Založba: EMI Records
Produkcija: Martin Birch
Datum izida: 3. 9. 1984
Dolžina albuma: 51.12 min
Zvrst: Heavy Metal
Ocena: 10/10
Piece of Mind je Iron Maiden dokončno ustoličil med glasbene legende in največjo heavy metal skupino vseh časov. S Piece of Mind so Iron Maiden zakorakali v svoja zlata leta, ki so trajala skoraj do začetka devetdesetih, hkrati pa je bila to plošča, ki je pokazala velik napredek skupine, saj so se skoraj v celoti otresli NWOBHM korenin in skorajda v celoti razvili pravi, klasični zvok Iron Maiden kot ga poznamo po izdajah iz osemdesetih. Piece of Mind pa je bil tudi album, ki je dokazal, da Maidni še zdaleč niso povedali vsega, in res, ko že misliš, da je nemogoče preseči najboljše trenutke prvih štirih albumov, Device leta 1984 izdajo prelomni Powerslave. Vsak ima svojega favorita iz osemdesetih, naj bo Somewhere in Time ali pa Seventh Son of a Seventh Son, a brez dvoma je Powerslave esenca zvoka klasičnih Iron Maiden. Nespremenjena klasična postava je poskrbela za nepozabni dokument glasbene zgodovine, ki brezhibno ujame atmosfero, magijo, čustva in neustavljivo moč, ki jo Maidni ponujajo še vse do danes. Vrhunca pa niso dosegli le Iron Maiden; po kratkem izletu med oblazinjene stene je Eddie odpotoval v starodavni Egipt in se na eni najbolj nepozabnih naslovnic Dereka Riggsa ustoličil za faraona.
Powerslave se začne s tako mogočno in čarobno skladbo, da se lahko ta primerja le z nepozabnim uvodom samih začetkov Devic, Prowlerjem. Še več, Aces High je morda celo najboljši “opener” vseh časov! Naj ga slišiš še tolikokrat, uvodni riffi kristalno čistih kitar vedno znova povzročijo mravljince, agresivni, hitri tempo, ki vrhunec doseže v izredni solaži in blesteči “air-raid” sireni Brucea Dickinsona, pa so vrhunski trenutki heavy metala. Brilijantna atmosfera nadzvočnih riffov, nizkega Harrisovega basa, sijajnih Nickovih prehodov in enega najsvetlejših Dickinsonovih trenutkov pa v glasbo fantastično prenese adrenalinske občutke britanskega pilota med prvo vsezračno bitko, ki se je odvijala med julijem in oktobrom 1940. Aces High nadaljuje serijo bojnih komadov, ki sta jih začela že Invaders in The Trooper, večna klasika pa je z izrednim besedilom in nepozabnim refrenom postala koncertni rušilec in fenovski favorit. S 2 Minutes to Midnight so Maidni na vrhuncu hladne vojne prvič zakorakali v politične vode. Kritični pogled na izprijenost in amoralnost politike nosi izredno sporočilo, ki ga še posebno izseva sam naslov skladbe. Ta se namreč nanaša na t.i. “Uro sodnega dne”, ki označuje grožnjo jedrskega orožja in bližajoči se konec človeštva. Najbližje koncu, 2 minuti pred polnočjo, se je ura ustavila leta septembra 1953, po sovjetski detonaciji jedrske bombe grozljive moči. Danes ura stoji pet minut pred polnočjo, 2 Minutes to Midnight pa še vedno nosi močno sporočilo, in je hkrati z mogočnim refrenom ter rahlo bolj hardrockersko solažo, v kateri se morda skriva še zadnji vpliv NWOBHM-a, eden najbolj znanih Maiden komadov, ki je pogost koncertni favorit. Sledi četrti, in hkrati še do danes zadnji inštrumental, ki ga je skupina posnela, Losfer Words (Big ‘Orra). Sicer povsem solidna skladba se nikakor ne more primerjati z močjo prejšnjih, čeprav nikakor ne gre za slab komad, a vendar magije Transylvanie ali Genghis Khan ne doseže. Morda je tudi zato skladba dobila naslov Losfer Words (“lost for words”) (Big ‘Orra) (“big horror”). Eden izmed mnogih Brucevih talentov je tudi mečevanje in nedvomno je zaradi tega nastala tudi, na žalost spregledana, klasika Flash of the Blade. Zaradi uvoda z mračno atmosfero, ki jo gradijo sijajni riffi, izredno podlago v verzih, odlično solažo s tercami in nenazadnje fantastičnega besedila o mladem mečevalcu, ki želi maščevati umorjeno družino, je toliko težje razumeti zakaj Flash of the Blade do danes še ni bila igrana v živo. Enako lahko rečemo za naslednjo mečevalsko himno, The Duellist, ki temelji na istoimenskem filmu Ridleya Scotta iz leta 1978. Film govori o večnem sporu dveh francoskih oficirjev med dobo Napoleona. Prava škoda je, da The Duellist še ni bil igran v živo, saj vsebuje enega najboljših inštrumentalnih delov sploh, hkrati pa fenomenalno v besedilo in glasbo prenese ideal časti, poguma in ljubezni klasičnih mečevalcev. Back in the Village nadaljuje zgodbo skladbe The Prisoner z albuma The Number of the Beast, ki temelji na kultni britanski seriji The Prisoner. Besedilo temelji na epizodi proti koncu serije ko se glavni junak “Number 6” vrne v skrivnostno Vas. Tudi Back in the Village se lahko pohvali z briljantnim inštrumentalnim delom in misterioznim besedilom, a med preostalimi izrednimi skladbami kar nekoliko zbledi. Iron Maiden običaj je takrat že postal, da ploščo zaključijo z epskim komadom in Powerslave je tudi v tem pogledu presežek. Celotna plošča namreč skoraj popolnoma zbledi ko se prebijemo do zaključnih epov. Ja, tokrat nas pričakata kar dva kolosalna epa, ki skupaj štejeta preko dvajset minut. Dickinson se je na Powerslave zares prikazal v popolni luči. Ne le, da je njegov vokal že nekoliko dozorel in se večkrat zdi kot da bo pravkar izkričal glasilke/pljuča, izkazal se je tudi kot izvrsten pisec; s Flash of the Blade ter prvim izmed dveh epov, naslovnim Powerslave, ki je verjetno celo njegov najboljši prispevek v vsej zgodovini Devic. Sedemminutni ep je vrhunec albuma, ki s strašljivim uvodom s pišem vetra, tuljenjem volkov, bitjem srca, krikom in zlobnim smehom eksplodira v genialne, orientalske/egipčanske kitarske riffe in izredne bas linije nad katerimi bdi zlobni Dickinsonov vokal v verzih. Epsko besedilo o umirajočem faraonu izredno zaključi z egipčansko mitologijo navdihnjen Powerslave, hkrati pa gre za enega najmogočnejših Maiden komadov, ki v vsej svoji lepoti zablesti v spektakularnem inštrumentalnem delu v katerem se izmenjajo prelepa, melanholična solaža, dve genialni, bliskoviti solaži in neverjetne bas linije masterminda Steva Harrisa. Powerslave je brez dvoma eden največjih Maiden trenutkov in hkrati ena najsvetlejših točk zgodovine heavy metala. A meni nič tebi nič Iron Maiden za sam konec album iz rokava stresejo še trinajst in pol minutni ep o mornarjih in albatrosih. Rime of the Ancient Mariner še do danes ostaja najdaljši Iron Maiden komad, poln nepozabnih, srhljivih in mogočnih delov, ki mimogrede dvignejo kakšno dlako ali dve. Morda skupaj s Hallowed Be Thy Name celo najmogočnejši komad Iron Maiden diskografije. Ep v pravem pomenu besede temelji na kultni pesmi iz leta 1798, The Rime of the Ancyent Marinere, slovitega Samuela Taylorja Coleridga. Skladba, ki morda še najbolje razkaže Harrisovo genialnost je pravo potovanje polno izrednih riffov in fantastičnih Brucevih linij, ki delujejo kot pripovedovalčevi stavki. Nekje na sredini komad preseka mistični ambientalni del z nepozabno skrivnostno in srhljivo atmosfero, ki jo izgradijo le Harrisov bas, klaviaturska podlaga, govorjena beseda in škripanje ladijskega lesa, nato pa skladbo na popolnoma drug nivo ponese presekanje mirnega dela z hitrejšimi bas linijami, vpadom kitare in vokala, ki je izpeljano tako mojstrsko, da se mravljinci prikradejo kar sami od sebe. Zares trenutek, ki se lahko primerja le z izrednim inštrumentalnim delom epa Seventh Son of a Seventh Son. Če ne bi vedel dolžine skladbe se le-te ne bi niti zavedal, saj stalno menjavanje tempa, ritmov, Adrianovo in Davovo igranje z nepozabnimi linijami, ter pestra ritem sekcija poskrbi za to, da je Rime of the Ancient Mariner tako pester in raznolik, da mine kot bi trenil. Še kako primeren, velikanski zaključek, mogočnega albuma!
Powerslave je moč opisati le z eno besedo, ki se je že večkrat ponovila: nepozabno! Iron Maiden so s Powerslave napisali neizbrisen dokument heavy metala. Čarobnosti albuma, virtuoznega igranja in ene najboljših vokalnih predstav sploh, ni uspelo preseči še nikomur; morda le Maidnom s kasnejšimi izdajami. Powerslave je izšel tik pred mojim rojstvom in žal monumentalne World Slavery turneji še nisem mogel doživeti, zato je toliko težje opisati moje veselje ob trenutni turneji, ki ponovno oživlja spektakularnost osemdesetih z legendarno egipčansko odrsko produkcija in nepozabnimi klasikami. Se vidimo torej na Somewhere Back in Time turneji!
Avtor: Rok Klemše
Seznam skladb:
1. Aces High (4:29)
2. 2 Minutes to Midnight (5:59)
3. Losfer Words (Big ‘Orra) (4:12)
4. Flash of the Blade (4:02)
5. The Duellists (6:06)
6. Back in the Village (5:20)
7. Powerslave (6:47)
8. Rime of the Ancient Mariner (13:36)
Zasedba:
Bruce Dickinson – vokal
Dave Murray – kitara
Adrian Smith – kitara
Steve Harris – bas kitara, klaviature
Nicko McBrain – bobni
