Lokacija: Vrba na Koroškem (Velden Am Wörthersee) / Bluesiana Rock Cafe / Avstrija
Datum: petek, 22.02.2019
Ian Siegal je britanski bluesovski kantavtor. Oprtan s kitaro in neverjetnim vokalnim kameleonstvom. Izjemno cenjen na sodobni bluesovski sceni in dobitnik kopice prestižnih nagrad v različnih kategorijah. Vsega tega pa Ian, ob izjemnem talentu, ki mu je bil položen v zibelko, ne bi požel, v kolikor dlje časa ne bi izkušal grenkobe ter bridkosti življenja. Med drugim tudi na ulici, kjer se je potikal svoje čase, ko je brenkal za sendvič in pivo. Mož ve kaj je trnje, kaj so žulji in kaj so odrekanja. In njegova glasba govori sama zase. Ko stopi za mikrofon, te prezebe ter pretrese do kosti, s takšno pristnostjo prevzema ta glasbenik.
Ian pogosto obiskuje Bluesiano. Pravzaprav lahko rečemo kar redno. Bodisi s spremljevalno zasedbo, bodisi povsem sam. No ob druščini akustične folk kitare in National Square Neck Resonator lap steela, letnik izuma 1930, ki pa je prirejen za igranje na konvencionalni način.
Ian je to pot prišel sam v Bluesiano. Na prizorišču se je zbrala druščina kakih sedemdeset obiskovalcev. V Bluesiani so pred odrom posejane mize, barske mize, stoli takšni in drugačni. Možakar krene na oder tam kakih četrt čez deveto zvečer, obvezno mu dela družbo tudi kozarček rujnega rdečega vinca.
Uvodoma je nagovoril prisotne, da se stvari niso prav nič spremenile. Da igra še vedno na enake kitare, da je celo oblečen enako in da še vedno pije enako pijačo, kot nekdaj. Dejansko res. »Nič se ni spremenilo od leta 2006, ko sem tu nastopil prvič! Tudi to se ne bo spremenilo, da bom nocoj popil veliko vina«, je še obvezno pribil.
No vendar. V lanskem letu je izdal novi studijski album »All the Rage«, na katerem mu igra cela skupina. Ker je album predstavljal na koncertih po Evropi, vključno s tem postankom v Bluesiani, je material priredil za izvedbo na folk kitari oziroma »resonatorki«. Dejal je, da bo skušal igrati kar se da veliko materiala z novega albuma.
V svojem slogu je Ian vodil koncert šaljivo kar se da. Oprtan z neverjetnim smislom za črni humor, je pravzaprav sprevračal na šegavo plat resne življenjske zgodbe, ki so del njega samega in iz katerih izvira glavnina njegove poezije, s katero je znova opozoril, da sodi v sam vrh liricizma sodobnih kantavtorjev v blues glasbi. Saj veste. Blues je eno velik pritoževanje in v primeru Iana, je vse tako lepo oplemeniteno z nagibanjem raznolikih alkoholnih likvorjev ter drugih substanc, s pomočjo katerih odtavaš za hip stran od trdega vsakdanjika, vse skupaj seveda spremljajo tudi ženske, ki pri vsej drami, kot jo je deležen glavni junak, predstavljajo pravo hudičevo skušnjavo.
Publika Iana že zelo dobro pozna. Ob pavzah odpira moški del publike namerno steklenice piva. Kar se da glasno. Prvikrat je Ian situacijo izkoristil, ko je nekomu gromoglasno popustil vakuum v grlu pivske steklenice rekoč: »I know that sound! Come to me!« Prizorišče bruhne v smeh. Na naslednjih nekaj takšnih trikov, glasbenik ni več nasedal in jih je mirno ignoriral. A reč govori dovolj sama zase o Ianovih siceršnjih nagnjenjih, ki pa se seveda nikogar ne tičejo, razen njega samega.
Onstran obveznega duhovičenja pa je njegova predstava sama po sebi jemala sapo. V sleherni zgodbi se je povsem znašel. Jo neverjetno podoživel, v skladu s tem pa pretanjeno čutno prilagajal vokalno izvedbo, bodisi da je grmel z izjemno prodornim in čistim vokalom, bodisi da je dodal vanj malo raskave »Cockerje grlene stružnice«, ali pa je v intimnih delih kar se da milo nagovarjal in malodane šepetavo deklamiral posamezne verze. Ian je neverjeten interpret. Ob izredno čutni in prevzetni rabi kitare, nenehnem diktiranju takta s trkanjem leve noge ob tla ter instinktivnemu vživljanju v verze, je pridobil publiko v hipu na svojo stran in ta mu je brezpogojno jedla iz roke.
Vmes je priredil petnajstminutno pavzo. V drugem delu je skoraj izključno igral na predelano lap steel kitaro z resonatorjem in folk kitare pravzaprav ni več niti »povohal«.
Tega večera so se v repertoarju zvrstile med drugim povsem nove skladbe albuma »All the Rage« in sicer My Flame, Sweet Souvenir, Eagle Vulture, The Shit Hit. Mož se je oprl tudi na repertoar albuma »Man & Guitar«, kar je dovolj logično saj je ta album akustična zgodba in sicer s skladbami I Am the Train, Mary Don’t You Weep (orig pripada Fisk Jubilee Singers), T’ain’t Nobody Business, Preachin’ Blues / Live So God Can Use You / You Got To Move, Gallo del Cielo. Taking Overseas Pirate Blues je odzvanjala countryjaško, Mary Don’t You Wheep pa bolj gospelovsko. Takšnih deviacij od standardnega blues purizma je bilo še kar nekaj. Mož ni zaobšel še skladb Falling On Down Again, Robert Johnsonove Come On In My Kitchen, Cocaine Cannot Kill My Pain, Early Grace, I’ll Fly Away in Moonshining. Za slednjo se nahaja zanimiva štorija Ianovega bivanja pri argentinskih gavčih in seveda enormnem preizkušanju rdečega vina.
Človek niti ne ve kdaj je prišel čas za slovo, tako hitro se je obrnil koncert Iana Siegala v Bluesiani. In res. Ne moreš se ga naveličati, saj nosi mestoma prave elemente stand-up komedije. Črne burleske. Preprosto. Ian je magičen, Potegne te nase, hipnotizira in začara te. Ob izjemnem petju, je vseskozi neverjetno spreten in čuteč tudi v igri s kitaro. Bodisi z naprstnikom in slajdanjem vzdolž kitarskega vratu, kjer se je zazrl tudi v kar nekaj Delta Mississipi roots trikov, njegovo spretno občevanje prstov na desnici s strunami, pa je evociralo kup izredno všečnih vpenjanj country vložkov v točke. Prevzetno v vsem. No Ian ostaja vseeno nekako najmočnejši, ko se spoprime s bluesovskim purizmom, a mu prehajanje med bluesom countryjem ter gospelom izjemno godi.
Ian Siegal v vlogi samostojnega nastopajočega, ko je oprtan z akustično kitaro, deluje v emocijah in strasteh znatno bolj prevzetno in čarobno, kot pa kadar ga spremlja spremljevalna skupina, pa čeprav gre za drugačno koncertno štorijo. Preprosto. Kikse znatno težje skrivaš. Ian se je neverjetno spretno šalil. Repertoar je zlagal povsem spontatno. Po občutku. Vedel je le, da mora nekaj skladb nujno odigrati, dve tretjine repertoarja pa je zložil povsem spontano. Večkrat se je rešil s kapodastrom, kadar ni šlo je preštelal kitaro na hitro za pol tona gor ali dol, če pa tudi to ni zadoščalo, pa je zelo hitro našel drugo ustrezno kombinacijo akordov, da je npr. igral skladbo namesto iz a mola, v e molu itn… Zabavno je tudi njegovo nenehno komentiranje medtem, ko uglašuje kitare, ali išče prilegajoče se akorde k izbrani skladbi, ki jo hoče zaigrati. Večkrat se je moral najprej spomniti akordov, našel pa jih je vselej z bliskovito naglico. Ian je mož, ki mu blues teče v krvi. Bolj pristno in do dna ne gre v iskrenosti, kot to udejanja Ian. Vendar mora biti za vsem tem grenka in bridka življenjska izkušnja. In Ian jo ima. Blues sicer ne more vžgati. Zato je tako močan in edinstven kantavtor, ki izpoje svojo srčno bolečino s takšno vnemo ali koprnenjem, da te preprosto očara in odpelje. Nepozabno druženje z Ianom Siegalom torej v Bluesiani. Človek, ki se ga ne moreš naposlušati. Upajmo, da se kaj kmalu srečamo z Ianom znova na istem mestu.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Nataša Pišljar & Aleš Podbrežnik
