Lokacija: Ljubljana / Gospodarsko razstavišče / Slovenija
Datum: petek, 27.03.2009
Že nekaj mesecev nazaj je slovenska metalska publika izvedela, da se 27. Marca obeta koncert enega izmed največjih evropskih metal bandov zadnjega obdobja – švedskih In Flames. Sprva je organizator dogodek postavil v mariborski Štuk, potem pa ga prestavil v centralno Slovenijo, natančneje na ljubljansko Gospodarsko razstavišče. Po obisku Cvetličarne 3 leta nazaj, naj spomnim, takrat so imeli turnejo skupaj s Sepulturo, in lanskem headlinerskem nastopu na Metalcampu je bila torej to že tretja priložnost v zadnjem obdobju videti Švede na naši grudi.
SUPERBUTT
Po mnogih ugibanjih, kdo se bo, če sploh, na odru pojavil kot predskupina, saj organizator ni dajal nobenih uradnih informacij, smo imeli možnost spoznati Madžarske metalce z zanimivim imenom Superbutt. Bobnar z AC/DC majico, kitarist s Panterino, in basist, ki je bil tako na pogled kot tudi po gibih na las podoben Timu Commerfordu iz skupine Rage Aginst the Machine, so napovedovali koncertno barven spojek različnih žanrov. V 45-minutnem nastopu so predstavili svoje dosedanje delo, hkrati pa so promovirali tudi nov album, ki ga je vokalist med komadi kar nekajkrat omenil. Ves čas so se menjavali trdi kitarski riffi dveh kitar in jeznen vokal, ki nikoli ni prerasel v čisti growl ter tišji del, ko sta kitari utihnili in je na dan prišla ritem sekcija s posebaj povdarjenimi bas linijami. Nekakšna mešanica industrijskega death metala, heavy metala in na trenutke tudi hard cora z nenehnim spreminjanjem tempa. Vokal se je precej spreminjal, mogočen hrust na odru je pokazal kar nekaj odtenkov svojega glasu, od čistega petja pa vse do hreščečega vreščanja. Po odzivu sodeč so opravili solidno delo, saj je bilo moč videti že kar nekaj “headbangerjev” na delu, na koncu pa so Superbutt dobili nagrado v obliki aplavza.
IN FLAMES
Po dobre pol ure dolgem premoru so na oder le prikorakali In Flames, in zunanji prostor, kjer so si zavetje našli kadilci, se je v trenutku izpraznil. V vlogi glavnega kitarista se je na odru pojavil Niklas Engelin, saj je Jesper Strömblad, siceršnji glavni kitarist in edini član, ki deluje že od ustanovitve banda, še vedno na zdravljenju zaradi alkoholizma. To je bil tudi razlog, da je koncert že pred samim začetkom izgubil kanček magije. Nadomestni glavni kitarist Engelin je bil dobrih deset let nazaj nekaj časa že stalni član zasedbe, a ni z njo posnel nobenega albuma, odigral je zgolj nekaj koncertov.
A Sense of Purpose turneja traja že kar nekaj časa. Od izdaje istoimenskega albuma je minilo že eno leto, v tem času pa so Švedi obdelali že skorajda vse celine, po evropski se v okviru te turneje klatijo že kar tretjič.
In Flames je zasedba, od katere si niti pod razno ne morem predstavljati, da bi presenetila s setlisto. V začetku tega desetletja so naredili nekaj skladb, ki so postale okostje njihovih koncertov in bodo to zelo verjetno ostale ves čas delovanja banda. Že več let nisem zasledil, da bi razen Behind Space igrali še kakšno drugo stvaritev iz njihovega začetnega obdobja. Za prvi dve plošči je to še nekako razumljivo, saj razen že omenjenega Strömblada ni nobenega drugega člana iz tistega obdobja več, brez sramu pa bi lahko zaigrali kakšno Jester Race klasiko – takrat sta denimo že bila prisotna zdajšnji vokalist Fridén in kitarist Gelotte (v tistem času si je kruh sicer služil z igranjem bobnov). Seveda ni bilo nič drugače niti na tokratnem ljubljanskem koncertu. Tistemu okostju skladb tipa Trigger, The Queit Place ali pa končna My Sweet Shadow se je, kot se v podporo novemu albumu spodobi, priključilo pet novih skladb, tudi z preostalimi iz setliste pa so predstavili pretežno obdobje zadnjega desetletja. Okoli tega – dveh obdobij In Flames zgodbe namreč – je bilo seveda prelitega že veliko črnila in izrečena že marsikatera beseda. Mnogo starih oboževalcev je skupini obrnilo hrbet, saj so tam okoli preloma tisočletja krenili iz dotedanjih smernic in postali stroj za izdelovanje glasbe po meri ljudstva, po meri, ki jim prinaša slavo in denar. Zavoljo tega so postali švedski metalski izvozni artikel številka ena in eden najbolj zaželjenih bandov v kozmopolitanski metalski sredi, hkrati pa skorajda sovražnik številka ena nekaterim pravovernim metalcem.
V ogromnem prostoru in za koncerte ne najbolj prijetnemu ambientu Gospodarskega razstavišča so nekateri pričakovali pravi spektakel, dobili pa so bore malo. Naj začnem pri sami lokaciji. “Gospodarc” je v Sloveniji, ki ni ravno koncertna oaza, za band tipa In Flames, prevelik prostor, kar je bilo na samem prizorišču več kot očitno, saj se je bilo razen na sprednjih nekaj metrih možno brez kančka problema sprehajati po prizorišču. Ampak, po drugi strani, slovenska prestolnica tako ali tako nima alternativnega prostora za koncert srednje velikosti, tako da verjamem, da organizatorju ni preostalo nič drugega. Verjetno bi se dalo precej boljše poskrbeti tudi za zvok, ki je bil zares katastrofalen, prikrajšani pa so bili prav največji oboževalci, saj se je bojda najslabše slišalo ravno pod odrom. Nejasne kitare ter tih in totalno nerazumljiv vokal spadajo bolj na drugorazredne koncertne odre kot pa na dotični koncert. Tehniki ali koncertni prostor, koga kriviti za to? Kdo ve, verjetno pa bi bil pravilni odgovor mešanica obojega. Zagotovo pa za slab zvok ni kriv sam band, ki je nastop oddelal čisto solidno. Noben In Flames koncert ne sme miniti brez nenehnega menjavanja položajev kitaristov in vokalista ter kakšne šale iz ust Andersa Fridna. Tokrat si je, čisto v njegovem slogu, za tarčo izbral nekoga iz prve vrste, ki ga je obtožil, da je on na oder vrgel neke moške spodnje hlače. Samemu bandu gre verjetno zameriti zgolj kratek nastop, za ne ravno poceni vstopnico so obiskovalci pričakovali več kot le uro in petindvajset minut žaganja, o bisu ni bilo ne duha ne sluha. Tudi o kakšnih posebnih efektih ne moremo govoriti, edinole mogoče neprestano svetenje reflektorjev izpod vrha odra v publiko, kar je bilo na koncu nastopa že pravo trpljenje za oči. Celotno gledano koncert ni bil ne vem kakšna poslastica, vseeno pa govorimo o bandu, ki veliko koncertira in ga bo tako zagotovo moč še kdaj videti v živo. Naj zaključim z dejstvom, da sem kljub temu od nekaterih slišal, da so uživali ter da je bilo zares >”bombastično”.
avtor: Urban Bolta
fotografije: Mia Milharčič
Setlista:
1. Pinball Map
2. Leeches
3. Delight And Angers
4. Episode 666
5. Drifter
6. Colony
7. The Hive
8. Cloud Connected
9. Alias
10. Move Through Me
11. Only For The Weak
12. Disconnected
13. Come Clarity
14. The Quiet Place
15. The Mirror’s Truth
16. Trigger
17. Take This Life
18. My Sweet Shadow
