustvarjanju novega materiala?
Imam resnično veliko srečo, da se nahajam v bendu, kjer vsi uživamo v družbi drug drugega in smo pravi prijatelji. Glasba in njeno ustvarjanje je tisto, kar nas sicer najbolj povezuje, vendar tudi preprosto druženje ob pivu brez inštrumentov v rokah vsakemu izmed nas pomaga pregnati vsakdanje probleme. Na tak sproščeno- delaven način smo oz. brodimo skozi to korona krizo. Delo s koristnim ali kako že pravijo. (smeh) Dejansko smo velik del leta 2020 posvetili snemanju in zaključevanju Soldiers of Light, ob tem pa smo z novim materialom že globoko zakorakali v tretji album.
Nenaklonjen čas, v katerem živimo, lahko prinese glasbene presežke. Po eni strani so avtorji polni frustracij, po drugi pa imajo več časa za ustvarjanje in posvečanje želenim projektom. Za tem stoji tudi vprašanje financiranja. Kako je s tem?
Kot sem že omenil, nam je epidemija po spletu neverjetnih naključij prinesla podpis pogodbe z nemško založbo, managerja in novega grafičnega oblikovalca (slikarja). Več bi si človek že težko želel. (smeh)
Sicer pa ostaja plan financiranja enak tudi v teh težkih časih, in sicer se bend napaja iz lastnih vložkov članov in finančne pomoči oboževalcev v obliki prodaje ’mercha’.
Koncert ni samo bend. Poleg so vedno še organizatorji, odrski delavci, lučkarji, tonci, varnostniki, šank … Seznam je dolg. Glasba sama bo preživela, ker je večna. Kako bodo preživeli vsi našteti?
Tu ni kaj veliko debatirati. Če bodo ukrepi za zajezitev epidemije tudi v bodoče onemogočali profitabilno izvedbo koncertov, se bo sektor, ki omogoča izvedbo dogodkov, dokončno sesul. Kaj bo potem, ne vem. Stanje je že sedaj katastrofalno. Zato podprimo prizadevanje ljudi, ki se trudijo rešiti prireditveni sektor pred propadom z ustanavljanjem dobrodelnih akcij in skladov, kot je recimo akcija #mi delamo dogodke ali Metaldays crew fundraiser, in z majhno donacijo ali nakupom majice dodajmo svoj prispevek k ohranitvi in prebroditvi te krize.
Kako z vašo glasbo pritegniti današnje mladostnike, ko jih na eni strani bombardirajo velike skupine, ki si lahko privoščijo desettisočglave spektakle, na drugi strani pa igra v nekem malem klubu bend, ki si vso opremo nosi in postavi sam in je v svoji sporočilnosti veliko bolj iskren in pristen. Kako se kot poslušalec odločiti med atraktivnostjo in iskrenostjo?
Recepta, kako pritegniti mlado populacijo k poslušanju naše glasbe, nimam in se s tem pretirano ne ukvarjam. Sem mnenja, da kvalitetna glasba z vrhunsko izvedbo na koncu najde pravega poslušalca. O tem priča tudi naša zgodba, saj smo v šestih letih delovanja brez ubadanja s tovrstnimi vprašanji ali dodelanim marketingom uspeli doseči, da nam oboževalec z drugega konca sveta napiše mail, da si želi naš CD. Če bi mi kdo pred leti rekel, da se bo to zgodilo, bi se mu ironično nasmejal.
SkyEye bomo nadaljevali svojo pot z iskreno željo po ustvarjanju nam ljube glasbe. To bistvo, ta gonilna sila se ne bo spremenila. Spreminjajo pa se drugi deležniki, vplivi na bend in način sprejemanja dolgoročnih odločitev, ker je v delovanje vpetih vedno več ljudi (manager, založba, booking agenti, producent …). To je normalen proces, ko bend začne rasti čez časovne in organizacijske zmožnosti samih članov.
Trenutno se nahajamo na prelomnici, a o tem pretirano ne razmišljamo, ker smo tako kot na začetku naše poti osredotočeni na ustvarjanje kvalitetne glasbe, ki bo osrečila slehernega metalca in zadovoljila najvišje heavy metal standarde.
Še malo provokacije za konec: si upaš trditi, da bo metal čez par desetletij še vedno živ? Bo metal preživel ali se pogreznil v močvirje instant glasbe in izvajalcev?
Metal bo preživel in iskreno mislim, da bo postal še močnejši, ker bodo ljudje v poplavi plastične instant glasbe in pripadajočega življenjskega stila hrepeneli po tisti prvinskosti, občutku, da si živ, in kar je najpomembnejše, občutku pripadnosti. Zavedanje, da nisi sam na tem individualistično pogojenem svetu, ampak da pripadaš velikanski družini. Metal družini.
Avtor: Silvija Makovec
Uredila: Nataša Fajon
Dodatna koncertna fotogalerija: Sebastijan Videc
Celotno fotogalerijo lahko pogledate v RockLine recenziji koncerta skupine SkyEye, z dne 2. 5. 2019, ko je skupina ov CUK Kino Šiška odprla koncertni večer za Iron Maidens – sicer vse-žensko tribute to Iron Maiden zasedbo.
Ta Intervju lahko pogledate tudi na spletnem portalu Opazovalec.si!
