Lokacija: Ljubljana / CUK Kino Šiška / Slovenija
Datum: ponedeljek, 18.03.2013
Nekaj čez osmo so pred presenetljivo solidno število občinstva stopili brazilski Shadowside in pokazali, da je edino, kar je na njih eksotičnega, to, da prihajajo iz Brazilije in da zasedbi poveljuje vokalistka Dani Nolden. Shadowside so v predolgem, štiridesetminutnem setu namreč servirali generičen power metal, ki ga je mogoče slišati na vsakem koraku. Da je bila stvar še slabša in težje prebavljiva, pa je poskrbel še obupen zvok, ki je edino kitaro potlačil nekam pod neznosno grmenje basa. Precej soliden pevkin vokal, ki je bil k sreči daleč od kakšnega gothic žvrgolenja, kljub trudu izkušnje ni nadgradil, publika je ostala zaspana in bendu namenila le občasen aplavz, ki pa si ga po obupni izvedbi Motörhead klasike »Ace of Spades« ne bi niti zaslužil.
A jasno tokrat smo čakali le dvoje mojstrov nemškega power metala, prve morda še bolj kot druge, saj so nemški težkokategorniki Gamma Ray z legendarnim Kaiom Hansenom pri nas tokrat nastopili prvič. Pričakovanje je bilo tudi in predvsem zaradi tega veliko, in toliko lepše je bilo, ker so ga Gamma Ray izpolnili že na samem začetku s Power Plant rušilcem »Anywhere in the Galaxy«. Publika je z energičnim in odlično razposajenim bendom dihala od samega začetka in četverico večkrat prekinila in vidno presenetila s spontanim skandiranjem »Gamma Ray, Gamma Ray!« Karizmatični frontmen in legenda nemške metal scene Kai Hansen nam ni ostal dolžan, za kar je poskrbel s popolnim animiranjem publike, fantastično vokalno predstavo in sijajnim repertoarjem, med katerim ni manjkalo himen, kot so »Men, Martians and Machines«, »The Spirit«, »Empathy« in »Rise«. Kaiu se je ves čas na obrazu raztezal širok nasmešek, skupina pa je z odra izražala skoraj otroško veselje do igranja. Manjkalo ni seveda niti skakanje, povzpenjanje na ploščadi na obeh straneh bobnarske baterije novega bobnarja Michaela Ehreja, »manowarsko« poziranje basista Dirka Schlächterja ter »Judas Priest« miganje z boki. Prav slednje je ob sijajni izvedbi kitarskih harmonij dueta Kai Hansen/Henjo Ricther poskrbelo za največ navdušenja. Ker so Gamma Ray pravkar izdali novi EP “Master of Confusion”, so nam postregli še dva čisto sveža komada, naslovnega ter »Empire of the Undead«, ki po dokaj povprečnem To the Metal! obetata nov Gamma Ray rušilec. Kai in druščina so publiko dvignili do stropa, ko je Kai z znamenitim kitarskim uvodom napovedal železno Helloween klasiko »Future World«, se poslovili s klišejsko in povprečno odo metalu »To the Metal« in se v velikem slogu dokončno poslovili s fantastično »Send Me a Sign«.
Veterani Helloween so po pol ure priprav na oder stopili na moč pompozno. Obvezna AC/DC himna »For Those About To Rock (We Salute You)« se je prevesila v živo izvedeni »intro« »Wanna Be God«, Bučkarji pa so na oder stopili izza maskirne zavese. Postapokaliptično razrušeni oder, okrašen z bučami, skritimi za plinskimi maskami, je napovedoval, da bodo bučkarski soldati vladarji novega sveta, Helloween pa so nas kljub temu za začetek pahnili v fantazijski svet s prvim singlom nove plošče “Straight Out of Hell” »Nabatea«. Ta je z epskim »darkridish« občutkom v živo prepričal še bolj kot na plošči, in prav škoda je, da so izjemno obetaven začetek Helloween v nadaljevanju nekoliko zagrenili z neposrečeno izbranim repertoarjem. S povprečnega aktualnega izdelka smo tako dobili kar pet komadov, žal ravno tistih, ki ne segajo med boljše. Namesto »Live Now!« in dolgočasne balade »Hold Me In Your Arms« bi bila mnogo boljši izbor na primer »Burning Sun« ali »World of War«. A Helloween so kljub temu z levim mezincem publiko dvignili v zrak že na samem začetku z odlično izvedbo večne klasike »Eagle Fly Free«. Tu gre poudariti, da se je zelo suvereno ves večer držal Andi Deris, čigar vokal je znal v preteklosti razočarati. Tokrat je šlo kot po maslu, pa čeprav mu je pri najvišjih krikih večkrat pomagala mešalka, a dovolj pove to, da se je zadovoljivo izmazal tudi s komadi Kiske ere. V nadaljevanju je kljub vrhunski izvedbi, dobremu zvoku in vedno razpoloženima Markusom Grosskopfom in Michaelom Weikathom (njune poteze, poze in utrgane grimase ne pustijo ravnodušnega prav nikogar) energijo nekoliko umirila 7 Sinners skladba »Where the Sinners Go« ter novotarija »Waiting For the Thunder«, a sledil je prvi vrhunec večera, Time of the Oath jekleni mučilec »Steel Tormentor«, ki ga je uničil le nepotrebni in brezvezni bobnarski solo Danija Löbleja, ki po novem sedi za trdnjavo s kar štirimi bas bobni. Povsem nepotrebno in pretirano pozersko. Okus je k sreči popravil Weikijev »I’m Alive« ter neverjetni »Falling Higher«. Prav škoda je, da Helloween devetdesetih ostajajo tako spregledani. Derisu so komadi jasno pisani na kožo, material z odličnega trojčka Master of the Rings-The Time of the Oath-Better Than Raw pa ostaja nekaj najboljšega, kar se je v devetdesetih pripetilo heavy metalu, in po krivici spregledano obdobje. Po tej plati so Helloween mnogo bolj navdušili na prvi ediciji Hellish Rock turneje. Vendarle pa si prehudega očitanja Helloween ne zaslužijo, saj navdušijo predvsem z energično izvedbo, simpatično odrsko pojavo, to pot pa se je zelo dobro izkazal predvsem Deris s Kiss majico in oponašanjem Gena Simmonsa, še bolj pa s tem, da med »Power« ni v neskončnost nategoval občinstva s prežvečenimi forami. V prvem dodatku so Helloween zažgali z nalezljivim hitom »Dr. Stein«, najtežje pričakovan trenutek pa je bil brez dvoma zaključek, pri katerem se je svojim starim kolegom, bolje rečeno Markusu in Weikiju, znova pridružil Kai Hansen. Fantje so vrhunsko odžgali venček večnih Halloween (škoda, da ne v celoti, tako kot na prvi turneji), še mnogo bolj pa je navdušil povratek na prvenec Walls of Jericho s »How Many Tears« in »Heavy Metal (Is the Law)«. Neverjetna izvedba predvsem po zaslugi fantastičnega Kaia, ki je mravljince povzročil predvsem, ko je stopil ob bok Weikiju in sta postregla s fenomenalno odigranimi harmonijami. Še poslednji in brez dvoma vrhunski trenutek pa je predstavljal zaključek z verjetno največjim hitom nemškega metala, »I Want Out«, pri katerem so se Helloween na odru pridružili še Gamma Ray (z izjemo bobnarja Michaela). Izvedba je publiko dvignila v ekstazo, zmotilo je morda le predolgo nategovanje z »I Want Out«, a je prizor Kaia ob boku Markusa in Weikija odtehtal vse morebitne pomanjkljivosti.
Peklenski rock je uspel, dobrih šeststo glav so Helloween pustili potešenih, a vseeno nekoliko lačnih boljšega izbora komadov. Bučke so brez dvoma ena največjih nemških zasedb, ki bo vedno dobrodošla tudi pri nas, a zmorejo tudi veliko bolje, pa tudi setlisto bi bilo potrebno pošteno prevetriti. So pa zato toliko bolj navdušili Gamma Ray, in upajmo, da bo Kai držal obljubo in se v naše kraje vrnil tudi s headlinersko turnejo.
avtor: Rok Klemše
fotografije: Aleš Podbrežnik
SHADOWSIDE:
1. I’m Your Mind
2. A.D.D.
3. Highlight
4. Hideaway
5. Gag Order
6. Ace of Spades
7. Waste of Life
8. Angel With Horns
GAMMA RAY:
1. Anywhere In the Galaxy
2. Men, Martians And Machines
3. The Spirit
4. Gamma Ray
5. Master of Confusion
6. Empire of the Undead
7. Empathy
8. Rise
9. Future World
10. To the Metal
— dodatek —
11. Send Me a Sign
HELLOWEEN:
1. Wanna Be God (intro)
2. Nabatea
3. Eagle Fly Free
4. Straight Out of Hell
5. Where the Sinners Go
6. Waiting For the Thunder
7. Steel Tormentor
8. Drum Solo/I’m Alive
9. Live Now!
10. Hold Me In Your Arms
11. Falling Higher
12. Hell Was Made In Heaven
13. Power
— dodatek 1 —
14. Are You Metal?
15. Dr. Stein
— dodatek 2 —
16. Halloween/How Many Tears/Heavy Metal (Is the Law)
17. I Want Out
