Lokacija: Frankfurt Am Main / Festhalle / Nemčija
Datum: nedelja, 29.05.2011
Ne zgodi se vsak dan, da se priklatijo Rush v Evropo. To je ena tistih legendarnih skupin, ki se ne more in ne zna postarati. Poleg izjemnega opusa kreativne žlahtnine unikatnega glasbenega artizma, je to zasedba, ki jo vseskozi spremlja tudi izreden smisel za prefinjeno dozo zabave, sočnega in namernega norčevanja, mnogokrat na sebi lasten račun. Čeprav so fantje krepko zabredli v šesto desetletje svojih življenj, ohranjajo izredno mladostniško energijo in nepopustljivi zagon.
Rush koncert je posebno doživetje. Dolg je tri ure in pol. Zgrajen iz dveh delov in vmesno 15 minutno pavzo. Ob tem je zabeljen z dodatnimi kratkimi filmi hudomušne vsebine, kjer so glavne filmske vloge podeljene kar med Neila Pearta, Geddyja Leeja in Alexa Lifesona. Skratka koncert Rush je dogodek, ki te pošteno pretrese in predrami, od znotraj navzven in obratno. Popelje te v svojstven Rush svet v katerem bi kar ostal in iz katerega se nočeš več nikdar več zbuditi.
Nova svetovna turneja se imenuje “Time Machine”! Na staro evropsko celino (odštevši britansko otočje), pa so to pot fantje sestopili le nekajkrat. Obiskali so le nekaj datumov v Skandinaviji ter vknjižili v turnejo le en pravi evropski datum, ki je bil napovedan za 29.05.2011, v nemškem Frankfurtu, oddaljenem dobrih 800km iz Ljubljane. Razmišljanje niti ni bilo dolgo potrebno, saj je bila moč volje to pot rušilna v želji po doseganju ciljev. Če ti fantje obljubijo izvedbo celega albuma “Moving Pictures” v živo, klasike, ki je v lanskem letu praznovala 30. obletnico “rojstva” svoje izdaje, postane dejstvo obiska Rush koncerta pač absolutna nuja.
Rush so veliki gospodje, a hkrati (in na srečo) še vedno nikakor ne skrivajo vselej dopadljivo otročjega značaja. Dogodek kot je koncert skupne Rush je nepozabna avantura v izkustvo nenehnega prepleta intenzivnih občutij, ki jih kreira kontrast izjemnega performansa, odrskih kulis, igra svetlobe in nabritost filmske animacije. Mnogotera razpoloženjska stanja nanizana med nastopom skupine,so izjemna v svoji navidezni resničnosti!
Dvorana Festhalle v Frankfurtu, ki sprejme slabih 20.000 ljudi, je bila že davno tega razprodana. Koncert je bil napovedan že ob 18.30 in kako uro prej je vrelo na prizorišču. Ko je osebje lokalnega promotorja prišlo odstranit prvo varovalno ogrado, se je zaslišalo evforično kričanje presrečne mase več tisoč ljudi, ki je zdrvela po širokih stopnicah katere vodijo do prostrane betonske ploščadi nameščene pred glavnim vhodom v dvorano. V hipu je počilo in adrenalinska naglica, kot jo narekuje beseda “Rush”, je preplavljala območje. A tu jih je zadržala druga varovalna ograda. Še malo je bilo treba potrpeti.
Ura je pol šestih popoldan, točneje tri četrt ure preko pete popoldan. Ljudi se tare pred edino prodajno polico na celem prizorišču in vsa reč se nikamor ne premakne. Ne. Pozabil sem na majico. Niti sekunde ne smem zamuditi, tribune vabijo! Dvorana zapolnjena do zadnjega kotička, gotovo 18.000 ljudi, še večji obisk kot dan prej na koncertu Iron Maiden (na isti lokaciji), čeprav sta bila oba koncerta uradno razprodana. To pot so bile tudi tribune zadaj povsem zapolnjene. Ljudje pa iz vseh koncev in krajev. Od kopice Poljakov, Italijanov, Špan cev, peščice kremenitih Slovencev, do azijskih obiskovalcev, celo obiskovalci iz Čila, pa ZDA in Velike Britanije.
Točni so! Ura je pol sedmih, dvorana se zatemni in vse oči so uperjene v kratki film rajcanja nalezljive vrste Rush humorja, ki uteleša pod hipotetično predpostavko življenja v oddaljeni galaksiji Willowdale – “to bi se lahko zgodilo”, usekanega debelega profesorja Schlobowitza (Alex Lifeson), ki izumi časovni stroj! Veliko stvari se vrti okrog klobas to pot. Skozi vse kadre koncerta in ne le kratkega filma, kjer se požrešni Schlobowitz skoraj zadavi s klobaso. Sledi demonstracija naprave pred očmi irskega policaja O’Malleya (Neil Peart) in brkatega oštirja (Geddy Lee) z monoklom. Za poizkuse izberejo zasedbo Rash in njeno skladbo The Spirit Of Radio v finsko ruski polka varieteti, nadalje “disco Amanda Lear late seventies” varieteti in lenobno migotavi “jazzy funk” varieteti. Niti ena izmed njih ne zadovolji nikogar od prisotnih, dokler ne sproži na čudežni napravi debel izumitelj še zadnji “super dooper” zvok, pomotoma pritisne še rdeči gumb in ta nas pripelje iz galaksije in lokala Gershon Rock, naravnost v Festhalle in Frankfurt, kjer udarijo na plano s pravo The Spirit Of Radio (“Permanent Waves”, 1980), pravi Rush.
Težko je opisati kakšna verižna reakcija je zajela dvorano v teh trenutkih. Morje rok pod tribuno v zraku, parter do polovice povsem obnori,…. Evforija vsepovsod. Klasični izhodni udarec tria pospremi, skozi blasfemično stroboskopiranje svetlobe še Geddyjev skok v novih All Star copatih, zasedba pa brez premora zajaše v prvi pravi bombonček izjemne set liste imenovanim Time Stand Still iz klasičnega albuma “Hold Your Fire” (1987). Točke iz tega albuma niso ravno pogoste, Time Stand Still pa nas je odstrelil domala v občutja koncertnega albuma “A Show Of Hands”. Tu je vskočil v refrenskem delu v pomočnika na sintetizatorjih Alex Lifeson (s trzalico v ustih seveda), medtem ko imajo posamični akordi pravi pedigre igranja preko kitarskih sintetizatorjev. Fluks pozitivne energije je ravno dobro stekel v dvorani, že je sledilo novo presenečenje. Naslovna skladba albuma “Presto” (1989). Alex prevzame v rabo višnjevo rdečo Gibson Les Paul kitaro in odpre skladbo v akustični maniri. Tu se je Alex znova izdatneje sprehajal po pedalih, skladba pa je prinesla za Geddyja nekaj olajšanja kar se napenjanja glasilk tiče.
Pod odrom kamera, v parterju kameri, na odru orjaški mikrofoni usmerjeni v publiko. Le kaj bi to lahko bilo? Rush snemajo koncert. Verjetno snemajo prav vse koncerte te turneje, lahko si obetamo torej izdajo novega DVDja s te turneje.
Na odru se levo in desno od Peartove bobnarske utrdbe, nahaja naprava replike časovnega stroja. Klasika. Na “Snakes And Arrows” turneji so oder krasile skladovnice pečic za piščance, na “Vapour Trails” turneji pralni stroji. Peartovi bobni so bili opremljeni z označbami vezanimi na aktualno “Time Machine” turnejo, skladno s tem pa tudi njegovo naglavno pokrivalo.
Zanimiva je izbira repertoarja, v katerem so se izmenjavale hitrejše udarnejše skladbe z tistimi, kjer je treba ubrati bolj sofisticiran in multifascetno zgrajen zvok. Tako je Presto nasledila razbijaška Stick It Out, za njo pa zvočno in melodično bogatejša Working Them Angels iz aktualnega albuma “Snakes And Arrows” (2007). Kmalu pa se vrnemo na “Counterparts” z enkratno instrumentalno Rush klasiko Leave That Thing Alone, ki je prinesla tako novo prelepo popestritev na set listo. Izjemno zaznavanje na odru, čvrsto, fokusirano, s polnim zaletom, prekrasno doziranje skladbe z bombastičnimi eskapadami bobnarskih prehodov Neila Pearta. Ne zgrešijo. Niti v sanjah ne.
Geddy ni več v vokalu tako visok kot nekdaj. Zato je na trenutke pazil da ne troši moči. V začetni The Spirit Of Radio je nekoliko prikrojil vokalno linijo nižjemu značaju v refrenu. Druga taka izstopajoča točka je bila skladba Closer To The Heart v drugem delu koncerta (znova refren). Sicer pa je vokal stopnjeval. V zaključku prvega dela je bil Geddy odličen zlasti v Marathon in Subdivisions, medtem ko je v celotnem drugem delu bravurozno odpel “Moving Pictures” album. V prvem delu je prišel čas tudi za povsem novo skladbo BU2B (po Geddyjevih besedah: I was Brought up to Believe”), ki je sodila med najbolj hrupne trenutke koncerta, saj jo odpira skorajda zmetalizirana vodilna kitarska fraza Alexa Lifesona. Brez Freewill seveda ne gre, pravi zaključni “crescendo” ere sintetizatorjev Rush opusa pa je preplavil dvorano, ko sta se zvrstili druga za drugo Marathon (“Power Windows”, 1985) in Subdivisions (“Signals”, 1982). Tu prevzame trojno vlogo Geddy, ki tako združi funkcije klaviaturista, basista in pevca v eno. Razlika je seveda v rabi zvokov, odlično Marathon, kjer gromovito poči v dvorani ob verzu “…shot of the gun…”, nasledi Subdivisions, kjer funkcionira Geddy podobno, kot v Tom Sawyer in vodilni zvok prevzame rekapitulacija zvena primitivnih sintetizatorjev, ki so se pojavili ob koncu sedemdesetih (znamke Oberheim). v kombinaciji z moogom. Hkrati s tem pa igra Geddy seveda bas linije z rabo pedal. Fantastika. Srednji instrumentalni del Marathon znova jemlje sapo v manifestaciji odličnega harmoničnega sožitja vseh treh gradnikov na odru. V Marathon uporablja Lifeson kitaro tipa Gibson Les Paul z vgrajeno tremelo ročico. Skozi nekaj prekrasnih polno izdelanih rolllingov Neial Pearta odjekne zadnji ton prvega dela koncerta, Rush pa se poslovijo od avditorija za dobrih petnajst minut.
Na paneli za video projekcije se v tem času pojavi števec, ki odšteva leta od 1974 proti 1980. Ko se pojavi na sceni število 1980, se odpre drugi del koncerta. Film. Znova polna malha smeha. ko se v kadrih izmenjujejo v glavnih vlogah Geddy Lee (režiser Cecil), Neil Peart (snemalec Percy) in Alex Lifeson (menedžer Ray Danniels). Vse se znova vrti okrog izuma, nekaj konverzacij pa izvablja solze smeha (Geddy Alexu: “Kako fascinanten tur imaš ob nosu, ga lahko razčesnem?”).
Sledi izvedba “Moving Pictures” albuma! V celoti. Vokalno odlično oddelano! Seveda bruhne dvorana v evforijo, ko udari trio v Tom Sawyer. Vrhunec izvedbe albuma “Moving Pictures” je seveda kompleksnejša skladba Camera Eye, Witch Hunt je odsekan z našopirjenim metalskim riffom, da se kar bliska v dvorani, v zaključku zveni nadvse prijetno Vital Signs – pol reggae skladba z odličnim melanholičnim drama efekt refrenom! YYZ otaja v tem nizu posebnež vseh Rush posebnežev in publika gromovito podpira sleherni ton tega znamenitega “S.O.S.” instrumentala skupine.
Zaključek drugega dela je nadvse zanimiv. Sledi nova Caravan, potem pa bobnarski solo imenovan “Love For Sale”, ki je sam po sebi eden od vrhuncev koncerta. Če je kateri bobnarski solo opravičljiv na koncertih, je to definitivno solo Neila Pearta. To je solo, ki se ga ne moreš nagledati in naposlušati in solo, kjer ne moreš dobiti občutka, da ti nekdo krade čas. Bobni so vrtljivi. Neil se skozi točko na njih preseda med solažo, saj ima na eni strani zložena tolkala, na drugi pa klasične bobne. Seveda ni izostala niti korenita raba marimbe.
Končno nekaj tudi za sladokusce Rush sedemdesetih. Tu je Closer To The Heart in za njo prva dva dela Overture 2112, ki še naprej podžiga publiko. Zanimiva pa je izbira zaključka z novejšo Far Cry, kjer ne izostane raba pirotehničnih učinkov.
Obvezni dodatek preseneti z La Villa Strangiato, kjer pa si Alex ne privošči skeča, kot je poznan iz koncertne izdaje “Rush In Rio” (2003), ko predstavi Neila kot “on skins Mr. Milton Banana”, Geddyja pa kot: “The guy from Ipanema” in zaključi skeč z opazko: “I hate Getz!”. Škoda, da tega Rush niso zasolili tudi v Frankfurtu. Zasedba se loti skladbe spet povsem drugače, kot smo jo vajeni in tu enkrat več fascinira ta čarobna odrska kemija trojice, ki jo utelesi izjemna izvedba tega odličnega, a dokaj zahtevnega instrumentala. In za konec? Working Man. A v hudomušni reggae uvodni predstavi. Dobrodošla popestritev zlasti za skupino, ki je gotovo znaveličana nenehnega igranja te skladbe na odrih skozi svojo dolgoživo kariero.
Igra svetlobe je dodaten parameter, ki vzpostavlja hipnozo Rush koncertov. Poleg bogate filmske animacije, kjer združujejo Rush sofisticirano šok element s prirojenim občutkom zdravega humorja, je obiskovalec deležen nenehne kanonade večbarvne palete reflektorskih snopov, laserjev, pa pirotehničnih učinkov.
Ura je deset! Koncerta je konec. Na platnu se prikaže parodija na komedijo “I Love You, Man” in dogajanja v zaodrju po Rush koncertu, ko Jason Segel in Paul Rudd, največja oboževalca zasedbe Rush v zgodovini planeta Zemlja, srečata naposled svoj “trio fantastikus” (Rush). V zaodrje se prikradeta s ponarejenimi “Access All Areas” prepustnicami (“veljavne” za tri sezone) in med drugim uničita Neilu Peartu sendvič.
Skratka. Tudi, ko zaključijo koncert, ti ne pustijo dihati. In to je to. Rush svet je resnična fascinacija, glasbeni svet, ki te čvrsto priklene k sebi s svojo esenco in ne izpusti iz nedrij hipnotične omame. To je občutek, ki želiš da bi trajal. Ko se naposled prižgejo luči, ta občutek kar ostaja. In ko se napotiš iz dvorane, je s teboj. S teboj je tudi dan potem,…
“Time Machine” turneja se nadaljuje v poletje, letos jeseni pa izide novi studijski album skupine z naslovom “Clockwork Angels”. Upajmo, da bodo Rush kmalu prišli na novo turnejo v Evropo, kjer bodo promovirali novi studijski album. Koncert Rush ohranja torej pedigre velike atrakcije in sinonim velikega koncertnega spektakla. Če želite, da se glasba na odru dotakne najglobljega koščka vaše duše, je edino pravo zdravilo obisk koncerta skupine Rush in uživanje magičnega sveta Rush glasbe. Tri ure in pol izvenserijske igre kanadske zasedbe skromnega števila (trio), prežetega s prvovrstnim občutkom za zdravo rock n’ roll zabavljaštvo. Utelešenje čistega glasbenega perfekcionizma na odru!
avtor: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1.The Spirit of Radio
2.Time Stand Still
3.Presto
4.Stick It Out
5.Workin’ Them Angels
6.Leave That Thing Alone
7.Faithless
8.BU2B
9.Freewill
10.Marathon
11.Subdivisions
—drugi del—
12.Tom Sawyer
13.Red Barchetta
14.YYZ
15.Limelight
16.The Camera Eye
17.Witch Hunt
18.Vital Signs
19.Caravan
20.Drum Solo
21.Closer to the Heart
22.2112 Part I: Overture
23.2112 Part II: The Temples Of Syrinx
24.Far Cry
—dodatek—
25.La Villa Strangiato
26.Working Man
