Lokacija: Ljubljana / Orto bar / Slovenija
Datum: četrtek, 16. 11. 2017
Leta nazaj si je bilo zelo težko predstavljati, da lahko moderne progresivne skupine napolnijo manjšo koncertno dvorano. Zasedbe, kot so Animals As Leaders, Scale The Summit in Intervals, so potrebovale lep čas, da so dokazale svoje sposobnosti in potencial. Baza oboževalcev pa se je počasi širila. Časi so se naposled spremenili, kar se kaže v drugačnih interesih obiskovalcev. To se je pokazalo že pred začetkom koncerta Intervals, Polyphie in Nicka Johnstona, ko se je nabralo presenetljivo veliko obiskovalcev. Šlo je sicer za drugačne obiskovalce kot na metalskih koncertih, kar se pa k večjem lahko šteje v dobro.
Kot prvi je na oder stopil Nick Johnston, marsikomu nepoznan kitarist in posledično spregledan. Johnston, ki prihaja z eksotičnega otoka Kanade, kakor je tudi povedal, je v parih minutah s svojim igranjem utišal vse dvome. Čeprav ne gre ravno za modernega kitarista v stilu Animals As Leaders, je Johnston v svojem kratkem setu pokazal svojo edinstvenost. Pojavilo se je mnogo asociacij, s počasnimi deli je spominjal na Satrianija. S hitrejšimi deli in nenavadnimi prijemi pa je deloval, da mu je vzor tudi Guthrie Govan. Kar ni prepričalo, je ritem sekcija, ki ni bila dovolj razgibana. A oči obiskovalcev so bile usmerjene v Johnstonove vragolije, ki jih kar ni zmanjkalo. V pičle pol ure, kolikor je ime na voljo, je Johnston pokazal izjemno, edinstveno igranje kitare. Med drugim tudi ni deloval posiljeno, znal je graditi tudi na atmosferi, kar je spet en dokaz več, da Johnston ni zgolj še en »shredder«, ki je prišel na sceno.
Sledili so Polyphia, mlada ameriška zasedba iz Teksasa. Skupina je prišla v času največjega razmaha djent skupin in bila nekako tudi v ta podžanr umeščena. A v živo se je pokazala popolnoma druga slika. Predvsem je bilo zelo presenetljivo, kakšen širok spekter ima skupina. Četverec je poudarjal prvine modernih inštrumentalnih skupin, jazz fusiona, post metala z dodatki elektronike, kar je še dodatno popestrilo bogato zvočno sliko, kjer so izstopale predvsem izredno natančne kitare. Kitarista sta bila nedvomno najbolj svetla točka, virtuozno soliranje je bilo prisotno skozi cel repertoar. Kitarski dvojec LePage/Henson je pokazal neverjetno sinhroniziranost. Seveda tudi ritem sekcija ni pešala, odlično se je odrezal bobnar, ki je s svojo močjo in ritmično podkovanostjo ves čas držal suverenost celote. Polyphia so s svojim igranjem dokazali, da imajo potencial postati nekaj večjega, če bodo seveda vztrajali v tej smeri.
Ostali so še Kanadčani Intervals, pri katerih se je pojavila polemika, če lahko skupina sploh še kaj pokaže glede na virtuozne sposobnosti Polyphie in Nicka Johnstona. Intervals vodi kitarist Aaron Marshall, na vsakem albumu pa se mu pridružijo različni glasbeniki, ki mu pomagajo posneti njegove ideje. Marshall je v svojem kratkem obstoju šel skozi konkretne spremembe. Sprva je začel kot inštrumentalni djent bend, z albumom »A Voice Within« je prišel vokalist in Intervals so precej pridobili na prepoznavnosti, a za tem se je odločil, da bo Aaron razpustil skupino in se vrnil z bolj melodično obarvano glasbo, ki ni imela takšnega poudarka na nizkih tonih kot prej. V tem stilu je Marshall naredil že dva albuma, drugi izide v mesecu decembru.
Marshall je s svojo ekipo predstavljal torej skladbe z albuma »The Shape of Colour«, s katerim je definiral svoj novi stil, kar je dodatno potrdil še s kakšno novo skladbo s prihajajočega albuma »The Way Forward«. V ospredju je bil seveda Marshall s svojim virtuoznim igranjem in melodijami, a vendar tudi čez preostale člani ni kaj za pripomnit. Ritem sekcija je bila nedvomno razgibana, basist je lepo zapolnjeval s svojimi linijami, bobnar je močno in natančno držal celoto pokonci, dodatni kitarist pa je tudi odlično držal ritem. V drugem delu se je pojavilo resnično presenečenje oz. filsmki »twist«. Kitarista sta namreč zamenjala kitari, v igri so bile sedemstrunske kitare. Intervals so namreč pred prvim albumom posneli dva djentovsko obarvana EP-ja. Čeprav se je Marshallova kitara svetila kot novoletna jelka, je ob prvih taktih delovalo, kot da je skupina vklopila subwoofer. Zagrmelo je, kot se za djent tudi spodobi. Intervals so s svojim nastopom poprej konkretno prepričali, tokrat pa so obiskovalci dobili češnjico na vrh torte. Po parih rušilnih skladbah je zopet nastopil čas za šeststrunske kitare, Marshall je z ekipo koncert popeljal do konca svojega seta do še drugega presenečenja. Na oder je poklical še kitarista Polyphie ter Nick Johnstona za kratek »jam«, kjer se je vsak kitarist izkazal s svojim soliranjem. Skratka, koncert se ni zaključil rutinsko in občutilo se je, da med skupinami vlada pravo prijateljsko vzdušje. Obiskovalci pa so tako dobili prav posebno koncertno izkušnjo.
Koncert Intervals, Polyphie in Nicka Johnstona v Orto baru ni bil le uspešen. Bil je fenomenalen. Že to, da lahko skupine, ki nimajo v ospredju vokala ter preproste glasbe, pritegnejo dovolj publike, da se več kot solidno napolni velika dvorana Orto bara, je velik dosežek. Kar se pa tiče odigranega in vzdušja pa tu ni več smiselno posebej poudarjat. Predvsem bo pa čas pokazal, če se je pričel tudi v Sloveniji nov trend, ki daje v ospredje tehnične in progresivne zasedbe.
Avtor: Primož Novak
Fotografije: Aleš Podbrežnik
