Založba: AFM Records
Datum izida: 08.02.2019
Produkcija: Herman Frank
Dolžina albuma: 68.58 min
Zvrst: Heavy Metal
Herman Frank je od začetkov osemdesetih let, ko se je priključil legendarnim Accept, postal ena vidnejših figur, ki je kovala heavy metal. Kot član zasedbe Accept, nadalje svojih Victory s katerimi je izdal do tega dne devet studijskih albumov in kasneje snovalec svojih samostojnih studijskih albumov, ki so povedano naravnost, pravzaprav klasična heavy metal dela, skvašena po recepturi tevtonskega metal pionirstva stare nemške šole, kateri Herman Frank od nekdaj pripada.
Herman Frank zadnja leta svoje plodovite kariere, v kateri se je proslavil tudi kot pomemben glasbeni producent, preprosto uživa. Potem, ko je tudi drugič v karieri ugotovil, da pri Accept nima kaj iskati, saj ima vseskozi popolnoma zvezane roke, je zajel poln veter v jadra in se osredotočil znova izdatneje na samostojno kariero, kjer uživa brezmejno artistično svobodo.
Tudi na tem albumu ga spremlja vrhunska četa nemških glasbenikov in sicer basist Michael Müller (Jaded Heart) , bivši Rage in Axxis bobnar Andre Hilgers (po novem Bonfire), kitarist Heiko Schröder, ter švedski pevec Rickard Thornberg a ka Rick Altzi, ki sicer prepeva za powermetalce Masterplan.
Skratka. Hude filozofije za albumom »Fight The Fear« ne boste našli. Ljubitelji starošolsko okostenele metal drže »po nemško«, lahko mirne duše odidete do prve dobre trgovine s CD-ji, ki je v Sloveniji sicer ni in si album »na slepo« kupite. Lažje je, če kar »na slepo odklikate« in »razbremenite« kreditne kartice. V vsem bo izpolnil vaša pričakovanja in zahteve. Herman Frank se ne ustavlja. Njegove kitare so znova ekstremne in rušilne. Znova je natresel nekaj izjemnih kitarskih fraz, s katerimi potrjuje, da ostaja pravi gospodar svojega posla in obrti, kar je skozi leta izpilil do absolutne perfekcije.
Na albumu »Fight The Fear« slišiš kar se da pristni povzetek zapuščine starega, oplemenitene z modernimi produkcijskimi pristopi. Klasični pristop značilen za Accept in Victory »figureske« ter osveženo in v fraziranju »po-thrash-irano« rušilnost s kakršno se postavljajo Panzer, ki jih je pred časom Frank ustanovil s Schmierom (Destruction) ter bobnarskim kolegom iz časov bivanja pri Accept, Stefanom Schwarzmannom.
Komadov je na albumu kar štirinajst. Torej še več kot na sicer izvrstnem predhodniku »The Devil Rides Out« (2016), ki se ponaša z 12. skladbami. Zato ima poslušalec kar nekaj težav, da prične po večkratnem poslušanju albuma med seboj ločevati komade, kot tudi vodilne fraze. Album odzvanja po nekaj v poslušanjih zato dokaj enolično, čeprav še zdaleč ni tak. Je pa seveda na njem preveč komadov in bi jih deset povsem zadoščalo. Herman Frank otaja zagrizen. Kot, da bi se na planetu pisala zadnja ura človeštva (sarkastično dovolj, a planetu bi to sicer koristilo). Album je odigran in sproduciran od začetka do konca v najvišji možni prestavi, ki razvija tudi ekstremno hitrost, rušilnost, vseskozi pa neverjetno rifovsko grabežljivost in nepopustljivost. Komadi so podkovani znova z izvrstno zabelo kitarskih solaž, brez česar si nobenega Frankovega albuma, sploh ne gre zamišljati. Zanimivo je da Hilgers, ki sicer slovi po svoji izredni bobnarski variabilnosti, ne posega po kakšnih v nebo vpijočih prehodnih rolingih, pač pa zvesto izpolnjuje zapovedi glavnega komponista Hermana Franka tako, da pretežno zgolj vzdržuje osnovne ritme. Zanimivo je da se mož bobnarsko posebej ne razmahne, pa čeprav ima kar precej prostora v prehodnih delih skladb.
Altzi ostaja vokalna karizma in stalnica. Ob njegovem grleno avtoritativnem vokalnem pristopu, od katerega ne odstopa na albumu niti za ped, dobivajo Frankove skladbe v doseganju udarnosti, pompoznosti, drama teatra, tudi zlovešče obskurnosti, tisto nujno potrebno piko na »i«, ki v takšni razpoloženjski pristnosti drži poslušalca v nenehni razpoloženjski napetosti čvrsto ob sebi. Herman Frank je dostavil nekaj zares izvrstnih točk na novi album. Predvsem sta močna razbijaška začetek in njegov konec, v srednjem delu pa se nahaja tudi kakšna manj zanimiva točka, ki jo nihče ne bi pogrešal, v kolikor ne bi bila vključena na album. V seštevku gre torej za izredno lep in kakovosten klasično zasnovan heavy metal album, s katerim Herman Frank zadržuje čvrsto svojo pozicijo enega najmarkantnejših glasbenikov v poslu heavy metala generacije, ki je pravzaprav postavila heavy metal na zemljevid sveta. Bolj pristno od tega ne gre.
avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 8.0 / 10
Seznam skladb:
1. Until the End
2. Fear
3. Terror
4. Sinners
5. Hatred
6. Hail & Row
7. Hitman
8. Stay Down
9. Rock You
10. Don’t Cross the Line
11. Are You Ready
12. Wings of Destiny
13. Waiting for the Night
14. Lost in Heaven
Zasedba:
Rick Altzi – vokal
Herman Frank – kitara
Heiko Schröder – kitara
Michael Müller – bas kitara
Andre Hilgers – bobni
