Lokacija: Ljubljana / Orto bar / Slovenija
Datum: četrtek, 01.06.2017
Ego v bendu predstavlja veliko težavo, kar se je izkazalo že ničkolikokrat. Če se omejim le na metal, je v zadnjem času znanih kar precej primerov tožarjenje med bivšimi člani tega ali drugega benda. Na pamet lahko naštejem vsaj Entombed/Entombed A.D. in Abbath/Immortal in kot kaže tudi Morbid Angel/I Am Morbid. Eden največjih death metal bendov vseh časov ima, vsaj kar se tiče pevca Davida Vincenta, pestro zgodovino. Vincent je skupino prvič zapustil leta 1997 in se v bend vrnil leta 2005, leta 2011 pa izdal tudi neslavni Illud Divinum Insanus. Ljubezen med Vincentom in Treyom Azagthothom se je ponovno končala pred dvema letoma in Morbid Angel voz se je razcepil na dvoje. Prvi pod originalnim imenom pelje naprej s povratnikom Steveom Tuckerjem, Vincent pa s projektom I Am Morbid, s katerim je blasfemijo pretekli četrtek prinesel tudi v Ljubljano.
Kot prvi so se na oder, verjetno po sistemu pay-to-play, povzpeli kalifornijski folk/thrash metalci Helsott, kar v stari norveščini pomeni smrtna bolezen. Te na maloštevilno publiko sicer niso prenesli, so pa fantje na odru delovali povsem v skladu s svojim imenom. Statično, enolično, utrujeno in zdolgočaseno. Pod odrom so prepričali točno enega človeka, medtem ko se je ostalih deset ljudi, ki je spremljalo Helsott dolgočasilo ob generičnem, izpetem folk metalu, ki je prej kot Kaliforniji blizu Nemčiji. Občasno je kakšna melodija sicer zvenela ušesu prijetno, a je do popolne folk osladnosti bendu manjkala le še frulica, če povzamem Dihurjev opis prve predskupine.
Količina energije, ki so jo od sebe oddajali naslednji nastopajoči, kultni ameriški death metal packi Necrophagia, je bila sicer na podobnem nivoju kot pri predhodnikih, a je bila glasbeno to povsem druga zgodba. Necrophagia, ki jo vodi danes še edini ustanovni član, vokalist Killjoy, velja za enega izmed ustanoviteljev death metal žanra, vsekakor pa za utemeljitelja »horror metala«. Zavoljo kultnemu imenu je skupino pod odrom pričakovalo kar številčno občinstvo z Dickless Tracy trojico v prvi vrsti vred, Necrophagia pa so Orto za tri četrt ure zavili v čreva, kri in drobovino. Killjoy in njegovi fantje so postregli s primitivno mesarijo z večine svojih albumov, manko energije pa nadomestili z odličnim zvokom in dobro predstavo. Za slednje sta zaslužna predvsem kitarist, ki je se je po strunah sprehajal tako spretno kot zombiji po človeških trupelcih v Fulcijevih packarijah, in bobnar, ki je po opnah mlatil brez kančka usmiljenja. Necrophagia so se od Ljubljane poslovili s kultno Cannibal Holocaust in upam, da si bodo naše odre še kdaj privoščili.
Ne glede na vse nedavne peripetije je pravzaprav dejstvo, da je David Vincent bil, je in ostaja prvi glas Morbid Angel. Tudi zasedba, ki jo je zbral v I Am Morbid ni napačna – za bobne se je ponovno usedel izjemni Tim Yeung, sekire pa sta si za vratove poveznila Ira Black (ex-Vicious Rumors, ex-Heathen, ex-Lizzy Borden) in Bill Hudson (Circle II Circle, Jon Oliva’s Pain, U.D.O.). No, tokrat zgolj prvi, saj se je četrtkov koncert v grlu nekoliko zataknil predvsem zaradi odsotnosti slednjega. Manko ene kitare se je namreč še kako poznal, poteza benda, da ni glede tega ne organizatorju ne publiki namenil razlage in opravičila pa ni bila povsem na mestu. A, če to prezremo, ni Vincentu in njegovim morbidnežem česa očitati, saj je bila izvedba klasičnega materiala z legendarnega četverčka Altars of Madness, Blessed are the Sick, Covenant in Domination, pravzaprav brezhibna. Vincentov vokal je še vedno odlično ohranjen, med komadi publiki z globokim glasom še vedno nameni zanj značilen črn humor, Yeung je po bobnih mlatil kot žival (pa čeprav s precej manj filinga kot Sandoval), Black pa je svojo nalogo opravil suvereno, samozavestno in energično. Kljub temu se je med solažami močno poznalo pomanjkanje ritem kitarskih linij, ki jih Vincentovo basiranje ni uspelo nadomestiti, glede na napovedno minutažo pa je trojka svoj nastop tudi precej skrajšala. Tokrat si Vincent za pokazano zasluži oceno 3+, če se naslednjič vrne s kompletno postavo pa bo ta ocena lahko tudi precej višja.
avtor: Rok Klemše
fotografije: Nina Grad
