Helstar s pomočjo Rager in Dawn Patrol v Bazen priklicali Kralja Pekla! (2009)
Nastopajoči: Rage, Dawn Patrol, Helstar
Lokacija: Kranj / Izbruhov bazen / Slovenija
Datum: 30. 5. 2009
Obilici odličnih koncertov pri nas v zadnjem letu se je pred nekaj meseci pridružila še napoved, da bodo temelje kranjskega Izbruhovega kulturnega bazena zamajali kultni in legendarni teksaški power/speed metalci Helstar. Teksačani so v svoji karieri izdali nekaj albumov, ki bodo vedno zapisani kot ene najboljših stvaritev žanra, od prvenca Burning Star, pa pravzaprav vse do svežega The King of Hell. Helstar so ime domačega mesta Houston postavili na zemljevid metala, žal pa kmalu po izdaji slabo sprejetega albuma Multiples of Black prezgodaj razpadli. V času mirovanja je ime Helstar živelo predvsem po zaslugi vokalista Jamesa Rivere, ki je deloval v številnih zasedbah in vse od leta poskušal Helstar reunione v različnih postvah. 20. obletnica kultne plošče Remnants of War pa je bila prava priložnost za ponovno združenje zasedbe, tokrat v popolnosti. Fantje so posneli fantastično “come back” ploščo in se odpravili na turnejo, ki jih je pripeljala tudi v Kranj. Skupaj z njimi bi morali na turneji koncertirati še Loch Vostok pa jim je že na švedskem odpovedal avtobus, ki je bil hkrati prevozno sredstvo za Helstar. In Helstar so še enkrat dokazali lekcijo vztrajnosti – najeli so kombi s katerim bodo prepotovali pol Evrope. Loch Vostok pa so zamenjali Rager.
Ob vstopu v Bazen je speed/thrash metal zasedba Rager ravno zakrvavela za bogove v odlično odigranem Agent Steel coverju Bleed for the Godz. Fantje so pred ustvarjalnim premorom dobili priložnost zaigrati še kot predskupina Helstar in korektno ter suvereno odigran nastop jim bo gotovo da moči za nadaljnje ustvarjanje. Obvezen del Rager seta je seveda v celoti odigran EP Eat Metal, ki ga je publika že sprejela in osvojila in Bucotu tako izdatno pomaga ob refrenih rušilcev kot sta Spoils of War in Ritual of Death. Rager se lahko poleg pestrega in razgibanega lastnega materiala pohvalijo tudi s skrbno izbranimi priredbami – tako smo slišali še himno Heavy Metal Breakdown nemških Grave Digger in za zaključek še Iron Maiden klasiko, Iron Maiden seveda. Rager z vsakim odigranim koncertom pokažejo velik napredek, zasedba je vedno bolje uigrana in tudi večjih odrov kot je Bazenov se hitro privaja. Ritem sekcija je bombastična in ravno prav “preprosta” v stilu old-school metala. Gilian s kitaro mojstrsko pokrije prostor tako, da se manjko še ene kitare, razen pri Iron Maiden, sploh ne opazi. Buco pa ostaja v stilu kakšnega Seana Kiliana (Vio-lence) ali Paula Bucoffa (Exodus; R.I.P.) thrashersko vokalno simpatično obupen. Pa besedila bi se lahko že naučil na pamet brez uporabe plonkcev, hehe. Zagrabite torej največjo žlico iz maminega srebrnega pribora in zajemite polno žlico Rager metala polnega hranilnega železa! Njam, njam.
Še ena odlična izbira za predskupino texaških legend so bili eni in edini Dawn Patrol. Tako kot punca in fantje na odru kot publika, ki je zvesto sledila enemu najboljših frontmanov pri nas, Alešu, je Bazen, ki ga je hladil zoprn pomladni dež, več kot primerno ogrela za Helstar. Aleševa energija na odru ostaja neprekosljiva, komunikativni Primorec pa suvereno obvladanje odra in nagovorov med komadi nadgradi še s fantastično vokalno predstavo. Dawn Patrol so tako enega za drugim iz rokavov (em… kolikor je to pač možno iz T-shirtov, hehe) stresali avtorske komade, ki so v kratkem času postali prave klasike slovenskega heavy metala. Dark Side of Society, Fortress in Rockstar Ate My Hamster tako kljub temu, da so bili slišani že neštetokrat ostajajo sveži in rušilni, glava pa nikakor ne ostane na mestu ko se inštrumentalna četverka zapodi v novejša komada Ghost in Alcoholic. Iztok in Jan s pestrimi riffi in nalezljivi solažami gotovo predstavljata enega boljših kitarskih dvojcev pri nas (več kot pohvalili so jih tudi Helstar!), ritem sekciji poka po zaslugi Ane na basu in odličnega Strigota, ki se je v bend že popolnoma vklopil in bobnanje osvojil kot za šalo. Dawn Patrol so in ostajajo ena izmed najboljših domačih koncertnih izkušenj, zaključim pa lahko le na en način. Hočemo album!
Nato pa smo končno le dočakali konkretno dozo texas fuckin’ metala z legendarnimi Helstar. Texačani imajo v žepu pred kratkim izdano ploščo The King of Hell, ki je bila izredno dobro sprejeta tako med kritiki kot med občinstvom. Seveda so Helstar s ponosom na tej turneji predstavljali svež izdelek in zato primerno začeli svoj set z naslovno skladbo albuma, The King of Hell. Publiki se je snelo že ko so na oder eden za drugim prikorakali Larry Barragnan (kitara), Rob Trevino (kitara), Jerry Abarca (bas) in Russell DeLeon (bobni) in začeli z inštrumentalnim uvodom klicati hudiča. Ta se ni pustil čakati dolgo in po stopnicah se je na oder spustil še veliki vokalist “the king of hell” osebno, James Rivera, z masko demona pekla poveznjeno čez obraz, in norija se je začela. “Bow down to the King of Hell!” Helstar so zveneli kot prerojeni, kot da bi se čas za njih ustavil po izidu albuma Remnants of War (katarega 20. obletnico praznuje trenutne postava Helstar skupaj z bobnarjem DeLeonom, ki je z bendom zaigral na Multiples of Black). Kitarska dvojica Barragnan/Trevino je kot za šalo uprizarjala hitrostna tekmovanja po vratovih kitar, ubijalski riffi in nadzvočne solaže so padale kot za stavo, ritem sekcija pa kot orkanski veter rušila vse pred seboj, basist Abarca pa je kljub manjšim tehničnim težavam po odru skakal kot dvajsetletni smrkavec ne pa kot gospod v štiridesetih. Vsem skupaj pa je poveljeval nepozabni James Rivera, ki je že dobrega četrt stoletja eden najbolj prepoznavnih obrazov metala. Rivera je vokal poleg Helstar posodil še malemu morju bendov, od Destiny’s End, Seven Witches, Distant Thunder pa do Flotsam and Jetsam, verjetno pa je tudi najbolj zaslužen za ponovno popolno združitev Helstar. Aja, da ne pozabim, Rivera je vokalno prav tako morilski kot na začetku svoje kariere. Naj gre za supervisoko Pain Will Be Thy Name, občasne growle, ali pa melodično srednjo epsko lego, Rivera dokazuje, da je vokalno eden najbolj ohranjenih frontmanov ta hip. Da ne govorim o tem, da je njegova karizma nedosegljiva in dokazuje, da je oder njegov dom. Helstar so v Bazenu zares odprli peklenska vrata, saj se je publiki mešalo in moshalo neprestano, Helstar pa niso mogli prehvaliti našega občinstva in tudi v svoj “tour report” zapisali, da je bil kranjski koncert daleč pred vsemu koncerti turneje. Teksaški velikani heavy/power/speed metala so nas v dobri uri in tričetrt popeljali skozi svojo diskografijo, največjo pozornost seveda namenili aktualnemu albumu, a niso pozabili na goreče, večne klasike kot so Burning Star, himne Run With the Pack, Suicidal Nightmare, Nosferatu je zobe našpičil in zagrizel v vratove z epskima Harker’s Tale in Baptized in Blood, veliko presenečenje pa je bil magični Winds of War s spregledane plošče A Distant Thunder. Žal so popolnoma pozabili na sicer najslabšo ploščo skupine, a še vedno odlično izdajo Multiples of Black, a dokazali, da so ene izmed redkih skupin, ki da ogromno na svoje fene. In se na oder vrnili, in vrnili, in vrnili in čisto za konec odigrali še spektakularni Angel of Death, posebej za kranjski koncert, saj omenjene klasike niso igrali že lep čas.
To, da so Helstar mojstri svojega posla ni potrebno poudarjati. Bazen je skupaj z njimi znova zaživel v “old-school” vzdušju 80ih, Helstar pa so odigrali brez dvoma enega najboljših koncertov na naših tleh v zadnjem času. Takih koncertov si lahko le želimo in glede na vse presežnike, ki so jih Helstar namenili Sloveniji lahko verjetno upamo in računamo, da bo pri nas v prihodnosti spet zagorela zvezda!
Avtor: Rok Klemše
Fotografije: Robert Lipej Samarin
Setlista HELSTAR:
1. The King of Hell
2. The Plague Called Man
3. The King is Dead
4. Evil Reign
5. Burning Star
6. Pain Will Be Thy Name
7. Harker’s Tale
8. Dracula’s Castle
9. Suicidal Nightmare
10. Winds of War
11. Wicked Disposition
12. Garden of Temptation
—dodatek I.—
13. Run With the Pack
14. Baptized in Blood
—dodatek II.—
15. Angel of Death