Help! – Revizija The Beatles glasbe v Cvetličarni (2016)

Poba Nazadnje spremenjeno Jul 19, 2019

Lokacija: Ljubljana / Cvetličarna / Slovenija
Datum: 21.04.2016

Help! A Beatles Tribute Band je ameriško-slovenska naveza, ki približa poljubnega poslušalca zgodbi o The Beatles. Čeprav obstaja skupina komaj nekaj let, gre za glasbenike s konkretno kilometrino in morjem predihanih koncertnih nastopov skozi članstva preteklih skupin. Fantje garajo, igrajo malo da ne nenehno in to skoraj v vsaki vasi. Ta pridnost pa jim počasi, a vztrajno odpira vrata na vse večja in večja prizorišča. Čeprav ima skupina na zahodu staroevropske celine že lepo veljavo in stalno koncertira v tujini (pri tem pa prejema redna povabila iz tujine), je pot za slovenskega izvajalca do zaupanja in naklonjenosti slovenskega občinstva, načeloma navadno nekoliko trnova. Tudi pri postopnem prebijanju Help! do slovenskih src, je bil prisoten tak občutek. Nastop zasedbe v Cvetličarni s posebnimi gosti, velja za vrste prelomni dogodek, ki naposled postavlja Help! konkretneje pred oči (in ušesa) širše slovenske glasbene javnosti. Od tu dalje ni poti nazaj. Le naprej.

Bend je v prostorih Cvetličarne priredil kar dve in pol urni koncertni spektakel s skupno 46. izvedenimi točkami, vmesno 15. minutno pavzo ter menjavo konfekcije oblačil. Na oder je povabil štiri eminentne glasbene goste, ki krojijo podobo slovenske srednjevalovske glasbe in so med ljudstvom predobro poznani. Kakšnih slabih 500 glav je prišlo uživat v rekonstrukciji lika in dela skupine, ki je s svojim prihodom na sceno za vselej spremenila svet.

Bend je v prvem delu večinoma preigraval skladbe zgodnješega obdobja, vendar to ni bilo pravilo. Le prednjačile so v izboru repertoarja. Osvežitev postave (na Lennonovi poziciji stoji odslej mladi, a neverjetno talentirani in samozavestni Matic Pelcel) je skupini posledično omogočila tudi osvežitev set liste. In sicer so vanjo vrinili točke, ki zahtevajo višjo vokalno intonanco, obenem pa šefu skupine neomajnemu Ernie Mendillu, da se udobno sprosti na poziciji basista, kadar ne vodi vodilnih vokalov. Izvedbeno ostajajo Help! povsem prepričljivi. Izvrstno igrajo. Izvrstno so uigrani. Kot velja vselej za glasbo The Beatles, ostaja tudi naslednja ugotovitev konstantna. Glasba The Beatles ostaja izjemno invazivna za sleherna ušesa, a njeno preigravanje povzroča lahko nemalo preglavic. Ne lahko, pač pa jih povzroča, zato zahteva ogromno vaje. Kar se tiče vokalov, v skupini ni moža, ki bi slučajno vokalno vlekel na koga izmed originalnih Beatlov, vseeno pa je odpeto vse popolnoma korektno, predvsem pomembno, da je odpeto v pravilni Angleščini. Ob vsem tem pa so godile tudi suvereno izvedene harmonije spremljevalnih vokalov, kar sicer zahteva izjemno mero spretnosti in guljenja na vajah. Homogenost in fokus te ekipe je torej izreden. Samo ozreš se na oder, pogledaš pod noge kitarista Žige, ki je oborožen s hordo pedal efektov in odgovor o perfekcionizmu je na dlani.

Publika se je vseskozi emocionalno odzivala, drugega ni šlo pričakovati, množica punc je celo namerno kričala in nekako skušala ujeti atmosfero histerije, ki se je držala koncertov zasedbe The Beatles. Od posebnih gostov, se je po pričakovanju odlično vklopil v sam scenarij legendarni Oto Pestner (Nowhere Man, Drive My Car), medtem ko je Neisha (Imagine, Let It Be) »zasedla« skoraj celoten oder, saj je tako narekovala zlasti njena interpretacija klasike Let It Be, ki jo je dekle izvedlo na moč srčno in podoživeto, kar je dodalo celotnemu dogodku poseben čar. Hamo (Something, Helter Skelter) je poskrbel za vrsto provokacije, ko se je na odru pojavil z Rolling Stones majico, pri čemer so Help! od njega zahtevali pojasnilo, ali je prepričan da se je znašel na pravem koncertu? Najmanj prepričljiva izmed posebnih gostov je bila Tanja Ribič, ki se je nekoliko šlampasto lotila sicer krhke in mile Harrisonove Blackbird, saj je v tej točki večkrat ostala z vokalom v prenizki legi. Za veliki finale je bend privarčeval Hey Jude, kjer je po pričakovanju povabil na oder vse goste. Med njimi sta se na njem znašla, do tistega trenutka »nevidna«, »gospod vsepovsod« Martin Janežič »Buco« (The Sausages) in Rok Ferendža (Rok”N’Band) ter tako dodatno zasolila razvoj dogodov.

Obvezni dodatek je dostavil »pogrešano« Yesterday, presenečenje Eleanor Rigby, finale (Don’t Let Me Down) ter zaključek, ki je naznanjal, že po naslovu, slovo (I’m Down). Bend je tako v velikem slogu obdelal skoraj v treh urah glavnino uspešnic, čeprav bi kdo pogrešal še kakšno cvetko tipa Taxman ali Norwegian Wood, a je zaigrani repertoar, več kot potešil prisotne in več kot opravičil ime »Help! a Beatles Tribute«. Kar šteje. Bend je torej kompetentno oživil poslanstvo velikanov The Beatles in upajmo, da bo prihodnji podoben dogodek, organiziran na še večjem prizorišču in ob podpori še večje udeležbe.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik