Lokacija: Inzell (Chiemgau, Bavarska) / Max-Aicher-Arena / Nemčija
Datum: 01.06.2013
Ni kaj. Ko ti napovejo festival z nastopi izvajalcev Toto, Journey, Rick Springfield, itn… lahko postane takšna skušnjava prava mala travma. Človek, ki mu je melodičnost v rocku pri srcu, zastriže namreč nemudoma z ušesi. Če k temu dodajaš še imena Europe, Whitesnake, iz Thin Lizzy prelevljene Black Star Riders, pa novejše sledilce tega sloga in glam rockerje H.E.A.T., pa zasedbo nemških glasbenih veteranov hard rocka Voodoo Circle in na koncu zaokrožiš tak spisek še z AOR prvaki ZDA oziroma Britanije Survivor ter FM, se je skušnjavi pravzaprav nemogoče upreti. Dva dni sanj na obzorju.
In vendar? Bolj ko so bila srca vneta in ko se je bližal termin obiska Hi-Rock festivala, napovedanega za 1. in 02.06., glasneje so odmevale zloglasne govorice o pričakovanju hudih večdnevnih nalivov po stari evropski celini z glavnino padavin, ki je gravitirala naravnost na območje pokrajine Chiemgau na južnem Bavarskem. Tam se nahaja mestece Inzell, ki živi od turistične ponudbe, saj sodi pokrajina polna naravnih lepot v alpsko regijo. V taistem Inzllu velikosti slovenskega Trzina pa se nahaja neskromna dvorana Max Aicher Arena. Inzell je namreč poleg turistične ponudbe tudi eno od športnih središč pokrajine. Dvorana je namreč večja od dvorane v Stožicah. Neverjetno. Primerjamo namreč nivo slovenske prestolnice z neko hitro pogrešljivo turistično vasico v Nemčiji.
Tako se je zgodilo. Rockerska zagrizenost je nepopustljivo tlela. Naj se zruši nebo na Zemljo, če je treba. Nič hudega! Po prihodu na solnograško so nas zadnje modre krpe natrganega neba za vselej zapustile, pogrezali smo se v žrelo sivine iz katere je kapljalo. Kapljajo, kapljalo in kapljalo. Shladilo se je. Kot bi bili v začetku marca in ne junija. A je to delovalo še vedno povsem »neboleče«. Postajalo pa je vse bolj jasno, da bomo morali šotore pustiti v avtu, pozabiti na kampiranje in poiskati apartma.
Ura je odbila tri popoldan. Smo v Inzllu in pred Max Aicher Areno! Zunaj lije. Mokri smo in briga nas za to. V dvorano pa spuščajo ljudi skozi ozko lijakasto grlo, kjer znova nihče ne ubeži otipavanju nadzornih rok varnostnikov. Ob tem celo v koloni za prevzem akreditacij škriplje in se zatika. Minute tečejo. Dragocene minute. Koncert skupine H.E.A.T. gre do polovice mimo. Ko vstopim v dvorano, si skupina privošči ravno vključitev znamenite Led Zeppelin klasike Rock N’ Roll in prešine me negativna misel: »Kaj sem se vozil tako daleč samo zato, da bom milijontič poslušal preigravanje ene najbolj oguljenih skladb Led Zeppelin? Brrr…«
Švedi, z večinoma tržišču prilagojenimi imeni, v sestavi Erik Grönwall (vokal) – ta se je priključil skupini avgusta 2010, ko je zamenjal predhodnika Kennyja Lekrema, nadalje Dave Dalone (kitara), Eric Rivers (kitara), Jona Tee (klaviature), Jimmy Jay (bas kitara) in Cash (bobni), so predstavili aktualni studijski album »Address the Nation« (2012) in v koncertu dolgem 40 minut odigrali tudi tri hit single (Beg, Beg, Beg, 1000 Miles, Living On the Run) – manjkal je le Keep On Dreaming. Zasedba se lahko pohvali s prirojenim perfekcionizmom. Tako v izvedbi, kjer je ekipo kar razganjalo na odru od vse neukročene in nebrzdane kinetike, predvsem pa je s svojo nalezljivo karizmo navduševal pevec Erik Grönwall. Sicer glam rock revival, vendar z izjemnim občutkom za plasma melodičnosti. Zasedba razume uporabo zvoka eighties sintetizatorjev, kar dodaja v njeno izraznost jasno AOR špuro (denimo antemična Downtown na sredini koncerta). Zasedba je izjemno uigrana in to so ob vsem izkazanem potrdile zlasti večdelne vokalne harmonije, ki so spremljale Erikov vokal. Tudi zvočno so se H.E.A.T. lepo vpeljali v prostor. Zasedbo smo poslušali z večje oddaljenosti in karakteristike zvoka med njihovim nastopom so bile solidne.
Voodoo Circle so pravzaprav ekipa prekaljenih nemških rock (in metal) glasbenikov z angleškim pevcem Davidom Readmanom na poziciji vokalista. Slednji je tako ali drugače naturaliziran Nemec saj od srede devetdesetih domuje pri nemških hard rockerjih Pink Cream 69. Voodoo Circle so pravzaprav iz idejnega projekta kitarista Alexa Beyrodta prerasli v zasedbo, ki je spravila do danes od sebe že tretji studijski album. Poleg Beyrodta, ki po kitarski tehniki opominja na lastne obsesije s kitarsko igro Y.J. Malmsteena ter R. Blackmorea ter omenjenega vokalista Davida Readmana, zapolnjujejo ekipo še prava legenda nemške rock in metal scene basist Matt Sinner (Sinner, Primal Fear), klaviaturist Jimmy Kresic in bobnar Markus Kullmann, ki se je zasedbi priključil leta 2010 potem, ko je postalo jasno, da originalni bobnar Mel Gaynor (sicer bobnar Simple Minds) ne bo zmogel še ene obligacije v svojem natrpanem urniku. Zasedba je na odru predstavila sveže izdani album »More Than One Way Home« (2013). Izvedbi ne gre oporekati. Zgolj dejstvu, da so pač Voodoo Circle predstavljali med skupinami festivala »črno ovco« v vlogi »mašila« časovnice. Nihče jih namreč ne bi pogrešil, v kolikor ne bi bili vključeni v »line-up« nastopajočih. Nemški organizator bi v tem oziru lahko spravil na oder raje svoje Bonfire. Bolj priročni bi bili tudi švicarski Krokus, ali danski Pretty Maids, če so Gotthard postali pač predragi. Preprosto zato, ker Voodoo Circle le preveč spominjajo zdaj na Whitesnake, zdaj na Rainbow in kjer je to dvoje blizu skupaj, niso več daleč niti Deep Purple, čeprav igrajo Voodoo Circle zelo lepo. Nasploh je pevec David Readman fenomenalen. Skladbi, kot med drugim, Graveyard City ter King Of Your Dreams, so bile odigrane suvereno in odločno, vendar pa je vse preveč stilskih dovtipov, ki kličejo po generičnosti že utemeljenih standardov kar ohranja Voodoo Circle v senci drugih skupin, s starejšim letnikom rojstva. Vseeno gre za izjemno kombinacijo vrhunskih glasbenikov, kar je potrdilo nekaj eskapad navzkrižnega podajanja solaž med klaviaturistom Jimmyjem Kresicem (kar je priklicalo v spomin tudi ase kova Derek Sherinian) in »baročnim okrancljanim« mojstrom kitarske igre Alexom Beyrodtom. Pojavile so se težave z zvokom, pri čemer jo je najslabše odnesel Beyrodt. Ta je namreč v 40. minutah razkazal zavidljivo zbirko kitarskih lepotic, ki jih je očitno nujno moral izmenjati v rokah. Kot povedano: solidno, a hipoma pogrešljivo.
Prva izmed koncertnih atrakcij HiRock festivala, ki so pod oder začele privabljati obiskovalce v nekoliko večjem številu, so bili ameriški trdi rockerji Black Star Riders. Njihovo ime nekemu laiku, ki redno ne spremlja dogajanja na klasično rockovski sceni, gotovo ne pove nič konkretnega. V resnici pa je to zvito in dobro premišljeno poimenovanje za skupino, ki se je na koncertnih odrih še do nedavnega predstavljala pod legendarnim imenom Thin Lizzy. Njihov poveljnik je dandanes že pošteno osiveli, a še vedno agilni Scott Gorham, dolgoletni kitarist Thin Lizzy in član klasične postave tega originalno irskega banda, katerega je med legende zapisal predvsem nepozabni, žal že dolgo pokojni pevec in basist Phil Lynott.
Po Lynottovi smrti je Gorham s pomočjo nekdanjega pevca in kitarista Johna Sykesa od leta 1996 naprej Thin Lizzy dolgo ohranjal pri življenju kot koncertno atrakcijo, vendar se večina dolgoletnih privržencev nikakor ni mogla sprijazniti s tem ‘svetoskrunstvom’. Thin Lizzy brez Phila Lynotta so namreč tako kot denimo Queen brez Freddieja ali, bog ne daj, Motorhead brez Lemmyja – band brez duše. Gorham je bil seveda drugačnega mnenja in je bil prepričan, da bi Phil odobravajoče gledal na koncertno ohranjanje spomina na svojo slovito dediščino. Mnogi, ki se v času njihovih največjih uspehov še niso niti rodili, pa so tako dobili priložnost, da v živo prvič slišijo nekatere najboljše klasike iz povesti tega legendarnega irskega kolektiva, kar je Gorhamovemu bandu dajalo vsaj nekaj legitimnosti.
Nekoliko večji problem se je pojavil po Syksovem odhodu, ko si je Gorham nenadoma zaželel ustvarjanja nove glasbe, ki bi zvenela vsaj približno tako kot so v zlatih časih zveneli Thin Lizzy z Lynottom. V ta namen je skupaj ‘zbobnal’ nekatere stare Thin Lizzy pajdaše, od katerih je na koncu ostal samo dolgoletni koncertni basist Marco Mendoza, saj sta se originalni Lizzy bobnar Brian Downey in nekdanji klaviaturist Darren Wharton iz različnih vzrokov odrekla nadaljnjemu sodelovanju. V tem času so band, ki si je nadel ime Black Star Riders po istoimenski bandi izobčencev iz filma Tombstone, dopolnili pevec in občasni kitarist Ricky Warwick, ki je prevzel najtežjo nalogo Lynottove vokalne zamenjave, kitarist Damon Johnson, ki se je Gorhamu pridružil pri pletenju znamenitih dualnih kitarskih in vokalnih harmonij ter bobnar Jimmy DeGrasso. V tej postavi so Black Star Riders letos posneli svoj prvenec »All Hell Breaks Loose«, ki po slogu močno spominja na klasične Thin Lizzy in s katerega so med nastopom izvajali tudi večino izvedb.
Svoj nastop so fantje različnih starostnih skupin, ki so tudi po zunanji podobi precej podobni odpadnikom z ameriškega srednjega zahoda, razen karizmatičnega Gorhama, ki je med njimi na stara leta edini pravi gospod, odprli kar z naslovno skladbo novega albuma, ki je s svojo energijo in hitro dopadljivim refrenom, publiko precej hitro ogrela, vendar je pravo navdušenje v dvorani po pričakovanju zavladalo, ko so na vrsto prišle nepogrešljive Thin Lizzy klasike kot so »Jailbreak«, »Massacre«, »Cowboy Song«, »Suicide« in »Emerald«. Kitarska naveza med Gorhamom in Johnsonom je delovala kot dobro podmazan stroj, medtem ko se je Warwick dovolj prepričljivo znašel v Lynottovih vokalnih čevljih, tako da je večkrat zavladala pristna Thin Lizzy magija. Vrhunec nastopa Black Star Riders je po pričakovanju predstavljala izvrstna izvedba največjega Thin Lizzy hita »The Boys Are Back In Town«. V tem bolj ali manj melodično rockovskem večeru so bili Black Star Riders prav gotovo najtrša in zvokovno najbolj ‘umazana’ zasedba za katero je treba priznati, da se je presenetljivo uspešno priklonila Lynottovemu spominu in pokazala zelo dostojen nastop.
Po odlični predstavi Black Star Riders, so oder zavzeli eni najpomembnejših skandinavskih predstavnikov šole hard rocka osemdesetih Europe. Kolikor se Europe po ponovni reaktivaciji v začetku milenija zvočno in stilsko lovijo z novimi albumi (v namernem eksperimentu), velja najnovejša »Bag Of Bones« izmed štirih novo milenijskih albumov za nekakšno vrnitev Europe k jeziku rock korenin, kakršnega ni poznal niti njihov studijski prvenec »Europe«. Je sploh smiselno primerjati dve stilsko ločeni eri ustvarjanja te, sicer izjemno cenjene, vplivne, a mnogokrat prezrte zasedbe? »Bag Of Bones« je album, ki je skupino po več kot dvajsetih letih znova vrnil na lestvice najbolje prodajanih albumov v Veliki Britaniji. Mimogrede album, ki je zaradi bluesovske “obteženosti” zagotovo všeč velikemu tovarišu skupine Europe in njenemu delodajalcu sredi devetdesetih, gospodu Glennu Hughesu.
Kar se tiče nastopa skupine Europe, postane oder en človek. Joey Tempest. Težko bi našel bolj idealen primer izdelanega odrskega nastopa za šolski učbenik, kot je to prav odrska pojava stasa in glasa Joeya Tempesta. Gre za odrskega igralca, ki je izdelal veščino, kot jo zahteva karizma prvega odrskega moža sleherne skupine, do potankosti optimizirano. Gibi, komunikacija, koketiranje, podžiganje. Briljanca. Vse deluje brezhibno, ko se Tempest sprehaja po odru, vrti v rokah stojalo za mikrofon…. Ostali fantje se drže rezervirano z izjemo basista Johna Levina. Če že delujejo rezervirano, pa opravljajo z veliko zavzetostjo svoj posel. Skandinavski perfekcionizem pač. Polnokrven nastop v slabi uri. Europe so tudi prvi lahko uporabili »zgornje nadstropje« odrske osvetlitve. Se pravi nize reflektorjev nameščenih višje na odrski konstrukciji. Obenem so zbrali daleč največ ljudi pod odrom do tega trenutka festivala. Ti so uživali ob izvedbi njihovih največjih hitov, med katerimi je denimo nekoliko presenetljivo izpadla zimzelena Cherokee.
Pri nastopih Europe pa je opazen zanimiv fenomen. Ta je za Europe lahko novodobno prekletstvo, lahko pa tudi odrešitev. Odvisno s katerega gledišča pristopate k situaciji. Kot omenjeno sta pri Europe dve eri ustvarjanja. Tista historična, ki je vgravirala njihovo ime z veliki zlatimi črkami na pročelje rocka in druga, stilsko drugačna, ko so Europe spremenili način aranžiranja. Zato so kontrasti vzdušij v repertoarju izraziti. Tipičen primer je prišel na vrsto med koncertom po tistem, ko so Europe občinstvo nosili visoko na rokah. Zaporedoma so se namreč zvrstile ultimativna balada Carrie, kot presenečenje historična Seven Doors Hotel in vročekrvni hit Rock the Night. Temu je sledil Norumov instrumentalni vložek k novejši Last Look At Eden. Kot bi presekal en svet in narisal drugega. Zvok kitare namerno zamorjen, zamaščen, popačen kar se da. Hipoma. Ne slučajno. Namerno. Po Norumovem naročilu tehnikom na mešani mizi. V skladu z novo studijsko kozmetiko skupine, ki je obveljala v novem mileniju. Injicirana »hreščavost« je za nepoznavalca delovala srhljivo! In roko na srce. Deluje srhljivo. V vsakem oziru. Ne glede na sveto prepričanost Noruma, da je to super, dejansko ni okej. Tako je atmosfera dobila skozi Last Look At Eden povsem drugo dimenzijo, skoraj dimenzijo druge skupine. Preprosto se nove skladbe ne morejo meriti s starimi. So pač šibkejše v aranžmajih. To je potrdil zaključni del koncerta, ko je zasedba po pričakovanju udarila po Last Look At Eden z The Final Countdown, enim najboljših hard rock standardov celotne ere rocka. Suma sumarum. Ta bend koplje tudi v letu 2013 z izredno nalezljivostjo, ihto in odrskim karakterjem. Tempest ostaja velik odrski magnet, pa čeprav ga najvišji vokalni registri že dolgo ne ubogajo več. Europe so prekaljeni in izkušeni guruji hard rocka, ki nikakor ne zmorejo pustiti obiskovalca njihovih koncertov razočaranega ali ravnodušnega. Vsaj nastop na HiRock festivalu je to potrdil. Očitno pa lahko “zamorijo” s set listo. V kolikor se zgodi, da je novih komadov v njej preveč. Tokratna set lista je bila lepo “obtežena”.
Tik preden je na oder prikorakala četica ‘belih kač’ pod vodstvom njihovega vse bolj razbrazdanega, a še vedno brezsramno neukrotljivega pevskega šarmerja Davida Coverdala, se je dvorana že zaznavno bolj zapolnila v pričakovanju prve izmed dveh glavnih atrakcij tega koncertnega večera. Whitesnake so bili napovedani kot nosilci prvega dne festivala, vendar so se tik pred zdajci v vrstnem redu zamenjali z Journey, kar je osrečilo vse tiste, ki so prišli na festival z glavnim namenom, da bi uresničili svoje melodično rockovske koncertne sanje. Kultni trdi rockerji, kar Whitesnake, kljub številnim rošadam zasedb še vedno so, imajo seveda trume zvestih koncertnih pristašev, katerih prav nič ne moti dejstvo, da je Coverdaleov vokal že precej hudo načet. To se je vnovič nazorno slišalo že ob začetku uvodnega zimzelena »Give Me All Your Love«. Slednjega so bili marsikateri veseli, da so ga lahko po dolgem času vnovič slišali med seznamom izvedb. Legendarni pevec je nerodno dejstvo, da njegov vokal že dolgo ni več tisto kar je bil nekoč, dokaj uspešno kompenziral s pomočjo spremljevalnih vokalov v režiji obeh dolgoletnih kitaristov, Douga Aldricha in Reba Beacha, katera sta v nadaljevanju večera ljubitelje kitarske virtuoznosti osrečila predvsem s številnimi improvizacijskimi dueti.
Za preostalo vokalno pomoč, še posebno pri refrenih, je skrbela zvesta publika, ki je znala vsa besedila na pamet. Dedek David tudi po šestdesetem letu še vedno ostaja karizmatični patron posebne vrste, kar pomeni, da kljub odpetim italijanskim srajcam in narcisoidno-adolescentnim gestam med katere spada tudi spogledovanje s pripadnicami nežnejšega spola in grabljenje po mednožju, zaenkrat še ni postal popolna karikatura samega sebe, tako kot se je to zgodilo marsikateremu njegovemu glasbenemu vrstniku. Njegov glas je kljub načetosti, ki v svoji najhujši fazi spominja na grleno davljenje, še vedno dovolj prepoznaven in avtoritaren, da dolgoletne klasike s pomočjo njegovih izjemnih inštrumentalnih tovarišev, med katerimi je večino v tem večeru daleč najbolj navdušila bobnarska ‘žival’, povratnik Tommy Aldridge, izpadejo dokaj spodobno in poslušljivo, kaj več od tega pa tudi ne.
Prav omenjeni Aldridge je s svojo osupljivo solo točko med skladbo »Steal Your Heart Away«, ki je, kot ponavadi, v nadaljevanju vsebovala mlatenje bobnarske postavitve z golimi rokami, od publike požel daleč najbolj glasen aplavz. Odziv na njegov nastop je preglasil celo vse izvedbe priljubljenih Whitesnake klasik. Aldricheve in Beacheve kitarske vragolije je s klaviaturskimi linijami marljivo dopolnjeval Brian Ruedy, medtem ko je mladi basist Michael Devin očitno postal Coverdaleov najnovejši ljubljenec, saj ga je ob prvi priliki povlekel za njegovo košato brado, mlade obiskovalke pa povabil na poseben krst, ki ga bo Devin opravil v koplanici za odrom.
Od novejših del, se pravi tistih, ki so izšle v zadnjih nekaj letih, so na srečo izvedli boljše dosežke kot sta denimo na moč solidna »Love Will Set You Free« in »Forevermore«, medtem ko so za precejšnje presenečenje poskrbeli z več kot dobrodošlo izvedbo »Slide It In« klasike »Gambler«. Z njo je Coverdale opozoril na preminula prijatelja, ki sta sodelovala na plošči “Slide It In”: kitarista Mela Galleya in bobnarja Cozyja Powella. Seveda ni mogel pozabiti tudi na tvornega ustvarjalca zgodnjih del Whitesnake, klaviaturista Jona Lorda. Starejši smo imeli konkretno orošene oči. Po pričakovanju se je narod najbolj ogrel med glavnimi hiti kot so »Is This Love«, »Fool For Your Loving« in »Here I Go Again«, pa čeprav so večino refrenov morali odpeti namesto vokalno pošteno upehanega gospoda Coverdalea. Za zaključek so Whitesnake po pričakovanju izvedli svoj ‘težko metalski vrhunec’ »Still Of The Night«, kjer je David po pričakovanju s strani svojih kameradov in publike prejel obilico izdatne vokalne pomoči, še posebno pri refrenih. Po bučnem aplavzu in nasneti, tradicionalni poslovilni špici s skladbo »We Wish You Well« se je Coverdaleova tovarišija poslovila z odra in oddala prostor glavni atrakciji prvega (in žal edinega) dne tega festivala. Nastop ‘belih kač’ bi se lahko ocenilo kot zadovoljiv in nekako v skladu s pričakovanji.
Nastop melodičnorockovskih šampionov Journey bi se lahko označilo kar s priljubljenim starorimskim rekom – prišli, videli, zmagali. Kaj manj od zvočne perfekcije in popolne realizacije AOR imenitnosti v vseh možnih odtenkih od njih niti ni bilo pričakovati. Njihovi zvesti privrženci so namreč nekako vajeni največjega možnega melodično rockovskega razvajanja, kjer imajo le malo konkurentov. Journey že od albuma »Revelation« (2008) dalje, ko se jim je pridružil filipinski pevec Arnel Pineda, doživljajo pravcati preporod. Karizmatični Steve Perry je bil edinstven in tega se njegov naslednik še kako dobro zaveda, vseeno pa je Arnelov vokalni pristop zelo dober približek in kot tak je najboljša možna zamenjava za Perrya. Ameriški AOR heroji so svoj nastop odprli na najboljši možni način sploh z izvedbo epske klasike »Separate Ways (World Apart)«. Temu je sledila serija njihovih največjih hitov kot so »Any Way You Want It«, »Only The Young«, »Stone In Love«, »Lights in »Open Arms«. Zelo lepo popestritev je predstavljala izvedba naslovne skladbe z legendarnega albuma »Escape« (1981), kot tudi skladba »Keep On Runnin’« z bobnarjem Deenom Castronovom v vlogi glavnega pevca.
Posamezni člani, še posebno pa kitarski virtuoz Neal Schon in klaviaturist/kitarist Jonathan Cain, ki sta večkrat opozorila svoja zvočna tehnika na ustrezno ukrepanje, so nepoboljšljivi zvočni perfekcionisti, kar je po svoje tudi prav. Pineda je Schonov kitarski solo napovedal kar kot ‘našo novo skladbo’, sicer pa je bilo podobnih humorističnih vložkov med nastopom kar nekaj. Schon je v slogu svojega nekdanjega šefa Carlosa Santane skozi večino nastopa nosil sončna očala, kar pa ga ni oviralo, da ne bi s skorajda svetlobno hitrostjo odigral nekaj dih jemajočih kitarskih improvizacij. Basist Ross Valory, poleg Schona edini originalni član, je medtem s svojimi dinamičnimi bas linijami in umirjenostjo ves čas zagotavljal izjemno ritmično stabilnost.
Motor banda pa je bil ves čas ‘mali človek z velikim glasom’ Pineda, ki je poleg imenitnega petja zimzelenov in novejših del s svojimi pevskimi in ostalimi akrobacijami marljivo skrbel tudi za to, da publika ni slučajno za trenutek zaspala. Na splošno so člani Journey od sebe ves čas oddajali izejmno pozitivne vibracije, tako da je bila atmosfera v dvorani ves čas njihovega nastopa pozitivno naelektrena. Še posebno se je to lahko začutilo med skorajda brezhibnima izvedbama »Wheel In the Sky« ter »Be Good To Yourself«, kjer je publika med prepevanjem obeh AOR himn ves čas z bandom dihala kot eno.
Med izvedbo ljubezenske balade »Faithfully« sta se v prednjih vrstah pripetila dva hecna, skorajda bizarna pripetljaja. Najprej je neki mladenič, ki je med omenjeno skladbo verjetno nekoliko preveč ‘padel notri’, saj še zdaleč ni deloval kot kakšen manijak, pred seboj začel objemati razigrano, nič hudega slutečo mladenko. Ta ga je jezno odrinila in okarala, nakar ji je dal mir do konca koncerta. Še bolj tragikomičen prizor se je odvil nekoliko bolj desno, ko je osiveli možakar v zrelih letih začel bezati v vrstnico, ki je stala poleg njega. Slednja ga je besno odrinila, tako da jo je v strahu ucvrl daleč v zadnje vrste. Očitno je besedilo »Faithfully« padlo na plodna tla v primeru, da sta imeli obe omenjeni ženski že svoja prava, vendar ‘skrita’ partnerja, ki nista bila med udeleženci festivala. Za veliki finale pa so Journey po pričakovanju izvedli še svoj največji hit »Don’t Stop Believin’«, enega tistih po radiu pogosto predvajanih hitov, ki tudi po več kot treh desetletjih nikoli ne izpadejo prežvečeno. Slednjega so popestrili s kopico inštrumentalnih improvizacij, preden so se ob huronskem aplavzu publike poslovili z odra. Journey so bili v vseh ozirih nesporni zmagovalci prvega in žal edinega dne festivala.
Po koncertu skupine Journey se je prvi dan festivala zaključil. Ne vedoč, da se je hkrati z nastopom Journey pravzaprav Hi-Rock festival tudi zaključil, smo se prebijali skozi naliv do avta, pri čemer je bilo treba skoraj v celoti uporabiti poznavanje Einsteinove relativnostne teorije in MacGyverjevih vragolij preživetja v naravi. Bilo je srhljivo.
A srhljivost se je stopnjevala v razsežnost vodne apokalipse. Dobro jutro v nov dan! Mokro jutro. Bojda je kemp, v katerem smo želeli utopično prenočiti, že davno v celoti pod vodo. Naliv je še močnejši. Sledi prava evakuacija. Dovozna cesta do apartmaja je vzdolž pohodnih površin za pešce že obložena z vrečami peska, ki preprečujejo razlivanje vode s ceste na privatna zemljišča okoliških bivalnih prostorov. Ceste se polagoma spreminjajo v odvodnike. Vseeno smo ob pol tretji popoldan na prizorišču drugega dne festivala. Ob treh bi morali stati na odru FM. Namesto njih začnejo zabavati (kolikor je prostora za zabavo sploh ostalo) peščico prisotnih sredi orjšake Max Aicher Arene lokalni Hurricans, pred tem pa nas je organizatorjev obveščevalec posvaril, da je potek festivalskega dne nepredvidljiv in da ne more natančno potrditi kako in kdaj bodo skupine nastopile. Reč naj bi dobila jasen epilog okrog četrte ure. Čeprav je bil zunaj parkiran en »Nightliner« (kje za vraga so vsi šleperji?), ki se je očitno uspel prebiti s severnega Loreleya do Inzlla in čeprav je uradni merchandise festivala postregel s Toto spominki, občutja nikakor niso bila odobravajoča. In res. Nekje ob pol petih popoldan je stopil na oder uradni programski vodja festivala in sporočil, da je festival zaključen zaradi katastrofalnih razsežnosti, ki jih je prinesla povodenj.
EPILOG:
Jedro nalivov je bilo skoncentrirano prav nad Južno Bavarsko. Priključna pot preko Bad Reichenhalla na avtocesto Salzburg – Műnchen je bila takoj zaprta, prav tako nisi mogel nadaljevati poti preko Loferja čez Innsbrück. Ostala je le še ena odrešilna bilka, nazaj v Inzell in proti severu na priključek pri mestu Traunstein. Uspelo je. Smo na avtocesti v smeri za Salzburg. Nasproti nas stoji nepremična kolona v smeri proti Münchnu. Jezero Chiemsee je preplavilo avtocesto. K sreči je Inzell lociran konkretno južneje od jezera. Tako smo se lahko izmuznili ukleščenosti v past. Nemčija je razglasila izredno stanje zaradi naravne katastrofe, ki je kasneje zaradi naraslih Donave (in Vltave) zajela še Avstrijo v dunajskem predelu, Češko in zatem Slovaško.
Voziš se po cestah in opazuješ reševalce, ki vstopajo v hiše domujočih in vodijo cele družine na varno. Evakuacija je že bila v polnem razmahu. Prav tako ni bil noben čudež, če si moral obvoziti kakšno podrto drevo, ki je ležalo preko lokalne ceste, voziti preko »ojezerenih delov« ceste, prepeljati zaplate naloženega peska, ki ga je s seboj prinesla besneča povodenj. Razgled nič kaj mikavne narave, je risal obraze podivjanih rek in potokov, ki so grozeče požirali zemljo pred seboj, Rečna korita so postala premajhna, in voda se je pričela razlivati. Zakoni narave! Prišla je po tisto, kar smo ji vzeli. Po svoj prostor. In razvita zahodno evropska civilizacija je tako mojstrsko zabil sami sebi še en avtogol!
Festival Hi-Rock se je tako izkazal za nesrečen projekt. V osnovi že prvi dan ni bilo veliko obiskovalcev. Dvorana sploh ni bila v celoti odprta. Oder so postavili na sredini in polovica dvorane je ostala tako neizkoriščena. Največ dobrih 4000 je bilo v njej, kar je prinašalo že v štartu organizatorju konkreten minus. Naslednji dan ni bilo v dvorani niti 500 ljudi. Torej se je glavnina obiskovalcev prvega dne v pričakovanju napovedi kataklizme že razkropila domov. Sedaj bo sledila zahteva obiskovalcev po vračilu denarja, ob vsem vložku v ne poceni izvajalce in vso ostalo logistiko. Verjetno HiRock festivala ne bo več. Vsaj v Inzllu ne. Zgrešili smo Toto, pripravili so namreč vrhusko set listo. Pa četudi smo Toto zgrešili tokrat, je hujša škoda ta, da smo bili prikrajšani za nastope FM, Survivor in Ricka Springfielda. To so namreč na odrih Evrope pravi glasbeni »eksoti«. Loviti jih bomo morali ob drugi priložnosti. Teh pa bo zagotovo v prihodnje zelo malo.
besedilo: Peter Podbrežnik & Aleš Podbrežnik
fotografije: Mitja Groznik & Jernej Vene
Setlista:
JOURNEY:
1. Separate Ways (Worlds Apart)
2. Any Way You Want It
3. Chain Reaction
4. Only the Young
5. Stone in Love
6. Keep on Runnin’ (na vokalu bobnar Dean Castronovo)
7. Edge of the Blade
8. Lights
9. klaviature – solo Jonathan Cain
10. Open Arms
11. Escape
12. Dead or Alive
13. kitarski solo – Neal Schon (Pineda napove komad kot “naša nova pesem”)
14. Wheel in the Sky
15. Faithfully
16. Be Good to Yourself
17. Don’t Stop Believin’
WHITESNAKE;
taped intro: My Generation (The Who song)
1. Give Me All Your Love
2. Ready an’ Willing
3. Can You Hear the Wind Blow
4. Don’t Break My Heart Again
5. Is This Love
6. Gambler
7. Love Will Set You Free
8. Pistols at Dawn
9. Guitar Duel (Doug Aldrich & Reb Beach)
10 Steal Your Heart Away (plus solo bobni Tommy Aldridge)
11. Forevermore
12. Best Years / Bad Boys
13. Fool for Your Loving
14. Here I Go Again
15. Still of the Night
taped outro: We Wish You Well
EUROPE:
1. Riches to Rags
2. Firebox
3. Not Supposed to Sing the Blues
4. Scream of Anger
6. Superstitious
6. Love Is Not the Enemy
7. Carrie
8- Seven Doors Hotel
9. Rock the Night
10. Prelude
11. Last Look at Eden
12. The Final Countdown
BLACK STAR RIDERS:
1. All Hell Breaks Loose
2. Jailbreak
3. Bloodshot
4. Waiting For An Alibi
5. Hey Judas
6. Massacre
7. Kingdom Of The Lost
8. Kissin’ The Ground
9. Suicide
10. Valley Of The Stones
11. Before The War
12. Emerald
13. Bound For Glory
14. Cowboy Song
15. The Boys Are Back In Town
H.E.A.T.:
1. Breaking the Silence
2. Better Off Alone
3. 1000 Miles
4. Late Night Lady
5. Straight For Your Heart
6. Beg Beg Beg
7. Downtown
8. Falling Down
9. Heartbreaker
10. Danger Road
11. Living on the Run
12. It’s All About Tonight
