Lokacija: Dunaj (Wien) / Gasometer / Avstrija
Datum: 29.03.2018
Koncertna sezona je neusmiljena. Že v Sloveniji je malo morje koncertov, še več pa jih je v sosednji Avstriji. Tokrat se je na Dunaju ustavila turneja »The Final March«, na kateri so bili glavni akterji Heaven Shall Burn, na poti pa so jih spremljali še August Burns Red, Whitechapel in In Hearts Wake. Gre za precej popularne skupine v Avstriji, kar je avtomatsko pomenilo večjo dvorano. Metalcore in deathcore senzacije očitno niso bile le muhe enodnevnice. Na Dunaju skupine že več kot desetletje polnijo dvorane, tako da tudi pri tokratnem naboru skupin so bila pričakovanja visoka.
Dogajanje se je pričelo z avstralskimi metalcorovci In Hearts Wake, ki pa so navdušili zgolj peščico. Zvok skupine je bil sicer dober, a vendar sam nastop ni prepričal. Glasba pa tudi nekako brez pravih idej. Skupina je potrebovala kar nekaj skladb, da je pokazala nekaj energije, bolj je delovalo, da fantje komaj čakajo na konec turneje. Še posebej basist, ki skrbel za lepe vokale, je deloval naveličan vsega. Mogoče je skupina imela le slab dan, tako da se zgolj upa, da bo do naslednjič odpravila to napako.
Vtis se je popravil z naslednjo zasedbo Whitechapel, ki je ena izmed glavnih v t.i. deathcore sceni. Predvsem je skupina znana po izrazitem death metalskem elementu, suverenih nastopih in močnemu zvoku. Whitechapel trenutno ne uživajo najboljšega slovesa. Lansko leto jih je namreč zapustil bobnar Ben Harclerode, ki je Whitechapel dvignil na višji nivo. Sedaj pa so zaradi njegove odsotnosti morali odigrati počasnejše skladbe, a se je našla vmes tudi kakšna hitra. Uigranost skupine kljub drugemu bobnarju je bila solidna, zvočno je zadeva dihala, čeprav se ni vsega dalo najbolje razločiti. Repertoar prav tako soliden, seveda so najbolje izstopile This Is Exile, Our Endless War in The Saw Is The Law. Tudi Phil Bozeman je dokazal, da ima resnično močan krulež v živo. Nastop Whitechapel je bil nedvomno dober, a skupina se je poprej dokazala z boljšimi nastopi.
Metalcore zasedba August Burns Red je v zadnjih desetih letih resnično pridobila na prepoznavnosti. Skupina je tudi izredno delovna. Na turneje hodi konstantno, albume izdaja na obdobje dveh let. Vsekakor skupina dela na tem, da ne gredo v pozabo. Koncertna kilometrina se je poznala tudi na tokratnem koncertu v Gasometru. Uigranost August Burns Red je na profesionalnem nivoju, glasba je tehnično dodelana, polno je tudi melodike. Malce se je zadnjih letih zgolj spremenil vokal Jakea Luhrsa, ki pri kričanju kar malce spominja na kakšen black metal. Pri ABR še vedno ostaja čar, da so našli smiselno kombinacijo tehničnosti in melodike v tem smislu, da so še vedno poslušljivi. Repertoar je bil orientiran predvsem na zadnja dva albuma, od starejših skladb so navdušili s Composure, Empire in zaključnim White Washed. Da bi lahko ustregli vsakemu, bi jim moralo pripadati mesto glavne skupine.
Heaven Shall Burn so že stari znanci Gasometra. Do sedaj so še vedno izkazali, pa tudi publika jim je v Avstriji izredno naklonjena. Skupina je set otvorila z Downshifter z aktualnega albuma Wanderer. Na oder je sprva prišel zgolj vokalist Marcus Bischoff, s pričetkom igranja pa je padel zastor in razkril še preostale člane, obenem pa se je videlo, da so HSB tudi tokrat poskrbeli za močno odrsko sceno. Osvetlitev je bila odlična, občasno pa ob kakem izrazitem udarnem delu bruhnil ven tudi ogenj. Nove skladbe niti niso požele močnega odziva, a pri Weapon They Fear z albuma Antigone se je publika konkretno razdivjala. Skupina vedno servira svoje najbolj priznane skladbe, najde se pa tudi kakšno presenečenje, kot je bila skladba The Dream Is Dead z albuma Antigone. Sicer pa so ob novitetah bile odigrane še stalnice Counterweight, Combat, Voice of the Voiceless, Profane Believers in Hunters Will Be Hunted. HSB uspejo vedno narediti smiselno kombinacijo rušilnih skladb z melodičnimi. Seveda je padla tudi kakšna priredba, kar je pri HSB redna praksa. Black Tears od Edge of Sanity je še vedno na repertoarju, pa tudi publika se je odzvala dobro. Publika je skozi cel set sodelovala z moshanjem, circle pitov kar ni zmanjkal, padel pa je tudi kakšen »zid smrti«. Koncert HSB je torej še vedno pravi žur. Tudi forma skupine je ostala na nekem spodobnem nivoju, Marcusu občasno malo ponagaja vokal, inštrumentalno se zadeva poklopi s kakšno napakico. Po več kot eni uri je napočil čas za premor, skupina pa se je vrnila z udarno Endzeit, eno najbolj priznanih skladb. Za epski zaključek pa je bila odigrana še Valhalla, priredba Blind Guardian.
Nad koncertom Heaven Shall Burn, August Burns Red, Whitechapel in In Hearts Wake je bilo težko biti razočaran. Skupine so naredile pravi žur, ki pa je zahteval kar nekaj kondicije. Vsekakor koncert, ki bi se ga veselili še kdaj.
avtor: Primož Novak
fotografije: Nina Grad
