Iron Maiden (predskupina The Raven Age)
sreda, 31. 5. 2023
Praga / O2 Arena / Češka Republika
Tretji koncert The Future Past turneje, oziroma evropskega dela nove svetovne turneje enih in edinih – Iron Maiden. Pisal se je torek, 31. 5. 2023, kar je pomenilo da smo se nahajali na drugem praškem koncertu skupine. O2 Arena. Prostrana kakor je. Z vsem preddverjem, orjaško pohodno ploščadjo ter nakupovalnim središčem ki se navezuje nanjo. Kolosalni objekt. Spedenan do vseh malenkosti. Podobno kot to velja za zagrebško Areno, le da je vse skupaj v Pragi še večje in še bolj razkošno (o na pol zgrajeni stožiški podrtiji izgubi sleherna debata žal sleherni smisel). Izjemno.
Drugi dan torej. Nov metalski praznik! Novo metalsko obhajilo v družbi titanskega heavy metal seksteta Iron Maiden. Energija je izjemna. Pričakovanja nič manj. Prvi dan, to je torkov koncert 30. 5. 2023, je bil prekrasen in tu je že nova porcija. Za ljubitelje nove plošče »Senjutsu« (2021, RockLine recenzija) je v repertoarju vsekakor poskrbljeno, nič manj pa tudi za vse ljubitelje albuma »Somewhere In Time« (1986, RockLine recenzija) – kar je na tokratnih koncertnih skupine obveljalo za posebno vrsto magnetizma, ki je avtomatično vlekel slehernika na koncert skupine. Naj omenimo, da se vsi koncerti The Future Past turneje v celoti snemajo. Z več kamerami. Skratka, Iron Maiden pripravljajo tudi s te turneje nov koncertni dokument.
Mimogrede, v dopoldanski nogometni tekmi, ki jo je omenjal Bruce Dickinson na koncertu dan poprej, je nogometna ekipa Iron Maiden nabila praško Slavijo z 10: 6. Protokol ostaja enak tudi na drugi koncertni dan v Pragi. The Raven Age, zasedba Georgea Harrisa, sina slovitega Maiden basista Steva Harrisa že »rogovili« v O2 Areni. V ničemer slaba skupina, le za privrženca Iron Maiden, žal ne sodi v kontekst klasičnega heavy metalskega okusa. Medtem se midva še vedno nahajava zunaj. Pred O2 Areno. Na zasluženem požirku (ali dveh) češkega piva. S slovensko klapo neutolažljivih Maiden privržencev. Lahko rečem da smo postali skozi leta prava bratovščina. Tudi izven koncertov.
Tokrat se je bilo težje zrinit kar se da proti odru. Oba koncerta nista vsebovala fan pit prostora in tako je bilo treba že precej prej izvesti manever zavzemanja najboljših pozicij, kot sicer. Kakorkoli, to niti ni važno. Parter je tu in kontakt s skupino bo zagotovo ponovno intenziven. Intro uvodnega Caught Somewhere In Time. Do prve spremembe ritma v klasičen Maiden eighties galop skozi katerega se sekstet razleti po odru. Tudi drugega dne je bil zvok skozi koncert dostojen. Tudi med poslušanjem koncertu na levi strani parterja in v oddaljenosti kakih 30 m (gledano na oder) si slišal vse bistvene elemente, pri čemer ostaja Gersova figura večkrat neznanka. Kdaj je vklopljen in kdaj ne, je lahko večkrat diskutabilno. No, v finalu koncerta, to je od Fear of the Dark pa do konca repertoarja (z dodatkom) definitivno je. Klovn svojega stasa, se je prav med Fear of the Dark prikradel povsem na desno odrsko pozicijo (ki jo zavzema sicer Murray) in se zaletaval v monitor, ki je nalašč postavljen tako, da se prosto ziblje sem in tja. Potem ko se je vrnil na svoj položaj, je Smith pristopil do taistega monitorja, ter s kislim obrazom, teatralno obrisal Gersov znoj z njega.
O Dickinsonovem vedrem razpoloženju in neverjetni poskočnosti smo razpredali že med koncertnim zapisom s prvega dne, pa tudi v Ljubljani, je bil glavni katalizator razvoja dogodkov na najvišji atmosferični ravni. Tokrat ni bilo nič drugače. Z varilnimi očalci, kot ga nismo vajeni. Te je nosil med uvodnima Caught Somewhere In Time ter Stranger In A Strange Land, med katero nas je prvič obiskal kiborg Eddie v opravi Clinta Eastwooda iz filma »Dobri, umazani, zli«. Sledi daljši del koncerta posvečen albumu »Senjutsu« v katerem je verjetno najbolj uživala skupina sama.
Dickinson je tekal sem in tja non stop. Bodisi po odrskem pročelju, bodisi po dodatnem podestu, ki se je razširjal na kolosalni odrski kulisi kombinacije obeh nosilnih albumov aktualne turneje, visoko nad utrdbo McBrainovih bobnov. Med Heaven Can Wait sta s kiborg Eddiejem uprizorila nov strelski duel. Bruce je vokalno znova odlično izpeljal svojo predstavo. Pretežno je fokus množice med koncertom priklenjen nanj in ob sleherni ‘neumnosti’, ki jo ušpiči na odru, so povratne reakcije več tisočglave množice izjemne. Med koncertom je v prvi vrsti spremljal skupino privrženec, ki je nosil hoplitsko čelado (s perjanico). Seveda – govorimo o klasiki Alexander The Great. Ko se je skupina prigrizla do izvedbe te briljantne kompozicije, kar je avtomatično pomenilo enega vrhuncev koncertnega spektakla, je ta oboževalec uspel podati čelado Dickinsonu. Ta se je prikradel z njo za Harrisa in mu jo sunkovito poveznil na glavo. Harris, ki mu očitno takšne in podobne nepričakovane Dickinsonove šale nikakor niso po godu, pa jo je še bolj ekspresno snel z glave in vrgel predse.
Tretji koncert je deloval še bolj kompaktno od prvih dveh aktualne »The Future Past« turneje. Fušev je bilo še manj, kot na obeh preteklih koncertih, kar potrjuje, da so Iron Maiden zadnja leta zasedba, ki stopnjuje koncertno formo. Iz nastopa v nastop. Treba je vedeti, da je tokratni repertoar glede na tistega iz zadnjega dela »Legacy Of The Beast« dejansko zasukan na glavo, vendar pa to ne opravičuje slabše uigranosti skupine, kot je to šlo pričakovati. In še drobni medklic. Nicko! Kje so vendar tvoji rolingi?
Can I Play With Madness (vrnjen v repertoar po 10 letih) in The Prisoner sta se izkazala za odlični integraciji, saj bi na njunih mestih kdo pričakoval standarde tipa 2 Minutes To Midnight, Run To The Hills ali The Number of the Beast. Še več. Material iz plošče »Powerslave« je tokrat povsem izpadel iz repertoarja, prav tako albuma »Killers«. A, ko k temu dodaš izvedbo Alexander The Great, ostaja vse v celoti brezgrajno. Celo nadstandardno. Starec mojega kova si ni mislil, da bo koncertno izvedbo Alexandra kdaj tudi dejansko doživel. In The Prisoner v živo? Klasika, ki ostaja briljantna porcija nostalgije! Neverjetno je kaj dosežejo Maiden ob izvedbi Fear Of The Dark. Kako silovito se odziva množica med izvedbo te skladbe. Celo najbolj intenzivno med koncertom. Neverjeten favorit ostaja ta klasika. Med izvedbo Iron Maiden, ki naznanja kot vselej, zaključek regularnega dela koncerta, se v ozadju ‘napihne’ orjaška Eddiejeva samurajska skulptura. Sledi dodatek. Odlična nova Hell On Earth, lahko rečem, da eden najmočnejših komponističnih trenutkov »Senjutsu« albuma, ga upravičeno odpira, adrenalinska naglica pa zajame O2 Areno v polnem galopu bitke pri Balaklavi – ta opisuje nesmiselni pogromu britanske lahke konjenice v krimski vojni 1854-1856, ko se zaslišijo uvodni takti The Trooper. Ne, ni še konec. Bruce Dickinson zavpije: »Every fucking day we do this is the best day of our lives«. Sledi megalomanska izvedba Wasted Years med katero se v ozadju prikazujejo Eddiejeve inkarnacije skozi kariero skupine. Noro. Tudi ta norija se mora vendarle enkrat skleniti.
Kaj reči za konec? Pravzaprav nič. Maiden so z novo turnejo postregli znova z nečim drugačnim. Nečim, česar še niso preizkusili, kar pa je delovalo seveda tudi neverjetno nostalgično. Povlekli so torej aduta izza rokava, ki je združil v eno vse privržence planeta. In to je bil cilj skupine. In glede na vse prikazano, na trenutke celo pootročenost in ihtavo zaletavost, ki jo sevajo posamezni člani skupine med koncerti, vemo da se zgodba še zdaleč ni zaključila. Komaj so trije Iron Maiden koncerti za nami, že postajamo lačni druženja s to legendarno zasedbo. Zelo verjetno jih na odrih ujamemo znova že naslednje leto, če ne prej. Do takrat pa: »Up the Irons!«
Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Edita Klemen
Setlista:
1. Caught Somewhere in Time
2. Stranger in a Strange Land
3. The Writing on the Wall
4. Days of Future Past
5. The Time Machine
6. The Prisoner
7. Death of the Celts
8. Can I Play With Madness
9. Heaven Can Wait
8. Alexander the Great
9. Fear of the Dark
10. Iron Maiden
—dodatek
11. Hell On Earth
12. The Trooper
13. Wasted Years
