Založba: EMI Records
Datum izida: 2. 2. 1981
Produkcija: Martin Birch
Dolžina albuma: 38.18 min
Zvrst: Heavy Metal
Ocena: 8.5/10
Z debitantsko ploščo so se Iron Maiden povzpeli v sam vrh Novega vala britanskega heavy metala (NWOBHM), s Killers pa na vrh zasadili še zastavo. Killers prinaša tudi prvo večjo spremembo v skupini, odhod Dennisa Strattona in prihod Adriana Smitha. Vsi vemo kaj pomeni ime Adrian Smith za kasnejše ustvarjanje skupine, Adrian pa se je kljub temu, da gre za material pri katerem ni sodeloval, na Killers odlično izkazal, saj so se solaže v primerjavi s prvencem drastično izboljšale. Adrian je v skupino prinesel precej bolj prefinjen in melodičen način soliranja, ki predstavlja odlično nasprotje Murrayevi norim pentatoničnim “shred” solažam in skupaj sta ustvarila fenomenalno kitarsko “rivalstvo”. Killers je tudi produkcijsko izreden napredek, saj je tokrat prvič na producentski stolček sedel legendarni Martin Birch. Produkcija Killers je velik bolj čista in težja, prvič se pojavi zares v ospredje potisnjen Harrisov bas, ki je postal produkcijski “trademark” skupine. Tudi Paul zveni veliko bolje kot na predhodniku, prav tako pa je izboljšano Burrovo bobnanje. Killers je tudi precej bolj enotna plošča kot Iron Maiden. Čeprav ne gre za pravo konceptualno ploščo, večino albuma prežemajo “ubijalske” teme. Killers je tako kot Iron Maiden še precej surova plošča, a ponuja zvrhano mero inovativnega materiala, manjka le ep v stilu Phantom of the Opera in kasnejših mojstrovin. Ni pa Killers samo glasbena izboljšava… Tudi Eddie je doživel “lepotno” operacijo, ni več ne duha ne sluha o rahlo zmedenem novorojenčku na plošči Iron Maiden, tukaj je že sadistični najstniški morilec s sekiro in značilnim zlobnim nasmeškom. Pa še mimogrede, legendarni Twisted Sister vokalist Dee Snider pravi, da je Killers njegov najljubši album.
Killers otvori odlična inštrumentalna skladba, druga od štirih, ki so jih Maidni posneli do danes, The Ides of March. Žal je ta tudi najkrajši komad njihove kariere, saj je minuta in tričetrt za tako dober opener odločno premalo! A je zato konstanto naraščajoča struktura komada, ki ga narekuje galop Harrisa in Burra toliko slajša. Ni jasno, verjetno tudi nikoli ne bo, a najverjetneje se The Ides of March (marčeve ide so 15. dan v marcu) nanaša na citat iz Shakespearovega Julija Cezarja: “Pazite se marčevih id”, na marčeve ide pa je bil seveda izveden eden najbolj znanih in pomembnih atentatov v zgodovini. 15. marca leta 55 pred našim štetjem je v rimskem senatu t.i. skupina osvoboditeljev 23-krat zabodla Julija Cezarja v želji po ohranitvi republike, saj so Cezarju očitali monarhističnen način vladanja. Izraz marčeve ide je tako postal metafora za bližajočo se pogubo. Tukaj bi se lahko Maidni zgledovali po Metallici in podobno kot oni koncerte vedno otvarjajo z Morriconejovo Ecstasy of Gold (že vse od leta 1983) sami koncerte otvarjali z Ides of March tako kot so to počeli v začetku. Če je razlaga pravilna, gre pri The Ides of March za prvo zgodovinsko referenco skupine. Wrathchild je verjetno najbolj znana skladba plošče Killers in hkrati tudi ena izmed najbolj prepoznavnih skladb skupine in koncertni favorit. Nič čudnega saj je zaradi svoje preprostosti in le treh minut dolžine najbolj dostopen komad albuma, a po Maiden standardih hudo povprečen komad, ki bi ga lahko na koncertih brez večje škode zamenjali za katerega izmed kasnejših. Skladba, ki jo otvori kratek, a dober bas intro govori o jeznem mladeniču, ki išče svoje očeta, najverjetneje ne z najlepšimi nameni. Tempo pohitri dinamična Murders in the Rue Morgue, ki ohlapno temelji na istoimenskem delu ameriškega mojstra grozljivega, in utemeljitelju kriminalnega romana Edgarju Allanu Poeju. Besedilo s perspektive domnevnega morilca govori o umoru dveh deklet, ki se je zgodil v fiktivni pariški ulici Rue Morgue. Mirni, zasanjani in otožni kitarski uvod fantastično povzame atmosfero deževnega Pariza, eksplozija in hitrejši tempo, ki sledi pa odlično povzameta beg osumljenca pred žandarji in razbesnjeno množico. Zanimiv prostor za debato pusti predzadnja kitica z verzi: “But I know that it’s on my mind. That my doctor said I’ve done it before.” Je osumljenec shizofrenik in je dekleti dejansko tudi umoril? Another Life je še ena hitra, direktna in preprosta skladba, ki jo odlikujejo predvsem Harrisove harmonije in Murrayevi vložki. Besedilo je žal precej povprečno in ponavljajoče se, opisuje pa misli o samomoru. Očitno tudi Harris vsake toliko časa doživi ustvarjalno blokado. Sledi še drugi inštrumentalni komad plošče, ki pa na srečo ni prekratek, odlična Genghis Khan, ki je precej bolj kompleksna in ritmično razgibana kot The Ides of March. Nicko je kasneje razkril, da je bil Genghis Khan napisan kot “filler” za ploščo Killers. Si lahko mislite!? Genghis Khan je bil napisan z namenom, da povzame občutke in zvok Genghisove vojske, ki maršira v vojno in prav res nas neverjetni tempo in rahlo vzhodnjaški pridih pahneta naravnost med bojne vrste tega mongolskega politika in genialnega vojaškega stratega, ki je združil mongolska plemena in ustvaril Mongolski imperij, največji imperij vseh časov. Innocent Exile je komad, ki je ga je potrebno slišati večkrat, saj je za Maidne precej netipičen, skoraj blues rock komad. Nič čudnega, saj je Innocent Exile ena prvih skladb, ki so jih Maidni napisali. Harrisov bas je ponovno perfekten, a najvišjo stopničko zasede odlična solaža. Verjetno je bilo besedilo za Innocent Exile napisano kasneje, saj se odlično sklada s “temo” plošče in lahko bi rekli, da gre za nadaljevanje zgodbe Murders in the Rue Morgue o nepravično obsojenem zločincu, njegovem begu pred zakonom in temnih mislih, ki se mu pletejo po glavi. Če se Murders in the Rue Morgue ter Innocent Exile sprašujeta o krivdi zločinca pa Killers opisuje čisto pravega psihopatskega morilca. Brez dvoma ena najboljših skladb plošče, ki jo v otvoritvenih taktih začinijo Di’Annovi nečloveški kriki, ki izvrstno povzamejo misli sadističnega psihopata, ki s sekiro opreza za nič hudega slutečimi žrtvami. Začetne note Harrisovega basa odlično povzamejo odmeve stopinj v temnem hodniku, zlovešča atmosfera komada pa vrh doseže v fantastičnem kitarskem dvoboju Smith/Murray. Eden izmed verzov spet postavlja zanimivo vprašanje: “I have no-one, am bound to destroy all this greed. A voice inside me, compelling to satisfy me.” Gre zopet za mentalno bolnega, shizofrenega morilca iz Murders in the Rue Morgue? Prodigal Son je večinoma akustična balada o skesanem možu, ki spominja na biblijsko parabolo o izgubljenem sinu. Prodigal Son je precej izstopajoča skladba plošče Killers že zaradi počasnejšega tempa in popolnoma drugačnega “filinga”. Tudi tema se razlikuje od “killer” tem, ki prevladujejo na plošči, saj gre pri Prodigal Son za precej bolj mistično in eterično temo o nekomu, ki se je igral s temnimi silami sedaj pa prosi Lamio za pomoč. Lamia je starogrško mitološko bitje, ki je bila libijska kraljica, ki jo je ljubil sam Zevs. Maščevalna boginja Hera je Lamii umorila otroke (razen Scile, ki jo verjetno poznate iz neke druge legende…), Lamia pa se je v norosti spremenila v pošastno bitje z žensko zgornjo polovico telesa in spodnjo kačjo, vsem otrokom pa zaprisegla maščevanje, tako da jih je najprej začarala nato pa požrla. Ni čisto jasno zakaj se je Harris v Prodigal Son spomnil na Lamio, a ker ima celoten komad precej Genesis atmosfero (Harris je fan skupine in priznava, da so eden izmed njegovih večjih vplivov) je mogoče, da se je na Lamio spomnil zaradi komada The Lamia z Genesis plošče The Lamb Lies Down on Broadway (1974). Purgatory je še ena izmed najboljših skladb plošče s hitrim tempom in fantastičnimi harmonijami. Purgatory je prav tako ena izmed starejših skladb skupine, ki se je v začetku imenovala Floating, Nicko pa je ponovno razkril, da je Purgatory precej pohitrena in superiorna verzija Floating. Besedilo je precej nejasno in pušča prostor za lastno interpretacijo, vsaj površno pa je jasno, da opisuje neke čudne sanje. Zanimivo je, da je bila naslovnica singla za Purgatory na željo skupine ponovno narisana, saj naj bi bila za single preveč kompleksna – ponovno narisana naslovnica je kasneje postala naslovnica plošče The Number of the Beast. Purgatory je tudi prva od treh naslovnic na kateri se Eddieju pridruži hudič (poleg The Number of the Beast se hudič z Eddiejem bojuje še na naslovnici singla Run to the Hills). Twilight Zone se je prvotno pojavila le na ameriški izdaji albuma, saj je na evropskih tleh izšla kot single, na ponovno izdajo iz leta 1998 pa je uvrščena za Purgatory. Twilight Zone je bil komad, ki je bil sprva mišljen le kot b-side, a je izpadel precej bolje in tako postal a-side. Twilight Zone ima tudi enega najboljših besedil plošče, ki bi zlahka opisovalo eno izmed nadaljevanj kultne istoimenske serije. Twilight Zone ima atmosfero, ki jo znajo ustvariti le Maidni – komad hitrega tempa ima hkrati občutek žalosti in izgube. Killers zaključuje Drifter, ki je žal ena bolj dolgočasnih skladb plošče, ki se z bolj veselo in optimistično atmosfero in besedilom morda ne zdi primeren zaključek plošče z morilskimi temami. Čisto mimogrede: “yo yo” deli so mišljeni kot zafrkancija na tisti čas izjemno popularno Walking on the Moon skupine The Police.
Killers je plošča, ki je pomenil konec obdobja “Early Days”. Di’Anno je kmalu po izidu plošče skupino zapustil zaradi težav z alkoholom in drogami, in tako Killers predstavlja tudi zadnjo ploščo s surovim, prvinskim Maiden “punk” zvokom. Mislim, da ni potrebno sploh napisati kdo je Paula zamenjal, naj tukaj postavim le vprašanje kje bi bili danes Maidni, če bi Paul ostal v skupini…? Kljub vsemu pa je plošča Killers spregledan dragulj Iron Maiden diskografije in prav tako kot njen predhodnik ena najbolj vplivnih plošče, ki je predstavljala izreden vpliv predvsem na razvoj thrash in speed metala.
Avtor: Rok Klemše
Seznam skladb:
1. The Ides Of March (1:46)
2. Wrathchild (2:55)
3. Murders In The Rue Morgue (4:19)
4. Another Life (3:23)
5. Genghis Khan (3:10)
6. Innocent Exile (3:54)
7. Killers (5:02)
8. Prodigal Son (6:13)
9. Purgatory (3:20)
10. Twilight Zone (2:33)
11. Drifter (4:50)
Zasedba:
Paul Di’Anno – vokal
Steve Harris – bas kitara
Dave Murray – solo in ritem kitara
Adrian Smith – solo in ritem kitara
Clive Burr – bobni
