Založba: SPV Records
Datum izida: 29.09.2017
Produkcija: John Herrera
Dolžina albuma: 44.45 min
Zvrst: Power Metal
»The Deviant Chord« predstavlja težko pričakovani povratek kultnih ameriških powermetalcev Jag Panzer za katere se je leta 2011, po albumu »The Scourge of the Light«, zdelo, da so vzeli dokončno slovo. Omenjeni album je bil sicer v komercialnem smislu celo njihov najuspešnejši doslej, seveda v okvirjih sodobne metalske scene, vendar so jih stroški koncertne turneje prisilili v vnovično upokojitev. Zdelo se je, da je vsega konec vendar se je leta 2013 kolo sreče obrnilo v pravo smer, saj se je po dolgoletni odsotnosti v Jag Panzer vrste vrnil izjemno cenjeni kitarski virtuoz Joey Taffola, ki je z njimi nazadnje drgnil strune na albumu »The Fourth Judgment« (1997), kar je preostalim članom vlilo nov elan in jih prepričalo, da ponovno vstanejo od mrtvih ter se po dolgem času spet podajo v studio. Rezultat ponovnega ustvarjanja s Taffolo v postavi je »The Deviant Chord«, ki je najboljši Jag Panzer album po konceptualni mojstrovini »Thane To The Throne« (2000). Slednji sicer še vedno ostaja vrhunec njihove diskografije vendar je z »The Deviant Chord« končno dobil dostojnega naslednika. Vmesni Jag Panzer albumi, med letoma 2001 in 2011, so bili sicer vsi po vrsti nadvse solidni, če že ne zelo dobri, vendar se z njimi niso uspeli vrniti na ustvarjalno raven s konca devetdesetih/začetka novega stoletja.
»The Deviant Chord« je presenetljivo posrečena mešanica prvinskega Jag Panzer zvoka, kakršnega je klasična postava zasnovala na kultnem prvencu »Ample Destruction« (1984), naprednih, včasih z godali obdarjenih, aranžmajev na katere so začeli prisegati po vrnitvi k power metalu sredi devetdesetih ter sodobne produkcije. Harry ‘The Tyrant’ Conklin je še vedno eden izmed najbolj imenitnih pevcev na ameriški metal sceni. Njegov vokal je sicer težko okarakterizirati. Kdor si lahko predstavlja Blazea Bayleya (ex-Iron Maiden) s tehnično precej bolj dovršenim, raztegljivejšim razponom in glasovno manj temačnim vokalnim pristopom bo dobil vsaj približno predstavo. Preostali člani so lahko srečni, da se je Conklin leta 2014 odločil ostati v bandu potem, ko so že oznanili, da iščejo novega pevca.
Kitarska naveza med Taffolo in Markom Briodyem ves čas deluje kot podmazana, še posebno med ustvarjanjem prepoznavnih, epskih harmonij. Taffola, kljub temu, da gre za kitarista, ki se giblje v istem virtuoznem rangu kot denimo Paul Gilbert in Tony MacAlpine s katerima je v preteklosti sodeloval kot solo glasbenik ne pretirava s kakšnimi solističnimi egotripi tako, da z ničemer ne poruši epskih struktur posameznih kompozicij. Tisto, kar Jag Panzer loči od večine primerljivih powermetalskih skupin so sijajno posejani godalni aranžmaji, ki so v njihovi glasbi na izbranih kompozicijah dobili ‘domovinsko pravico’ že konec devetdesetih. Teh je na »The Deviant Chord« spet nekoliko več kot prej in ravno prav, da posamezne kompozicije s kančkom simfoničnega, progresivnega pečata dobijo epsko globino.
Že uvodna stvaritev, »Born of the Flame«, z epskimi večglasji, avtoritarnimi bobnarskimi prehodi in melanholičnimi kitarskimi harmonijami prepriča, da se novi Jag Panzer nahajajo v odlični formi. Za »Far Beyond All Fear« se že zdaj lahko reče, da gre za pristno klasiko in slasten križanec med klasičnim heavy metalom kakršnega je ta band ustvarjal v osemdesetih ter epskim powermetalom z mogočnim refrenom. Naslovna skladba, kjer prvič na albumu vskočijo melanholični godalni aranžmaji, je prava vikotrijanska drama s skrajno napeto atmosfero. Mirnemu uvodu sledi udarno stopnjevanje drame z obilno podporo mističnih večglasij, katero med drugim vsebuje tudi Taffolovo neoklasicistično solažo in eno izmed ‘Tiranovih’ najboljših pevskih predstav na »The Deviant Chord«. Tudi agresivnejše usmerjeni »Blacklist« zveni kot, da bi dobil skladateljsko zasnovo že v osemdesetih, medtem ko so epske harmonije vnovič pravi balzam za vse ljubitelje možatega, borbenega power metala.
»Foggy Dew« je priredba irskega ljudskega antema, katerega so Jag Panzer predelali v odličen ep s številnimi marširajočimi ritmi, kjer Conklin vnovič demonstrira svoj izjemni pevski razpon, medtem ko so milozvočne, keltsko zabeljene kitarske harmonije na ravni tistih, ki se jih ne bi sramovali niti Iron Maiden. »Divine Intervention« vsebuje fantazijsko-srednjeveško atmosfero s kakršno so Jag Panzer nazadnje navduševali na ‘arturijanskemu’ podvigu »The Age of Mastery« (1998) ter ‘macbethovski’ mojstrovini »Thane to the Throne«, se pravi albumoma, kjer bi se lahko to stvaritev slogovno z lahkoto umestilo. »Long Awaited Kiss« se odpre kot power balada vendar že kmalu dobi bolj epske nianse, medtem ko so godalni aranžmaji na ravni nepozabne klasike »The Moors« z »The Age of Mastery«.
Po nekoliko ‘ uspavani’ predhodni skladbi sledi do konca naviti »Salacious Behaviour«, kjer band ‘žge z vsemi cilindri’ s čimer poskrbi za nadvse primeren kontrast, medtem ko vmes ne manjkajo melanholične harmonije in mogočna večglasja. Izvrstni vtis albuma kot celote zaokrožita adrenalinski »Fire of Our Spirit«, kjer se epske vokalne in kitarske harmonije kar bohotijo, medtem ko ritem linija ob dodatku strupenih kitarskih pasaž gara s polno paro, ter zaključni ‘barbarski’ antem »Dare«. Slednji zveni kot še en pozabljeni »The Age of Mastery« ali »Thane to the Throne« dosežek, kar pomeni, da gre za enega izmed »The Deviant Chord« vrhuncev – epski power metal v pravem pomenu te besede, sredi katerega oživijo slike nekih davno pozabljenih, mističnih časov, ko so pravi dedci še rokovali z mečem v obrambo brhkih mladenk in so se po svetu plazile demonske beštije vseh mogočih oblik.
Jag Panzer so se nadvse uspešno vrnili na powermetalsko sceno. Kdor prisega na epski, možati in obenem inteligentni power metal bo nad »The Deviant Chord« več kot navdušen, saj gre za popolnoma klasičen album z ravno pravšnjimi modernimi skladateljskimi in produkcijskimi prijemi, se pravi popolnoma po okusu dolgoletnih privržencev. Taffola je bil brez dvoma tisti ključni faktor, ki je preostale člane dvignil iz ‘upokojenskega’ malodušja in iz njih iztisnil najboljše, tako v skladateljskem kot aranžerskem smislu. Dvignjen palec si zasluži tudi slikovita, inovativna naslovnica, ki deluje kot, da bi bila vzeta direktno iz kakšnega Spider-Manovega stripa in na kateri se nahaja vikotrijanska verzija nesrečnega doktorja Kurta Connorsa med njegovo transformacijo v zloveščega Lizarda.
avtor: Peter PodbrežniK
ocena: 9.0 / 10
Seznam skladb:
1. Born of the Flame
2. Fary Beyond All Fear
3. The Deviant Chord
4. Blacklist
5. Foggy Dew
6. Divine Intervention
7. Long Awaited Kiss
8. Salacious Behaviour
9. Fire of Our Spirit
10. Dare
Zasedba:
Harry ‘The Tyrant’ Conklin – vokal
Mark Briody – ritem kitara, klaviature
Joey Taffola – glavna kitara
John Tetley – bas kitara, spremljevalni vokal
Rikard Stjernquist – bobni
