Založba: Century Media Records
Datum: 17. 9. 2021
Produkcija: Insomnium in Teemu Aalto
Dolžina albuma: 23min
Zvrst: Melodični Death Metal
Ocena: 9/10
Medtem ko točen pomen ‘insomnium’, vsaj v povezavi s finsko skupino, ni natačno pojasnjen, pa so Insomnium v metal svetu ponosni zastavonoše modrobelega melodičnega death metala. Skupina je v zadnjih devetnajstih letih izdala osem dolgoprogaških albumov, definirala svoj melanholični in izjemno nalezljiv melodični zvok ter se prepričljivo uvrstila med velikane finske metalske scene. Od njihovega zadnjega albuma ‘Heart like a grave’, te dni mineva ravno dve leti, fantje pa so v teh koronskih časih pripravili EP s štirimi skladbami, ki naj bi deloval kot most, med prejšnjim in bodočim albumom.
Insomnium so se s tem “koronskim” EPjem odločili preizkusiti malenkost drugačna, mirnejša zvočna prostranstva; lahko bi celo rekli, da so se poigrali, kako nežne so še lahko skladbe, da se še uvrščajo v njihovo glavno zvrst melodeath metala. Zvočno, čeprav baladnega značaja, vse štiri črpajo iz zvoka, ki ga je skupina nadgradila s prejšnjim albumom in kot take, lepo nadaljujejo zvočno zgodbo, ki pa bo bojda, vsaj tako člani skupine, spet trša na naslednjem albumu. Zanimiva je tudi odločitev, da se vse štiri skladbe izdajo še pred izzidom EPja skupaj z pripadajočimi videospoti.
Uvodna ‘The Conjurer’ je skoraj osem minutno epsko popotovanje skozi temačna prostranstva finskega uma, žalosti in izgube, ki se prične z akustiko, a hitro prelevi v nežno distorziran zvok skupine z Niilovim growl vokalom, ki odlično sede tako na balade kot tudi trše kompozicije. Prehodi med distorzijo in akustiko, podkrepljeno z godalnimi aranžmaji ter klavirjem ter proti koncu Markusovimi in Janijevimi solažami ustvarijo kompleksen preplet zvočnih občutkov v katerem čas mineva hitreje.
“For all this life I’ve waited you, Below the argent moon”
‘The Reticent’ je mirnejša balada, ki si se spretno igra s kontrasti, tako med čistimi in distorziranimi kitarami kot tudi med čistimi in growl vokali. Medtem ko je prve do sedaj pel Ville, pa so na presenečenje mnogih, le-te tokrat zaupali “novincu” v skupini, Janiju. Vendar po mojem skromnem mnenju za-tem tiči tehten razlog; Ville namreč zaradi svoje profesorske službe na univerzi v Yorku, le še poredko nastopa v živo, njegovo mesto pa tako zapolnjuje Jani.
“Through it all, we love, we fall, We hope, we fear, we fight, we crawl”
‘The Antagonist’ sledi kontrastom ‘The Reticent-a’, le da zadevo še nadgrajuje z Niilovim “recitalnom” čistim vokalom, Janijem v čistih refrenih z akustično kitaro (le-ta se pojavlja v vseh skladbah EPja), kot tudi growl refrenom v katerem so pojavijo celo hammond orgle, vse skupaj pa se zaključi z epskim vrhuncem in Markusovim solom.
“No song resounds, No wail will rise, No tear will flow, When curtain falls”
‘The Wanderer’ je še druga daljša skladba tega EPja. Kombinacija akustičnih kitar ter večplastnega petja spominja na poletne večere, preživete ob odprtem ognju z akustično kitaro. Godalna synth podlaga pa le še dopolnjuje to večplastnost, ki se postopoma stopnjuje, tudi z Markusovimi dodatnimi bobni in činelami in doseže vrhunec na dobri polovici, ko se oglasijo še električne kitare in se vsi dosedanji zvoki združijo v homogeno in nadvse melodično celoto.
“And still I roam, With broken knees I wander, And still I roam (on and on), ‘Til the end of days”
Insomnium so z izdajo tega EPja definitvno obudili apetite po še več. Štiri izvrstne skladbe, ki z premeteno mešanico kontrastov in počasnega grajenja skladb do vrhunca in nalezljivimi melanholičnimi melodijami, ki so tako značilne za ogromno finskih skupin, v kombinaciji z temačnimi in depresivnimi besedili, ki tako odlično sovpadajo s tem pandemičnim obdobjem, v katerem živimo. Haluamme lisää, perkele!
Avtor: Sebastijan Videc
Seznam skladb:
1. The Conjurer
2. The Reticent
3. The Antagonist
4. The Wanderer
Zasedba:
Niilo Sevänen – growl vokal, bas kitara
Ville Friman – kitara, vokal
Jani Liimatainen – kitara, vokal
Markus Vanhala – solo kitara
Markus Hirvoinen – bobni
