Založba: Parlophone Records / BMG
Datum izida: 3. 9. 2021
Produkcija: Kevin Shirley
Dolžina albuma: 81.58 min (2CD)
Zvrst: Heavy Metal / N.W.O.B.H.M.
Ocena: 7.0/10
Skoraj šest let so morali častilci največje britanske metalske institucije Iron Maiden čakati na izid njihovega novega, sedemnajstega studijskega albuma, »Senjutsu«, kar v japonščini pomeni ‘taktika in strategija’. Naslednik predhodnika »The Book of Souls« (2015, RockLine recenzija) je bil v studiu ustvarjen že v začetku leta 2019, vendar je bilo zaradi posledic koronakrize na njegov izid potrebno čakati še dobri dve leti. Tudi tokrat gre za dvojni album, ki vsebuje vsaj dvajset minut preveč glasbe, da bi se lahko govorilo o albumu na kakršnega se je splačalo čakati kar šest let, saj je večina del na »Senjutsu« absolutno preveč raztegnjenih, medtem ko prevladujeta predvidljivost ter kronično pomankanje osvežilnih idej.
Iron Maiden so se že na prejšnjih treh albumih z dolgimi skladbami, ki se običajno niso premaknile nikamor in so jih pogosto zaznamovali predvidljivi, repetativni motivi, na vsak način trudili, da bi izpadli čim večji ‘progresivci’, a jim to nikakor ni uspevalo, medtem ko je njihovo (kvazi)intelektualstvo pri pisanju besedil, zlasti v zadnjem obdobju, pogostokrat pomilovanja vredno. Na prejšnjem albumu jim je tovrstne hibe še nekako uspevalo prikriti z nekaterimi osvežilnimi trenutki, vendar so se tokrat na večini stvaritev že tako ‘izpeli’, da se tega ni več dalo zakriti.
Kot celota je »Senjutsu« nekoliko bolj melanholičen in ‘mehek’ dosežek v primerjavi z nekaterimi drugimi albumi te legendarne skupine v zadnjih dvajsetih letih, medtem ko Iron Maiden pri predvidljivem recikliranju že slišanih ‘keltskih’ motivov, dualnih kitarskih harmonij in razvlečenih akustičnih uvodov oz. zaključkov preprostno ne morejo iz svoje kože. S povečevalnim steklom bi na »Senjutsu« zaman iskali kar koli zares osvežilnega in vznemirljivega
Iron Maiden poglavar Steve Harris, ki je poleg bas kitare ponovno odigral tudi klaviature, je imel spet večjo skladateljsko pobudo, čeprav je tokrat to prineslo zelo različne rezultate, kar velja tudi za kompozicije, ki so nastale v povsem samostojni režiji. Na koncu albuma se nahaja Harrisova epska trilogija, ki za seboj, tako kot večina del na »Senjutsu«, pusti mešane občutke, a za malenkost vendarle popravi vsesplošen bled vtis. Tri bolj opazne skladbe je prispevala dolgoletna skladateljska naveza med Bruceom Dickinsonon in Adrianom Smithom, medtem ko Dave Murray prvič po »Powerslave« (1984) ni prispeval niti ene skladbe.
Bruce je za pevca nad 60-imi leti še vedno v zelo spodobni formi, zlasti, če se ga primerja z večino njegovih vrstnikov, medtem ko je Nicko s svojimi bobni eden izmed najbolj zaslužnih, da se stara Iron Maiden lokomotiva z različnimi učinki tudi v studiu še nekako premika naprej, čeprav ji vse bolj primanjkuje pogonskega goriva. Tudi vse tri kitariste je potebno pohvaliti, čeprav ritem kitare v produkciji pogosokrat zvenijo ‘sprano’. Za produkcijo, ki levjemu deležu kompozicij na »Senjutsu« dela medvedjo uslugo, čeprav se je večina Iron Maiden privržencev že davno navadila, da ta ne bo nikoli več na ravni tiste iz osemdesetih, ko je zanjo skrbel Martin Birch, je bil vnovič odgovoren ‘stari pajdaš’ Kevin Shirley.
Eddie, neuradni sedmi član banda, ki na naslovnici Marka Wilkinsona spominja na Yoshimitsuja iz japonskih igričarskih frašiz Tekken in Soul Calibur, je bil v svoji karieri že skoraj vse. Na »Senjutsu« je šel v obodbje fevdalne japonske ter postal samuraj, čeprav je katano v rokah držal že na koncertnem EP-ju »Maiden Japan« (1981). Iron Maiden so v svojih najboljših letih, predvsem na staroegipčansko obarvanem »Powerslave«, futuristično začinjenim»Somewhere Out in Time« (1986) in z mistiko prepredenim »Seventh Son of a Seventh Son« (1988), uspeli združevati določeno idejo oz. koncept z ustreznim glasbenim ambientom, a se jim to že več let, kljub silnemu trudu, nikakor več ne posreči. Tako je tudi na »Senjutsu« na katerem ni mogoče pričakovati nobenih morebitnih tradicionalnih motivov iz daljnovzhodne glasbe, ki bi dodobra poživili vzdušje in ga ‘sinhronizirali’ z naslovnico. To je za Iron Maiden že ‘višja znanost’, čeprav jim še kako godi, če jih kdo pomotoma označi za metalske ‘progresivce’.
Vsa prej omenjena skladateljska, aranžerska in konceptualna izpraznjenost je slišna že na uvodni in obenem naslovni skladbi. Edini tradicionalni japonski element predstavlja nekaj sekund trajajoči uvodni ritem na tolkalih. Kot celota je ta skladateljski umotvor med Harrisom in Smithom na račun razvelečnosti in ritmične repetativnosti s popolnoma neizrazitim refrenom ena izmed najbolj dolgočasnih uvodnih skladb v celotni Iron Maiden zgodovini in slaba popotnica za nadaljevanje albuma.
Vtis nekoliko popravi »Stratego«, ki je izšel kot drugi »Senjutsu« single. Stratego ni ime novega člana Gospodarjev vesolja, temveč je naziv popularne namizne igre, ki je zlasti na Zahodu postala priljubljena po 2. svetovni vojni. Čeprav gre za precej predvidljivo stvaritev ob kateri bo veščina privržencev takoj pomislila kje je že slišala določen motiv in glavno kitarsko frazo, vsebuje dober refren ter ustrezno prilegajoče se epske kitarske harmonije.
Še boljše izpade »Writing On the Wall«, osrednji single s tega albuma ter eden izmed redkih trenutkov na »Senjutusu«, ki ne gre po prvem poslušanju v pozabo in dejansko vsebuje ‘oprijemljiv’ refren. Tudi rahlo bluesovsko obarvani nosilni rif za sodobne Iron Maiden razmere izpade dokaj osvežilno. Priznati je treba, da je to eden izmed boljših Iron Maiden singlov v zadnjih dvajsetih letih in enako velja tudi za njegov spremljevalni video.
»Lost In a Lost World« je ena izmed bolj dogočasnih kompozicij na »Senjutsu« o čemer govori že njen neizviren naslov, saj so ga The Moody Blues za skladbo z istim imenom uporabili že skoraj petdeset let nazaj. Uvodni, akustično usmerjeni del se vleče in vleče ter ne razvije nikamor, medtem ko se po prehodu keltsko obarvane kitarske harmonije kmalu začnejo ponavljati ‘v nedogled’. Če bi bila ta skladba za polovico krajša, bi gotovo izpadla precej bolj zanimivo. Solidni »Days of Future Past«, ena izmed redkih stvaritev ustrezne dolžine, se opira predvsem na pompoznost, Smithovo karakteristično kitarsko solažo ter Dickinsonove še vedno spoštljive vokalne odlike.
»The Time Machine«, rezultat skladateljske naveze med Harrisom in Janickom Gersom, se, kljub temu, da vsebuje veliko časovnih prehodov, uvršča v kategorijo ‘pozabljivo’, medtem ko band to povsem povprečno skladbo razvleče čez vse razumne mere. Vtis spet nekoliko popravi Dickinsonov in Smithov melanholično-temačni umotvor z naslovom »Darkest Hour«, ki vsebuje dobre inštrumentalne sekcije in solidno gradacijo vzdušja. Z bolj memorabilnim refrenom bi gotovo izpadel še boljše.
Temu sledi Harrisova ambiciozna trilogija treh več kot deset minut dolgih del, ki bi lahko bile enotna suita iz treh medsebojno povezanih sekcij. Ta trilogija, nekakšen Harrisov odgovor na Dickinsonov »Empire of the Clouds« s prejšnjega albuma, po kvaliteti posameznih skladb izpade precej različno. Prvi del trilogije, »Death of Celts«, je nedvomno najšibkejša stvatitev med tremi epi in ne samo zaradi neumnega naslova ter ‘brenkanja na strune’ vsem škotskim, irskim in valežanskim Iron Maiden častilcem. Ta skladba je primer popolnega recikliranja starih motivov in niti ne skriva, da je šibkejše nadaljevanje »Virtual XI« (1998) klasike »The Clansman«, saj ju druži sorodno besedilo o upornih keltskih klanih ter temu ustrezni keltski motivi. Žal v nadaljevanju kmalu izpade razvlečeno in repetativno.
»The Parchment« je brez dvoma najboljši dosežek od Harrisove zaključne trilogije in ena redkih kompozicij na »Senjutsu« za katero se lahko reče, da se je Iron Maiden v celoti posrečila. Nekaj je k temu gotovo prispevalo tudi to, da gre za najtrše delo na tem relativno melanholičnem in ‘mehkem’ albumu. Gradacija ambientalne drame tokrat poteka na inteligenten način in tudi inštrumentalne sekcije s poudarkom na epskih kitarskih harmonijah so tokrat na izborni ravni ob ugodno tempiranih časovnih prehodih.
Dobro, kljub precej predvidljivemu akustičnemu uvodu, izpade tudi zaključni »Hell On Earth«, ki bi z nekoliko krajšo dolžino, morda lahko celo postal vrhunec celotnega albuma. Če ne drugega, album zaključi v tradicionalnem Iron Maiden epskem slogu. Lahko bi se reklo, da zadnji dve kompoziciji nekoliko popravita ne pretirano navdušujoče občutke, ki jih za seboj pusti »Senjutsu«, vendar je to premalo, da bi se članom banda lahko čestitalo za še eno dobro opravljeno studijsko delo.
V celotni Iron Maiden diskografiji »Senjutsu« na žalost izpade kot precej povrečen in na trenutke dolgočasen dosežek, ki ob izidu ni opravičil visokih pričakovanj večine Iron Maiden privržencev. Od vseh albumov po Dickinsonvi in Smithovi vrnitvi leta 1999 je »Senjutsu« prepričljivo najmanj zanimiv ter ga je, kljub vsesplošni melodičnosti in dostopnosti, precej težko poslušati ne, da bi poslušalca zraven zagrabil dremež. Čeprav na »Senjutsu« ni nobene skladbe, ki bi se jo lahko označilo za izrazito slabo, ni najti tudi nobene, ki bi se jo lahko razglasilo za pristno Iron Maiden klasiko in eno izmed boljših kompozicij v zadnjih dvajsetih letih. Po drugi strani so to še vedno prepoznavni Iron Maiden in tudi njihovi slabši dosežki še vedno izpadejo boljše od dosežkov večine njihovih oponaševalcev, kaj šele sodobnih ‘mainstream’ bandov, ki se lahko tudi ob izidu povprečnega albuma kot je »Senjutsu« samo klanjajo pred angleškimi metalskimi legendami.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb:
CD1.:
1. Senjutsu (8:20) – Smith/Harris
2. Stratego (4:59) – Gers/Harris
3. The Writing On The Wall (6:13) – Smith/Dickinson
4. Lost In A Lost World (9:31) – Harris
5. Days Of Future Past (4:03) – Smith/Dickinson
7. The Time Machine (7:09) – Gers/Harris
CD2.:
1. Darkest Hour (7:20) – Smith/Dickinson
2. Death Of The Celts (10:20) – Harris
3. The Parchment (12:39) – Harris
4. Hell On Earth (11:19) – Harris
Zasedba:
Bruce Dickinson – vokal
Dave Murray – kitara
Adrian Smith – kitara
Janick Gers – kitara
Steve Harris – bas kitara, klaviature
Nicko McBrain – bobni
Hm, tole pa ni slišati nič kaj vzpodbudno. Me pa be preseneča, sploh ker sem pri Maidenih že dolgo valentines razočaranj. Morda tudi zaradi previsokih pričakovanj. Zadnji album, ki me je v celoti navdušil, je Somewhere In Time, na trenutke pa sem začutil klokotanje po żilah še ob Fear of the dark.
Mi pa ob Maidnih vedno pridejo v glavo skrivnostna pota uspehov v glasbeni industriji. Namreč, kako so trije največji hard in heavy bandi postali zares veliki šele precej let po izdaji svojih najboljših albumov in še kar naprej polnijo stadione, kljub temu da že več destletij niso posneli ničesar zares vthunskega. V mislim imam seveda Maidne, AC/DC in Metallico.
JA absolutno. Pri men se konča vse s prvimi osmimi albumi (plus Live After Death seveda). Potem pa prebliski. Fear of the Dark, bi moral biti enojen, gor je nekej super zadev, ki so spregledane. The Fugitive, Aparition, Childhood’s End, ampak tud nekaj off shootov kot sta Weekned Warriors, pa Judas Be My Guide, From Here To Eternity pa mi gre vsa tolk na živce kot Holy Smoke.
Men je kot celota potem res edini album oziroma edina dva Brave New World plus hja, bogoskurnstvo gor ali dol, The X Factor.
Ja tale novi album, je pa men osebno spet vsaj 40 minut predolg. Ma nekaj zelo dobrih momentov, ampak v celoti zvodenijo, album potegne ven Harisova trilogija na koncu, plus par vmesnih zadev, sploh tam kjer sta avtorja Smith in Dickinson.
Očitno so se fantje skozi leta precej spremenil. Hecno mi je to, da na novi plati ni enga mal bolj hitrega komada, otvoritveni naslovni na tem mestu nikakor ne bi smel stat, ampak okej, to je njihova odločitev. Škoda. Muska ostaja dobra – overall odbra, samo dolgočasna je postala. Predvidljiva in izživeta. In to za popizdit dolgočasno izživeta.
Vseen si bom pa vinil nabavu, če ga kdaj v kaki štacun zagledam (prek interneta ne maram naročat), ostanem raj na mp3-jih 😀
Omenjaš, da je album predolg, sem razmišljal o ten, da je pravzaprav zelo malo odličnih albumov nad 60 minut. Takole na hitro se spomnim samo Psychotic Supper in Hysterie, ki sta res klasa, po drugi strani pa mi takoj pride na pamet kopica takih, ki bi jih bilo bolje skrajšati. Na prvem mestu seveda obeh Use Your Illusion, iz katerih bi lahko sestavil odličen en album.
V bistvu je izum CDja v tem smislu precej škode naredil, tudi za stare albume mi je ljubše, če so brez bonus trackov. Sploh ce gre za neizdane pesmi – če pred 35 leti niso bile dovolj dobre za na album, zakaj bi bile zdaj?
Ja odlične albume nad 60 minut je mogoč najt še največ v sferah progresivnega rocka, ampak dejansko tam minutaža do 50 minut tud pri proggerskih platah povsem zadošča. Bolš pustit kakšne ideje za naslednji album.
Somwehere In Time je mislim da okol 55 minut dolg in je pravzaprav delo perfekcije. Nič mu ne moreš odvzet, nič dodat, se prav skor eno uro hehe. Men osebno daleč najljubši I.M. album.
To je komplet res. CD na katerga spravš 80 minut, je precej razvrednotil enega izhodnih umetniških postulatov pri ustvarjanju glasbe: “kratko in jedrnato” 🙂
Ko sem prebral recenzijo, sem vedel, da bo album mojstrovina. In prav sem imel.
Evo, danes sem prvič poslušal in se strinjam z vsem, kar si napisal. Reciklirano, sploh tisti keltski kitarski motivi, zaradi katerih mer album spomija na shredderske instrumentalne albume iz osemdesetih, ne zaradi same glasbe, ampak ker sploh ne ločim več komadov med seboj. Ves čas se počutim, kot bi poslušal neke previously unreleased bonus tracke iz obdobja Seventh Son.
Predvsem mi manjka nek hiter, udaren komad, kot je bil denimo Be Quick Or Be Dead, da ne segam v itak nedosegljiva osemdeseta.
Ena pesem mi je pa zelo všeč, in sicer Darkest Hour, ki pa mi zveni bolj kot pesem iz Dickinsonovih solo časov, morda bi pasala na Balls To Picasso.
Mene osebno je album pozitivno presenetil. Je kot celota izjemno poslušljiv, komadi Days Of Future Past in vsi štirje s CDja 2 dve gredo pa pri meni v favourites. Neizvirno? Mogoče, ampak ali res kdo želi izvirne Maidene?? Definitivno ni tako slabo, kot govori ta recenzija, ljubitelji Iron Maidenov ne bodo razočarani IMHO.