Založba: Century Media
Datum izida: 24. 2. 2023
Produkcija: Insomnium
Dolžina albuma: 50.26 min
Zvrst: Melodični Death Metal
Ocena: 9/10
Finskih melo-death melanholikov Insomnium ne gre posebej predstavljati. Skupina deluje že četrt stoletja, s svojim tretjim albumom ‘Above the weeping world’, izdanim 2006, pa so definirali svoj prepoznavni zvok, ki so ga naslednja dela le še izpopolnjevala. V koronskem času, so Finci izdali EP s štirimi skladbami, Argent Moon (recenzija TUKAJ), sedaj pa se po odličnem ‘Heart like a grave’, iz leta 2019, vračajo z novim albumom ‘Anno 1696’.
Skupina se je tokrat, tako kot pri 2016 izdanem ‘Winter’s Gate’, odločila izdati konceptni album, katerega osnovna ideja, podobno kot pri ‘Winter’s Gate’, je bila kratka zgodba, ki jo je napisal pevec/basist Niilo Sevänen, sicer direktor za kulturo finskega mesta Kotka.
Zadnjih trideset let sedemnajstega stoletja, je bilo izredno krutih za prebivalce Skandinavije, saj so jih pestile izredno mrzle in dolge zime in kratka jalova poletja, kar je vodilo do dolgega obdobja revščine in lakote, klergija pa je seveda vse to povezala z deli Satana, kar je vodilo v izredno krute love na čarovnice in posledične pokole nedolžnih, predvsem žensk. In ravno to obdobje si je Niilo izbral za svojo zgodbo in posledično konceptualni album.
Že uvodni 1696 se prične mračno z obrednim bobnom in akustičnimi kitarami, deloma klavirjem in zvokom vetra v ozadju, Niilo pa nas v uvodnem delu v pripovednem stilu postavi v gozdove, daleč stran od cerkva in umirajočega kralja. Glasba se nato prelevi v divji melodeath z atmosferičnimi elementi black metala, ki se nato prelevi v bolj klasične Insomnium melanholične melodije, kaj kmalu pa Markus z bobnarskimi prehodi iz melodike skladbo pelje nazaj v divjanje blast beatov, ki jim kitarski trio Friman/Vanhala/Liimatainen zopet dodaja klasične melodične elemente. Sledi prvi gost albuma, nihče drug kot Sakis Tolis (Rotting Christ), ki skupaj z Niilom skozi srednjetempni ‘White Christ’ zlovešče napoveta prihod verskih ekstremistov in posledic, ki jih je njihov prihod prinesel v obubažno nordijsko podeželje; skladba se nato prelevi v izredno melodično balado, a jo kaj hitro prekine bridka realnost in distorzija spet prevzame vlogo krute realnosti.
“I hold the flame of the White Christ, At the edge of the dark”
Sledi epska, osem in pol minutna ‘Godforsaken’, ki jo prične s svojim angelskim glasom Johanna Kurkela, sicer žena Nightwish ustanovitelja in klaviaturista Tuomasa Holopainena. Skladba je izredno raznolika in se vije kot reka Kemijoki skozi Laponsko, v njej pa se prepletajo različni ritmi in stili, eterični vokali Johanne in Niilovi death metal vokali, pa tudi čisti vokali kitaristov, vse skupaj pa je podprto še z godalnimi deli na klaviaturah. Sledi ‘Lilian’, protagonistka albuma in prvi singel; lahko bi rekel, da gre za klasično Insomnium skladbo z vsemi elementi, ki so jih pilili na zadnjih albumih.
“I drift in twilight, I stray into the dusk, I’m lost in her eyes”
‘Starless Paths’ nas ponovno popeljejo na pot, ki hkrati zveni tipično za skupino, a se obenem ne zanaša na neke ustaljene forme in formule, skladba pa se sploh po prelomu v drugo polovico precej spogleduje z black metal elementi in menjava ta stil z bolj epskim, a spet kmalu zamenja vse skupaj z akustičnimi vložki – res pravi vrtiljak, ki mogoče ne bo všeč na prvo žogo dolgoletnim oboževalcem, a po nekaj poslušanjih zleze pod kožo. ‘The Witch Hunter’ nato prinaša pravo Amorphis vzdušje na album, kitarske solaže pa dodajo tisto piko na i.
”To great heights has the power of Satan risen in this country, The Antichrist is like a wolf on the prowl, hunting the weakest”
‘Unrest’, ki sledi, je akustična balada s čistimi vokali in mestoma spominja na ‘The Wanderer’ iz njihovega zadnjega koronskega EPja ‘Argent Moon’, le da za razliko v celoti ostaja akustična z orkestralnimi klaviaturskimi vložki za dvigovanje atmosfere. Se pa le-ta prelevi v strašljiv zaključek albuma z ‘The Rapids’, ki z brutalnimi vokali v gromenju slapu in divjanjem brzic zaključi zgodbo o nesrečni Lilian in njenim nepričakovanim odrešiteljem.
“May Lord in his mercy forgive my deeds, May Lord in his mercy absolve
The roar engulfs us, Death’s embrace, I redeem this soul of mine”
Deveti studijski album Insomnium dokazuje, zakaj je skupina tako priljubljena – zmes izvrstne zgodbe v kombinaciji z vrhunskimi glasbeniki, ki skupaj delujejo že tako dolgo časa, preprosto mora uspeti. Tokrat so dokazali, da se znajo in upajo premakniti tudi ven iz ustaljenih norm, kar bo mogoče zahtevalo več kot eno poslušanje, da se skladbe “usedejo”, a verjemite, splača se! Za popolno izkušnjo pa predlagam nakup ti. artbooka, ki vam poleg albuma in knjige velikega formata z besedili in fotografijami, prinaša tudi Niilovo zgodbo o Lilian, ki je bila osnova za album, tako v angleščini kot tudi v finščini, za povrh pa dobite še ekskluzivni EP ‘Songs of the dusk’ s tremi dodatnimi skladbami v skupni dolžini 22 minut.
Avtor: Sebastijan Videc
Seznam skladb:
1. 1696
2. White Christ (feat. Sakis Tolis)
3. Godforsaken (feat. Johanna Kurkela)
4. Lilian
5. Starless Paths
6. The Witch Hunter
7. The Unrest
8. The Rapids
Zasedba:
Niilo Sevänen – vokal, bas kitara
Ville Friman – kitara, spremljevalni vokal
Markus Vanhala – kitara
Jani Liimatainen – kitara, spremljevalni vokal
Markus Hirvonen – bobni
