Založba: EMI Records
Datum izida: 14.04.1980
Producent: Wil Malone
Dolžina albuma: 40.25 min
Zvrst: Heavy Metal / N.W.O.B.H.M.
Ocena: 8.5 / 10
14. aprila 1980 se je v hipu za vedno spremenila glasbena zgodovina. Zgodovina, ki se je pričela pisati pet let pred izdajo prvenca heavy metal pošasti Iron Maiden. Božiček je bil na božični dan davnega leta 1975 še kako radodaren, ali pa je ime Steve Harris zasedalo prvo mesto v njegovi knjigi “ta pridnih”. Piškoti in mleko so vedno veselega moža v rdečem čakali na Harrisovi mizi in v zameno, je pod Stevovo božično jelko pustil paket ovit v sijoč okrasni papir, zavezan z veliko rdečo pentljo, a z zloveščim imenom srednjeveške mučilne priprave, Iron Maiden.
Kar nekaj vode je preteklo preden je Iron Maiden “mastermind” Steve Harris okrog sebe zbral stabilno zasedbo in po slabih petih letih delovanja uspel pri založbi EMI izdati istoimensko debitantsko ploščo. A drvečega vlaka z imenom Iron Maiden že pred omenjeno izdajo ni bilo več moč ustaviti. Najboljše je povzeti kar besede razvpitega Soundhouse DJ-a Neila Kaya, ki je bil pomemben del pri začetnem preboju Maidnov na vrh: “Vsake toliko časa se iz mase upajočih in neznanih imen, ki polnijo ulice rock sveta dvigne prav posebna skupina. Ena od teh skupin so Iron Maiden, ki so s svojim rojstvom prinesli stil rock glasbe, ki je tako močan, pogumen in iskren, da lahko le uspeh upraviči njihov trud”.
Plošča Iron Maiden prinaša zvok, ki ga, če ste seznanjeni le z Bruce Dickinson obdobjem, ne boste vajeni. Prvenec odlikuje predvsem surov, prvinski, skoraj primitivni “punky” zvok, ki bo tiste, ki so vajeni tipičnih Iron Maiden melodij Dickinson ere šokiral. To značilnost doda predvsem raskav glas Paula Di’Anna. Seveda je kvalitetno Di’Anno kilometre za Dickinsonom, a sam menim, da ga nikoli nis(m)o dovolj cenili. V surov zvok začetnih Iron Maiden je pasal kot “ata na mamo”, saj glasbene začetke Devic definira nespoliran in umazan zvok tako samega materiala kot produkcije. Za “umazano” produkcijo prve plošče je “kriva” predvsem skupina sama oziroma ‘Arry, saj so kljub temu, da je kot producent naveden Will Malone, večino producentskega dela opravili sami. Čeprav je Harris večkrat izjavil, da na produkcijo plošče ni ravno najbolj ponosen, prvi plošči med mnogimi fani še vedno veljata za nekaj najboljšega kar so Maidni kdajkoli posneli. Nič čudnega, saj s svojo surovo energijo in močjo hitro zasvojita. Iron Maiden prinaša tudi tako značilno rožljanje bas kitare hitroprstnega Harrisa, ki je vedno predstavljajo osrednjo, gonilno silo dinamičnih komadov in v tridesetletni karieri postalo Harrisov trademark zvok. Veliki večini je ena izmed prvih asociacij ob besedah Iron Maiden karizmatična “maskota”, bobnar Nicko McBrain. Nicka bomo še dobro spoznali, na Iron Maiden pa se predstavi Clive Burr, ki s Harrisom tvori izredno trdno ritem sekcijo. Nenazadnje pa sta tu še odlična kitarista Dave Murray in Dennis Stratton (Iron Maiden je edina plošča na kateri je igral), ki nakazujeta še eno lastnost, ki je z Maidni postala nerazdružljiva – tercetne harmonije. Predvsem Murray blesti z nekaj res odličnimi solažami, ki so postale pomemben del nepozabnega repertoarja. Imam občutek, da nekaj pozabljam… A, seveda, Iron Maiden ne prinaša le zvoka, ki je definiral heavy metal, naslovnica nam predstavi lik, ki je postal najbolj prepoznaven simbol skupine in heavy metala in se spremenil že kar v blagovno znamko – Eddie oz. Edward the ‘Ead, Edward the Head ali tudi Edward the Great. Kakorkoli hočete, z naslovnice nas zlovešče gleda prva izmed serije fantastičnih ilustracij Dereka Riggsa. Morda na tem mestu še na hitro omenim zgodbo po kateri je Eddie dobil ime: “Eddie glava se je rodil brez telesa, brez rok in nog. Vse kar je imel je bila glava. Kljub tej napaki pa so ga imeli starši izredno radi. Za Eddiejev šestnajsti rojstni dan pa sta njegova oče in mama našla zdravnika, ki je bil Eddieju zmožen dati telo. Ko sta se starša vrnila domov, sta komaj čakala, da bosta lahko Eddieju povedala, da bo dobil telo in postal tak kot vsi običajni ljudje. Eddieju sta dejala: “Veš kakšno presenečenje imava zate! Boljšega darila ne boš dobil nikoli!” Eddie pa je odgovoril: “Oh ne, ne že spet klinčev klobuk!”
Če si katera metal skupina zasluži podrobnejšo razčlenitev albumov, so to seveda Iron Maiden. Če plošče, ki je pred nami še ne poznate, vam priporočam, da se na tem mestu ustavite in najprej skočite v najbližjo trgovino z audio izdelki in Iron Maiden dodate med svojo zbirko, kjer bi pravzaprav že morala biti! Zakaj vam tako svetujem? Ne želim vam pokvariti užitka ob prvem poslušanju tega odličnega prvenca. Preposlušajte ploščo in se nato vrnite na to mesto. Pravi fani si ploščo seveda že lastijo in večjih presenečenje ne bodo doživeli, morda pa vam razkrijem kakšno podrobnost, ki je še ne poznate. Začnimo torej!
Ploščo otvori udarna Prowler, ki prepriča in zasvoji že s prvimi takti nalezljive melodije. Vznemirljiv “up-tempo” skladbe fantastično povzame dogajanje v glavi potrebnega razkazovalca, ki ga opisuje besedilo. Prowler je po zaslugi odlične melodije in surove moči postal ena najbolj priljubljenih skladb skupine in koncertni favorit. Čeprav s precej plehkim besedilom o sprevržencu, ki rad odpre svoj plašč pred nič hudega slutečimi damami in jim razkaže svoje premoženje ne dosega kasnejših besedilnih mojstrovin skupine, se je s surovo energijo zapisal v srca vseh fenov skupine. Prowler se je sicer prvič pojavil že na prvih uradnih posnetkih skupine The Soundhouse Tapes, a verzija na plošči Iron Maiden s hitrejšim tempom starejšo različico popolnoma zasenči. S solažo in udarnimi “wah wah” riffi zažge Murray! Sanctuary je bil drugi single skupine, ki se je uvrstil le na ameriško izdajo plošče, na evropsko verzijo pa se je uvrstil šele s ponovno izdajo iz leta 1998. Sanctuary nadaljuje podobno in hitro udarno kot Prowler, govori pa o ubežniku pred zakonom, ki ga je vse hudo, ki mu je bil priča, pahnilo v norost. Preprosta in energična skladba sicer ne dosega Maiden standardov, a se je po zaslugi dobrih riffov in Murrayeve solaže, ki ji sledi realistična policijska sirena (zamislite si poslušanje v avtu) zapisala med bolj znane komade skupine. Kot zanimivost naj omenim še prah, ki ga je dvignila Riggsova naslovnica singla na kateri je prikazan Eddie, ki je pravkar zaštihal železno lady Margaret Thatcher. Remember Tomorrow je vsekakor komad, ki je Maidne ločeval in dvignil visoko nad punk sceno osemdesetih. Dinamičen komad z menjavanjem mirnih in udarnih delov je postal eden od evergreenov skupine. Ena boljših vokalnih predstav Di’Anna, ki izmenjuje visoke krike s prav tako kričečo kitaro. Running Free je bil prvi single skupine in še danes ostaja eden najbolj znanih zgodnjih komadov skupine. Žal pa je tudi eden slabših skladb plošče, saj s ponavljajočim refrenom in preprosto strukturo zvodeni v primerjavi s preostalimi komadi. Tudi besedilno gre za preprosto zgodbo o pobeglem najstniku, ki preštopa ZDA, Di’Anno pa trdi, da zgodba opisuje njegova problematična najstniška leta. Na kasnejše genialno ustvarjanje skupine opozarja brez dvoma najboljša skladba plošče, prvi izmed Harrisovih “epov”, Phantom of the Opera. Seveda temelji na istoimenskem romanu francoskega pisatelja Gastona Lerouxa iz leta 1910, ki pripoveduje o iznekaženem fantomu Eriku, ki terorizira pariško operno hišo, se zaljubi v operno pevko Christine Daae, kar pripelje do neizogibno tragičnega konca. Inštrumentalno gre za eno najboljših Iron Maiden skladb, saj osem genialnih minut ne dovoli niti enega dolgočasnega trenutka. Vse od začetnega kitarskega motiva, preko večih kompliciranih solo delov z kitarskimi dvoboji Murraya in Strattona, odličnega vklopa Di’Annovega vokala in dinamične ritem sekcije, ki jo narekuje tipični Harrisov galop, gre za čisto Maiden perfekcijo. Eden najbolj brilijantih inštrumentalnih delov se lahko brez sramu kosa s tistim epske Seventh Son of a Seventh Son. Na Harrisove vplive progresivnega rocka kaže prvi izmed štirih inštrumentalov skupine, fantastična Transylvania v kateri prav vsi člani skupine podivjajo in dirjajo kot stampedo bivolov. Ponovno si solaže izmenjavata odlični Murray in Stratton, medtem ko, takrat brez dvoma najboljša ritem sekcija, uničuje vse pred seboj. Sprva je imel komad besedilo, ki pa so ga zaradi odlične inštrumentalnosti opustili. Bi govorilo o vampirijih in Vladu Tepešu? Transylvania se tiho prevesi v otožno in melanholično Strange World, ki predstavi nežnejši in bolj melodičen Di’Annov, ki se izvrstno sklada z mirnim in počasnim tempom skladbe. Eno boljših besedil plošče ne ponuja direktne razlage in pušča prostor za lastne razlage, ki segajo vse od zadevanja z drogami do tega, da se tema prepleta z vampirsko temo Transylvanie. Sam si besedilo razlagam kot opis utopične prihodnosti, ki spominja na tisto Huxlejevega Krasnega novega sveta. Sledi še ena klasika skupine in poleg Phantom of the Opera najboljša skladba plošče, prva izmed štirih delov o prostitutki Charlotte, Charlotte the Harlot. Besedilo, ki govori o težavni ljubezni do prostitutke in bolečini ob le-tej je tudi inštrumentalno odlična skladba, v kateri blesti predvsem Murray, ki je skladbo napisal, Di’Anno pa se izkaže v mirnejšem delu, ki poskrbi za odlično razgibanost in dinamičnost komada. Ploščo zaključi komad Iron Maiden, ki je postal himna skupine, in edini komad, ki ga igrajo vse od svojih začetkov pa do danes. Škoda, bi lahko rekli, saj gre za povsem povprečen komad, brez vsakršnega sola in čudnim besedilom. Težko je razumeti kako je lahko tako povprečen komad postal obvezen del Iron Maiden repertoarja.
Iron Maiden je plošča, ki sodi v vsako metal zbirko pa čeprav šele naznanja kasnejša briljantna dela skupine. Kljub temu, da so kitare, bas, vokali in plehka besedila daleč od tega, kar so nam Maidni ponujali od The Number of the Beast naprej, je Iron Maiden najboljša plošča Novega vala britanskega heavy metala (NWOBHM), čeprav so se Iron Maiden kaj kmalu od tega zvoka precej oddaljili. Plošča Iron Maiden je izvrsten pokazatelj evolucije Iron Maiden zvoka in zgodovinsko pomembna izdaja, tako za skupino, kot za žanr, kot za celotno glasbeno zgodovino. Up the Irons!
avtor: Rok Klemše
Seznam skladb:
1. Prowler (03:56)
2. Sanctuary (03:16) – samo 1998 remasterizirana verzija
3. Remember Tomorrow (05:28)
4. Running Free (03:18)
5. Phantom Of The Opera (07:08)
6. Transylvania (04:19)
7. Strange World (05:32)
8. Charlotte The Harlot (04:13)
9. Iron Maiden (03:36)
Zasedba:
Paul Di’Anno – vokal
Dave Murray – solo in ritem kitara
Dennis Stratton – solo in ritem kitara, vokal
Steve Harris – bas kitara, vokal
Clive Burr – bobni
