Lokacije: Split / Spaladium Arena / Hrvaška
Datum: sreda, 27.07.2016
Kaj lepšega? Dalmacija, poletje, morje, sladoled in seveda v zaključku dne še ogled koncerta Iron Maiden. Bere se pravljično, a k sreči postanejo nekatere pravljice tudi resničnost.
Težko je odštevanje mesecev in dni do vsake turneje, ki jo napove, no vsaj danes lahko to upravičeno trdimo, trenutno največja, še delujoča heavy metal skupina planeta. Iron Maiden seveda. Bend, ki bi s turnejo »The Book of Souls World Tour« obiskal svet že prej, v kolikor ne bi bolezen pevcu Bruceu Dickinsonu in s tem vred skupini, prekrižala račune. Bruce se je srečno izvlekel, z njim vred Iron Maiden, ki so tako uspeli v lanskem septembru le izdati (dolgo obljubljeni) novi studijski album z naslovom »The Book of Souls«. Nova megalomanska turneja na kateri plovejo Iron Maiden po svetu s svojim posebno predelanim letalom tipa Boeing 747-400, je skupino pripeljala na balkanski konec Evrope šele v njenem samem zaključku. Tako so Iron Maiden nastopili v Splitu na svojem devetinšestdesetem koncertnem nastopu, od skupno dvainsedemdesetih, koliko jih obsega ta aktualna turneja. Le dan prej se je skupina ustavila v Sloveniji bližnjem Trstu, kjer jih je ekipa RockLine prav tako prestregla in zabeležila v sledeči koncertni reportaži.
Čeprav šestnajsti studijski album v artistično izraznem iztržku ne dostavlja v diskografski opus skupine prav nobene posebnosti, to ne ustavlja trume oboževalcev skupine, da ti ne bi rinili na Iron Maiden koncerte. Zlata osemdeseta so namreč ime skupine zacementirala za večno med peščico največjih izvajalcev galaksije. Tudi Splitska Arena je bila deležna izjemnega obiska. Parkirišča so bila popolnoma zasedena že ob peti uri popoldan. Trume obiskovalcev so se vile od vsepovsod in drle iz vseh smeri proti Spaladium Areni. Obiskovalci iz Hrvaške, Bosne in Hercegovine, verjetno jih ni manjkalo tudi iz Črne Gore, tudi iz Srbije, pa čeprav so slednji za ogled koncerta Iron Maiden zelo verjetno izkoristili nastop skupine, ki je bil napovedan tri dni kasneje v romunski Bukarešti. Tudi kopica obiskovalcev s slovensko registracijo se je napotila v Split, zlasti tisti, ki s(m)o iz takšnih in drugačnih razlogov, ogled koncerta v Trstu izpustili. Obetala se je izjemna pustolovščina. Prasketanje isker kipeče energije v siju pričakovanja koncerta, ni popuščalo. Dobra volja in izvrstno razpoloženje torej na vsakem koraku.
Ob pol osmi zvečer so na oder stopili The Raven Age. Skupina v kateri igra kitaro sin Stevea Harrisa (Iron Maiden). George Harris torej. The Raven Age so kvintet in v izraznem smislu nepomembna skupina. Globalno gledano. Se pravi glede na vse glasbene izume, ki jih je do tega dne postregel in ponudil metal. Igrajo moderni metal, zelo melodičen, delajo na »groove« kinetiki. So predvidljivi. Vokal je seveda melodičen, vendar več kot hlipanja in emo cmeranja ne premore. Gre pa za dobro naštudiran in izpiljen nastop. Fantje so veliko vadili za to turnejo in oder spretno izkoriščali. Posledično s tem so stresli nad prizorišče Spaladium Arene precej več samozavesti in suverenosti, kot bi jo sploh šlo opravičiti, ali bi jo občinstvo sploh zahtevalo od skupine, ki ima v žepu vsega en EP in je za letošnjo jesen napovedala šele svoj studijski prvenec »Darkness Will Rise«. Torej? Po skupini Lauren Harris (hčerka Stevea Harrisa), ki je odpirala koncerte pred Iron Maiden v obdobju med letoma 2006 in 2009, po (že razpadlih) Rise To Remain, kjer je prepeval Austin Dickinson (sin Brucea Dickinsona) in ki so odpirali koncerte za Iron Maiden v letu 2011, je tu še tretji nazorni dokaz o neprikritem nepotizmu, ki ga gojijo Iron Maiden. Človek bi zamižal na eno oko, v kolikor bi šlo za zanimive skupine. A nič od tega. Tudi v primeru nastopa The Raven Age ostaja spoznanje enako. Pozabljiv nastop, kot lanskoletni sneg, brez karizme in artistične izzivalnosti. Glede na cene vstopnic, bi si obiskovalci zaslužili več. Nasploh tisti, ki so za fan pit v Trstu odšteli skoraj okroglih 100€.
Še pred deveto zvečer pa se je začelo zares. Najprej znameniti Doctor Doctor, skladba legendarnih UFO in obenem »primer« (»izvorni kalup«) marsikatere skladbe zgodnje Iron Maiden kariere, na katerih je skupina gradila svojo reputacijo v svetu glasbe. Ta skladba se redno odvrti pred prihodom Iron Maiden na oder. Ljudem se v Areni zmeša. Točka vrelišča bo počasi dosežena. In presežena. Dvorana se zatemni, ljudje pa so prisiljeni pogledati še zabavni animirani film o nasedlem Iron Maiden »Ed Force One« Boeingu sredi pragozda, od koder jih naposled reši nihče drug, kot seveda njihov nepogrešljivih zaveznik Eddie.
Iron Maiden so set listo sestavili zelo predvidljivo. Obtežena je bila kar s šestimi komadi nove Iron Maiden plošče. V uvodu so zaporedoma ustrelili dve, v zaključku prve tretjine koncerta drugi dve in v začetku zadnje tretjine koncerta še zadnji dve. Razkošje, ki ga v minutaži ponujajo nove skladbe je botrovalo temu, da je koncert v slabih dveh urah nanizal le petnajst točk, od siceršnjih edemnajst, ki jih običajno prejmemo na Iron Maiden koncertih. Uvodni del z »The Book of Souls« dvojčkom If Eternity Should Fail ter Speed Of Light, je dvignil na noge publiko hipoma in delirij, ki je zaobjel celotno Areno, nikakor ni več popustil. Bruce, izjemni koncertni poveljnik, je nekoliko »umiril« uvodno vročico tik pred izvedbo klasike Children of the Damned, kjer se je razgovoril in mimogrede pohvalil hrvaško nogometno reprezentanco, kar je seveda zadoščalo, da je bila publika za dve uri samo njegova. Ta premor kot tudi sama skladba je ponudila vokalistu prvo varčevanje z energijo, saj je skomponirana v rangu, ki za Brucea ne zahteva previsokih vokalnih naprezanj. Dickinson je dobršen del koncerta odpel na izrednem nivoju. Nasploh za svoja leta in glede na to, da je pustil raka za seboj. Izvrstno je zvozil nalogo. Nekajkrat je sicer lovil sapo, sploh med The Trooper in v drugi kitici Hallowed Be Thy Name in recimo v prvih dveh tretjinah zaključne Wasted Years, kjer je letel v zakulisje med »mid eight« pasažo po »kisik«. Ko se je Bruce vrnil na oder, je zaključil zadnji refren in kitico skladbe Wasted Years na odločno višjem energetskem nivoju ter opazno večjim izplenom razvite vokalne moči. Teh trenutkov je bilo na koncertu še nekaj. Je pa Dickinson (in seveda Iron Maiden z njim vred) na tej turneji vnesel na oder mnogo več »zafrkljivega« značaja glede na pretekle Iron Maiden koncertne izkušnje. Ne le da si je nadel nekaj zabavnih mask in pokrival na glavo med koncertom, pač pa je vseskozi skrbel za izredno dobro razpoloženje na odru, tako da je npr. med uvodom klasike Hallowed Be Thy Name, postavljen na podest ob bobnih Nicka McBraina, udarjal po »crush« čineli z vrvjo za obešanje, ki mu je visela okrog vratu, nadalje je med Number of the Beast prifrčal na oder z gasilnim aparatom in se sprehodil prav do vseh članov ter jih »šprical«, pri čemer v zaključku skladbe ni pozabgil niti na publiko. Nadalje se je pripetilo, da je v uvodu skladbe Blood Brothers priletel na oder »push up« modrc, ki ga je Bruce pobral in prevezal z njim oči Jannicku Gersu. Kot je znano, je glavni klovn skupine Jannick Gers, ki je zlasti v zadnji eri delovanja skupine njen pogonsko-kreativni motor, igral vodilno linijo kitare v uvodu te pesmi. Ker ga je Dickinson s potezo nekoliko iztiril se je pripetilo, da je njegova kitara za hip obmolknila. Pri tem sta oba druga kitarista (Smith ali Murray), čakajoč na potezo pajdaša izgubila orientacijo in si posledično privoščila prikupni poltonski spodrsljaj.
Ne glede na to da pridobiva glavnino pozornosti Dickinson, so preostali trije kitaristi in neutolažljivi nogometni kratkohlačnik ter nesmrtni poglavar skupine Steve Harris delovali neobičajno podjetno in zagrizeno. Od prve do zadnje sekunde. Kot, da bi za vsako ceno hoteli slediti Dickinsonu. No svoje je prispevala nabito polna dvorana, ki je fanatično sodelovala s skupino od prve do zadnje sekunde koncerta. Tudi ko se je koncert sklenil z Wasted Years, je publika s skakanjem v celotnem parterju sprožala trušč, ki je zahteval še en obvezni dodatek, česar pa seveda ni dočakala.
Bend je, kot je napovedoval pred pričetkom turneje, tudi v Split prinesel vrhunski spektakel. Ob vsem že zapisanem, je v dvorani vladal izvrsten zvok, kjer si lahko zelo nazorno sledil tudi trojnim tercetnim harmonijam v skladbi The Trooper. Bend je prinesel na oder zvrhano mero pirotehničnih vložkov s katerimi so zabelili uvodni del (If Eternity Should Fail) in z njim zabelili med drugim tudi izvedbo naslovne skladbe ter v obveznem dodatku The Number of the Beast. Podoba Eddieja se je izkazala za posebej posrečeno. Ta je prilomastil na oder med izvedbo naslovne skladbe. S konstitucijo tako dolgih nog, da je lahko Jannick Gers vseskozi vadil šprint na kratke proge med Eddijevimi nogami. Med izvedbo skladbe Iron Maiden je izza McBrainovih odrov »pokukala« orjaška Eddiejeva glava skonstruirana glede na naslovnico novega albuma. Pirotehnične učinke med izvedbo The Number of the Beast sta nadgrajevali tudi dve konstrukciji hudiča, postavljeni na levo in desno stran odra. Skratka. Spektakel vreden vsakega centa. Ne glede na to, da se pnejo cene vstopnic iz leta v leto vse više in više.
Kaj poreči za konec? Koncert, ki se je prej končal, kot začel. Dve uri, kot da ju nikdar ni bilo. Dve uri sijajnega druženja z nepozabnimi kovači metalske biblije, edinstvenimi Iron Maiden, eno najvplivnejših skupin vseh časov. Ne glede na zrelost, ostajajo Iron Maiden na odru potentni, vihravi, sevajo mladostniško razposajenost in prav nobene skrhanosti in utrujenosti. Nepozaben koncertni spektakel z Iron Maiden v Splitu torej. In nestrpno čakanje na novo turnejo skupine se je takoj začelo.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. If Eternity Should Fail
2. Speed of Light
3. Children of the Damned
4. Tears of a Clown
5. The Red and the Black
6. The Trooper
7. Powerslave
8. Death Or Glory
9. The Book of Souls
10. Hallowed Be Thy Name
11. Fear of the Dark
12. Iron Maiden
— dodatek —
13. The Number of the Beast
14. Blood Brothers
15. Wasted Years
