Ian Anderson ostaja z Jethro Tull tovarišijo, tudi po 50. letih, navihan pan s čudežno piščaljo (2018)

lokacija: Dunaj / Wiener Stadthalle, Halle F / Avstrija
datum: ponedeljek, 10.12.2018

Asociacijska reakcija povprečno razgledanega Zemljana ob besedni zvezi Jethro Tull sta »flavta«, »rock’n’roll«, hip zatem pa seveda klasični legendarni angleški folk prog rock bend. Malo le teh, pa zna obenem povedati, da je to ime povzeto po angleškem pionirju sejalnega stroja, ki je živel v osemnajstem stoletju. No vrli agro-prog-folk rock umetniki, kreatorji nepozabne in edinstvene sinteze flavte, keltskih (folk, pastoralnih, medievalnih), klasičnih elementov ter seveda rocka, to so večni in neomajni Jethro Tull, katere vodi nič manj edinstvena ter naravnost orjaška karizmatična šegavost fenomenalnega Iana Andersona, obeležujejo v letošnjem letu krepkih 50. let delovanja! Ta so se nič manj krepostno (hitro in tiho) obrnila, od izdaje njihovega kultnega prvenca »This Was« (1968). Zakaj torej 50. let, če pa se je bend formiral leto prej? Po uvodnih težavah glede izbire imena skupine, so dejansko šele v letu 1968 pričeli uporabljati ime Jethro Tull.

V tem času so Jethro Tull svojo svetovno turnejo »petih dekad delovanja« raztegnili že globoko v prihodnje leto. Kdor jih je zamudil v Zagrebu letos oktobra, lahko skoči na njihov koncert 1.4.2019 v Trst. Povem kar takoj, da mu ne bo žal. Tokrat se je RockLine mudil na Dunaju, kjer je v povsem razprodani in do poslednjega kotička nabito polni Wienner Stadthalle Halle F, prišel s foto prepustnico skupini še korak bliže, kot v Zagrebu. Na prizorišču zapolnjenem z 2.000 obiskovalci, kjer smo zanesenjaki stare progrockovske kulture junija letos uživali na King Crimson ter kjer se v februarju 2019 obeta obisk Stevena Wilsona, se je torej odvijala prava mini super senzacija, polna nostalgičnih Jethro Tull slaščic.

Koncert natanko ob 20.00 uri. Po uvodnem posnetku stopijo na svečani oder sprva štirje glasbeniki, ki so pred tem sestavljali Ianovo spremljevalno zasedbo. Dva med njimi, to sta basist David Goodier ter klaviaturist John O’Hara, sta pravzaprav nekdanja in nova Jethro Tull člana in sta delovala v skupini še v času, ko je pri njej igral kitaro znameniti Martin Barre, medtem ko sta bobnar in tolkalist Scott Hammond  ter nemški kitarist Florian Opahle, v članstvu relativno nova obraza. Ne dolgo zatem se z leve strani prikrade nepozabna silhueta s flavto v rokah in priskaklja naravnost do mikrofona. Ian osebno! V dvorani izdatno završi.  Repertoar se je razvijal povsem historično, retro nostalgično. Od samih začetkov, ko je bend še stapljal v svoji glasbi elemente bluesa ter tako na močnejši opori prvenca »This Was«, pa do prodora med kultne rock zasedbe (leto 1971-72). Repertoar poln prijetnih presenečenj, ki so redko vključene v izvedbo. V tem oziru sta prevzeli zlasti Some Day the Sun Won’t Shine For You ter v set listi takoj na drugem mestu Love Story (»Living in the Past«). Obe izjemno malokrat odigrani na koncertih zasedbe. Udarni uvodni My Sunday Feeling sta poleg Some Day the Sun Won’t Shine For You z albuma »This Was«, delali družbo še Dharma for One ter A Song For Jeffrey.

Prvi del koncerta je trajal vsega 45. minut, a je bil »natrpan« z res lepimi cvetkami Tull kariere, ki so skozi drugih dvajset minut prešle v klasike železnega repertoarja. To je napovedala A New Day Yesterday (z znamenitim mračnim in težkim rockovkim fraziranjem), ki jo je kontrastno nasledila lahkotna, šegava adaptacija Bachove Bourrée, kjer je Ian enkrat več opozoril na svojo instrumentalno edinstvenost. Bend se je obdregnil ob zablode RKC z vključitvijo »Aqualung« cvetke My God, prvi del pa sklenil z zaključnim izvlečkom kultne progrockovske avanture Thick As A Brick. Ian je v prvem delu opozoril, da ostaja navihan, vihrav vražiček, ki ob svojih krepkih sedmih križih, še vedno vzdržuje v sebi kipečo strast in voljo, odrsko radost ter neiztrohnjeno srčnost, ko skaklja po eni nogi in vpenja v svoje flavtistične solo izlete edinstveno izraznost, polno karizmatične prodornosti ter pronicljivosti. Še vedno ostaja neverjetno nalezljiv v  svojih duhovitih humorističnih opazkah in komentarjih. Iskriv in nabrit. Kot od nekdaj. Izredni kvartet mu je v oporo. Ubran in v reinterpretaciji Tull klasik naravnost sijajen. Opahleova kitara se je neverjetno uspešno približala Barrejevi elementarnosti. V soliranju pa so seveda opazne konkretne razlike. Opahle je tehnično mnogo bolj izpopolnjen od znamenitega predhodnika, vsekakor pa ostaja ob tem Barrejev »mehki prijem« edinstven in nezamenljiv.

Po petnajstminutni pavzi se odrsko platno znova prižge. Na njem se pojavi Steve Harris (Iron Maiden), ki pove, da je njegov najljubši Jethro Tull album »Passion Play«. Bend odpre drugi del z izvlečkom s tega izvrstnega, a krivično prezrtega in nekoliko pozabljenega progrockovskega briljanta, ko polagoma tako vstopa v svoj (zgodovinski) srednji in artistično najbolj pronicljiv del kariere delovanja. Instrumentalno protiutež v drugem delu je prinesla izvedbo skladbe Pastime in Good Company, ki je znova potrdila neverjetno uigranost kvinteta. Gre za adaptacijo skladbe, katere stvarnik je sicer razvpiti angleški zbiralec ženskih trofej. Žal so Francozi giljotino izumili dvesto let kasneje, to je po njegovi smrti, sicer bi gotovo postal goreči zagovornik francoske kulture, ki se očitno razvija na revolucijah. Govora je seveda o kralju Henriku VIII., Jethro Tull pa so povezani s to njegovo kompozicijo že vse od obdobja albuma »Stormwatch« (1979). Izvedba opozori na izjemno instrumentalno imenitnost in dovršenost kvinteta. V tem delu je integracija klasik Too Old To Rock ‘N’ Roll, Too Young To Die (z neverjetno zabavnim filmom v ozadju), Songs From The Wood ter Heavy Horses delovala pravzaprav povsem samoumevno, če ne kar nujno. Presenečenje je na set listo v tem delu koncerta vnesla izvedba skladbe Ring Out Solstice Bells (»Songs Form The Wood«, 1977), ki jo je s filmskega platna v ozadju »naročil« vokalist skupine Def Leppard Joe Elliot. Pri tej skladbi si je bend moral pomagati z nasnetimi kulisami.

NI več novost da Ianu skozi leta vokalne moči pojenjajo, da je postal njegov vokalni izplen v zrelih letih pač skrhan in šibak. Kar nekaj medsebojnega spogledovanja je bilo v publiki, kadar je njegov vokal nenadoma »usahnil«, ali improvizirano lovil prave lege (nekaj poltonskih navzkrižij med linijami spremljave in vokalom, pač ni ušlo). Mož se tega že vrsto let predobro zaveda in v ne prav daleč oddaljenem obdobju, ko je nastopal, še kot Ian Anderson Band, je pri njemu prepeval na odru Ryan O’Donnel. Ta mož je izredno posrečen Ianov mlajši vokalni klon, ki je sicer na takratnih nastopih vnašal na oder dodatni špas teater (Ian je znal izkoristiti tudi njegove igralske veščine). Z njim smo se srečali poleti 2014 na koncertu v Pordenonu, k njemu se vrnemo znova malo kasneje. Da prebrodi križe in težave glede vokalne izvedbe, je Ian prilagodil vokalne aranžmaje pesmi. To pot je v največji možni meri kombiniral svojo osebno vokalno ohranjenost z vokalnimi uslugami preostale četverice, ki zastopa v letu 2018 ime Jethro Tull. Predvsem se je tu naslonil na basista Davida Goodierja in občasno na klaviaturista Johna O’ Haro. Z Goodierom si je delil vokalne linije (verze) npr. v Songs From the Wood, Ring Out Solstice Bells ter Farm On A Freeway, O’Hara pa se je vključeval zlasti h gradnji večdelnih vokalnih harmonij. Skozi cel večer je bil odrski prostor opremljen z orjaškim platnom, na katerem so se vrteli različni historični posnetki skupine. Na dveh točkah si je Anderson  »sposodil« tudi nasnete vokalne usluge. Najprej v Heavy Horses, kjer se je na platnu pojavila, v opravi angleške kmečke gospe, islandska pevka in violinistka Unnur Birna Björnsdóttir. Po mnogih temnolaskah, ki so sodelovale z Ianom, kot violinistke, naposled končno ena rdečelaska. Ta je pela prvi verz v refrenu skladbe ter prispevala obvezni solo na violini. Potem pa v pričakovanem finalu z Aqualung, ko je Ian črpal vokalne usluge od  posnetega vokala Ryana O’Donnela.

Pravega Jethro Tull koncerta brez Locomotive Breath ne bi bilo. Ta je bil zaigran v obveznem repertoarju, krajši odmor pred tem, pa je Ianu izredno koristil, saj je prav v tej skladbi dostojno zvozil svoje vokalne dolžnosti, podobno, kot v prvem delu, ki je zastopan z vokalno manj zahtevnimi klasikami. V Aqualung in Locomotive Breath se je dodatno in teatralno »razstrelil« tudi Florian Ophale ter opozoril na svojo izredno kitarsko »nazobčanost« ter izpopolnjenost.

Za vse vnete Jethro Tull privržence je obisk te turneje (večkratna) obveza. Za vse tiste, ki jih niste še videli, nič manj. Vsaj enkrat v življenju lahko »izgubite svojo Jethro Tull nedolžnost«. Režija, scenografija, kulise, energija, atmosfera, z izvedbo vkup. Vse to deluje. Navkljub bolečemu razhodu z Martinom Barrejem. Vse je tam, kot mora biti. Tudi adaptacija vokalnih aranžmajev zdrži in zadržuje suverenost. Ta sklep velja seveda ob prizanesljivosti do aktualne vokalne forme ikonskega rock flavtista. Publika na Dunaju je ves ta Jethro Tull teater nagradila ob koncu z dolgim aplavdiranjem in bučnimi zahtevami (družno topotanje z nogami ob tla), po še kakšnem dodatku, česar pa žal nismo dočakali. Se vidimo torej v Trstu, na prvega aprila v prihodnjem letu. Cene vstopnic različnih kategorij so za napovedani tržaški koncert povsem spodobne.

Še ena zelo pomembna informacija za vse, ki si mislite ogledati katerega izmed prihajajočih Jethro Tull koncertov. Nikar ne nosite s seboj fotoaparatov. Raba takšnih rekvizitov, vključno s prenosnimi telefoni, je namreč strogo prepovedana. Tu je Ian neusmiljen in v kolikor zasledi med koncertom kogarkoli, ki iz publike fotografira, takoj naščuva z odra nanj redarje. To se je med koncertom na Dunaju primerilo trikrat in že po prvem takšnem pripetljaju, je Ian resno opozoril publiko, da bo bend prisiljen prekiniti nastop, v kolikor se bo zadeva ponovila.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik

Setlista:
Set 1:
1. My Sunday Feeling
2. Love Story
3. A Song for Jeffrey
4. Some Day the Sun Won’t Shine for You
5. Dharma for One
6. A New Day Yesterday
7. Bourrée in E minor (orig. Johann Sebastian Bach)
8. My God
9. Thick as a Brick (del)
Set 2:
10. A Passion Play (del)
11. Too Old to Rock ‘n’ Roll, Too Young to Die
12. Songs From the Wood
13. Ring Out, Solstice Bells
14. Heavy Horses
15. Pastime With Good Company (orig. King Henry VIII of England)
16. Farm on the Freeway
17. Aqualung
—dodatek—
18. Locomotive Breath