Založba: AFM Records
Datum izida: 18.11.2016
Produkcija: Charlie Bauerfiend
Dolžina albuma: 52.05 min
Zvrst: Heavy Metal
Herman Frank je priznani in cenjeni nemški kitarist. Vpisan v knjigo o metalu z zlatimi črkami že davno tega, saj odzvanja njegova kitara na najmarkantnejših albumih diskografskega opusa velikanov nemškega metala Accept. Obenem pa je Herman Frank znan kot vodja kultne nemške heavy metal utrdbe Victory. Herman Frank se torej vrača s svojim skupno tretjim samostojnim studijskim albumom »The Devil Rides Out«. Potreboval je štiri leta da nasledi predhodnik »Right in the Guts« (2012). V tem obdobju se je Herman Frank odločil, da zapusti Accept. Pravzaprav sta zapustila Accept z bobnarjem Stefanom Schwarzmannom istočasno, ta dvojec pa je v družbi Destruction šefa Marcela Schirmerja »Schmiera« kasneje, pod okriljem projekta Panzer, izdal izvrstni album.
Herman Frank je, kot je povedal tudi sam v intervjuju, osvobojen vseh ustvarjalnih spon, ki so ga vezale na Accept. Kot je znano je moral tam funckionirati vseskozi v podrejenem položaju. Ne le, da ni smel prispevati h kompozicijam idej, pač pa mu je tudi na koncertih Hofffmann, če sploh, dopustil soliranje največ na eni točki med Accept koncerti. Herman Frank ni namreč nič slabši kitarist, pač pa popolnoma enakovreden Wolfu Hoffmannu. To bodo vedeli povedati vsi poznavalci diskografskega opusa zasedbe Victory tet seveda Hermanovih obeh predhodnih samostojnih studijskih albumov.
Herman Frank je za novi album zadržal v ekipi zanesljivega ameriškega vokalista Ricka Altzija, sicer člana zasedbe Masterplan, na mesto basista pa je vpoklical izkušenega člana nemških hardrockerjev Jaded Heart Michaela Müllerja. Za bobnarski stolček je tokrat sedel eden najboljših nemških bobnarjev ta hip, ki so ostali brez konkretnega dela. To je namreč Andre Hilgers (ex-Rage). Pred nami je torej album, ki ga je spravil skupaj strupeni kvartet, na čelu z glavnim kapitanom, Hermanom Frankom seveda.
In novi album? Popolna poezija prvinsko-starošolskega pristopanja do vsebin heavy metala čistokrvnega tevtonskega porekla. Bolj nemško od tega namreč ne gre. Do kosti. Če so vam všeč Accept, Victory, je album »The Devil Rides Out« pravzaprav že vaš, še preden ste posegli po njem.
Material na njem pozna samo eno prestavo. Najvišjo. Šesto. V energiji in igri na vso moč, ni nikakršnega popuščanja in album vam ne bo pustil dihati. Obenem se skozi neposredne in naravnost v zobe brcajoče riffe, šibi konkretna doza visoko muzikalične zabele, kjer Altzi vselej iztrži na moč spevne vokalne linije, ki sejejo v samo naravo vzdušij pravi moment bombastike. Pri nekoliko počasnejših točkah (Stone Cold) ta moment muzikaličnosti seveda naraste.
Sicer pa stoji glavnina albuma praktično vseskozi na ekstremnem mikastenju dvojne bas boben stopalke, na kateri se brezkompromisno valijo brezkompromisni kitarski rifi, ki ob učinkovanju izjemne ritmične kinetike v polnosti zasijejo! Od prvega do zadnjega. Med njim ini kakovostnega kolebanja. Skladb je na albumu kar dvanajst in vsi so v svojih izpovedih enakovredni. Komponistično enakovredni. Frank implementira uvodne, izhodne dele, z dodatnimi atmosferičnimi harmonijami na kitarah, v »mid eight« pasažah, pa se razstreli v polnem razmahu in se v ubranih solističnih avanturah niti za hip ne zadržuje. Prav vse skladbe so detajlno zapakirane in kjerkoli najde možakar prostor za kitarski ornament, ki učinkuje v podžiganju strupenega riffanja, ga umetelno vtakne poleg, skladba pa pridobiva posledično na izpovednem karakterju. Frank je neverjetno izkušen komponist in tokrat je našel ob sebi izjemno ekipo, ki perfektno dopolnjuje vse vsebine tega izvrstnega izdelka.
Favorite boste iskali sami, še posebej pa osvajajo “na prvo uho” uvodna Runnig Back, pa nadalje Balhog Zone, No Tears In Heaven, Thunder of Madness, podivjana in posebej našpičena Dead Or Alive ali nič manj pohujšljiva I Want It All, ki na repu sklene album. To je album stare metal šole, kakršne ustvarja le generacija metalskega pionirstva, katere del je tudi prekaljeni Herman Frank. »The Devil Rides Out« je izmed treh izdanih studijskih albumov Hermana Franka, do tega dne najbolj konsistenten, najbolj fokusiran ter idejno najbolj dovršen ter aranžersko zapakiran izdelek. Šibi se od vsega prepričljivega učinkovanja. Tudi v srednje hitri tempo zazrta Licence To Kill poseduje primes mračnjaškega obešenjaštva in okulta, v njej pa znova prevzema izvrstni refrenski napev, medtem ko sama skladba povleče na najbolje ustvarjalne trenutke Accept kariere.
»The Devil Rides Out » je za letošnje leto kandidat za najboljši evropski album starošolskega heavy metal izročila skrojenega po temeljnih apostolatih pravoverne nemške metal biblije. Brez dlake na jeziku! Je namreč bolj našpičen album, ko ga primerjaš z vsemi tremi zadnjimi Accept albumi, Frank pa na njem v kompozicijah nepopustljivo grize, kot bi šlo na življenje in smrt. Z eno besedo. Briljanca!
avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 9.0 / 10
Seznam skladb:
01. Running Back
02. Shout
03. Can’t Take It
04. No Tears In Heaven
05. Ballhog Zone
06. Run Boy Run
07. Thunder Of Madness
08. License To Kill
09. Stone Cold
10. Dead Or Alive
11. Run For Cover
12. I Want It All
Zasedba:
Rick Altzi – vokal
Herman Frank – kitara
Michael Müller – bas kitara
Andre Hilgers – bobni
