Založba: SPV / Steamhammer Records
Datum izida: 08.03.2011
Produkcija: Jim Morris
Dolžina albuma: 48.51 min
Zvrst: Power Metal
Čeravno ne več nova vest, ne moremo iti ravnodušno mimo dejanja letošnje izdaje zadnje uradne studijske plošče ameriških power metalcev iz Kolorada Jag Panzer “The Scourge Of The Light”. Album je izšel v zgodnji pomladi 2011, sredi poletja pa je šef skupine Mark Briody uradno naznanil, da so se Jag Panzer “upokojili” in skupino tako dokončno razpustil.
Ne glede na nekaj zares markantnih albumov te skupine, izdanih v časovnem intervalu pretekle dekade, ki so pravzaprav na novo definirali ameriški pristop v power metalu novega milenija, zasedba nikakor ni uspela prebiti ledu in z njimi doseči mednarodne prepoznavnosti, oziroma iztržiti dostojnega pridelka, glede na njen vložek bogate setve. Jag Panzer pač ostajajo v rangu tiste svetovne peščice krivično spregledanih skupin, vrsta “dobro varovane skrivnosti”, do katere se dokopljejo le najbolj zagrizeni posamezniki zaljubljeni v power metal. Šele zadnji album, torej “The Scourge Of The Light”, je skupini prinesel vidni uspeh, saj se je uvrstil teden dni po izidu, na 117. mesto ameriške Billboardove lestvice najbolje prodajanih albumov. Kakorkoli obračamo, je ravno dejstvo životarjenja na robu po vsej verjetnosti pripeljalo Briodyija do končne odločitve, da za vselej zaključi zgodbo o Jag Panzer.
A to ni testament nekakšnega patetičnega samopomilovanja. Predstavljajte si zadnjo bitko Špartanca Leonidasa s Perzijci! “Dobili boste mojo glavo, a v plačilo zanjo boste dali tudi vi svojo!”, tako nekako bi šel ta rek. “The Scourge Of The Light” je namreč fantastičen album od glave do pete, po katerem pa Jag Panzer ne delujejo več. Izpiljen v vseh detajlih, skupina bljuva ogenj z vso silo kreativnega navdiha in material izžareva v vsej intenziteti vso elementarnost tradicionalnih zaščitnih znamk, po katerih je ime Jag Panzer prepoznavno vsem pravim heavy metal zanesenjakom!
Skupina, ki se je na prizorišču pojavila v zgodnjih osemdesetih, je povzela seveda tradicijo ameriškega pristopa v heavy metalu. Starošolski pristop, drzno in zajedljivo agresiven, ki se ga je hitro oprijel predznak “speed”, napolnjen s peklensko hitro igro, ki leži nad prirojeno elementarno agresijo kitarskega riffa, a vselej jasno izpostavljenim občutkom za melodično – epsko bombastiko. Seveda “po ameriško”. V to vmešaš občasno “pothrashiranost” riffov in vse preliješ z obiljem baročne melodične kozmetike, trzanjem z melodičnimi okraski preko riffov, mnogokrat ujeto v harmonije v tercah. Slednji predznaki zbližujejo Jag Panzer nasploh od albuma “The Age Of Mastery” (1998) dalje, ušesom evropskih power metalcev. Tako je bila ta skupina vselej bolj cenjena v Evropi, kot v Severni Ameriki, od koder prihaja. To je prekletstvo tistih malih “evropsko dišečih” power metalskih skupin iz ZDA, tipa Virgin Steele, pa čeprav skvašeno iz povsem drugačne glasbene retorike.
Že sama otvoritev albuma s himnično Condemned To Fight takoj izrazi opis prejšnjega odstavka. Grabežljiv riff, mala pojeklenjena baročna nočna glasbica, prepoznavni Conklinov vokal, ki rjuje (glede na pretekla dela skupine) nezmanjšano avtoritativno v zaletu polne sape melodično poveljujočega principa. Prva instrumentalna pasaža potrdi, da je Christian Lasegue v vsem pravi odgovor na Chrisa Brodericka, ki je leta 2008 zapustil skupino da se pridruži dobičkonosnim Megadeth. Rokada postave se je izkazala torej za več, kot uspešno. Sicer so skladbe znova sestavljene iz mnogih nenadnih preobratov tempa, nizanja vodilnih motivov, aranžiranje skladb je v tem oziru podedovano od Iron Maiden, seveda odigrano po ameriško. Agresivneje, hitreje, tehnično precej bolje in na višjem nivoju.
Refreni posedujejo atmosferični “crescendo” v katerih dosega Conklinov vokalni rang svoj maksimalni melodični iztržek, z njim vred pa to velja tudi za grabežljivo melodično zapeljivost skladb. Razpoloženje je temačno, dramatično, a v sleherni točki albuma svečano in epsko učinkujoče.
Skladbe kar tekmujejo med seboj na albumu katera bo kateri prevzela primat vodilne skladbe v vsej izpostavljeni epski bombastiki. “The Scourge Of The Light” je v idejno aranžerskem smislu, album prožne razgibanosti vodilnih motivov in visoke dinamične pretočnosti. Šele na Cycles je trend pompa kanček zadržan, saj v tej skladbi temačnost dokončno nadvlada svečan domet skladbe. Takoj za njo postavi ultra-spevnost refrena skladbe Overlord stvari na svoje mesto. Pečanje z zapuščino klasikov iz časov baroka prihaja najbolj do izraza v zaključnem delu albuma na zadnjih dveh skladbah Burn in za njo v The Book Of Kells. Zlasti slednja “mini suita”, z dodanim aranžmajev godal in subtilnim uvodnim pristopom vokala, oživlja klasična dela skupine, kot je recimo skladba The Moors (“The Age Of Mastery”) ali umirjeni trenutki albuma “Thane To The Throne” (2000) in pripelje ob zaključku albuma le tega do atmosferičnega vrhunca. Album je sproduciran znova na Floridi, v studiu Morrisound, zato ohranja tradicionalno zvočno izročilo preteklih albumov, udarja naravnost in brca s polnimi jajci. To pomeni, da v oziru predznaka power metal, deluje neprimerno bolj žgoče, stvarno in prevzetno, ko primerjamo produkcijo na “The Scourge Of Light” z evropskimi sodobniki skupine Jag Panzer (kažem s prstom na vas Helloween!).
“The Scourge Of The Light” torej ni izgubila niti trohice klasične Jag Panzer izpovednosti! Je dokument častnega zaključnega krika skupine z velikim srcem, ki je v podajanju svoje glasbene izpovedi, ne glede na urok krivične spregledanosti, ostala do konca delovanja zvesta in predana svojemu srcu. “The Scourge Of The Light” je zaključni dokument velike imenitnosti Jag Panzer, Judas Priest bi rekli: “One Shot At Glory”. Upajmo, da pomeni “upokojitev” skupine, le stanje daljše pavze!
avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 9.0 / 10
Seznam skladb:
01. Condemned To Fight
02. The Setting Of The Sun
03. Bringing On The End
04. Call To Arms
05. Cycles
06. Overlord
07. Let It Out
08. Union
09. Burn
10. The Book Of Kells
Zasedba:
Harry Conklin – vokal
Mark Briody – kitara
Christian Lasegue – kitara
John Tetley – bas kitara
Rikard Stjernquist – bobni
