Datum izida: 25.10.2019
Založba: Cherry Red
Produkcija: Hawkwind
Dolžina: 42:33
Zvrst: space rock/progressive rock
Ocena: 9.5
»All Aboard the Skylark« je dvaintrideseti studijski album neuničljivih angleških spacerockovskih patriarhov Hawkwind. Novi album po besedah šefa banda in edinega ustanovnega člana, kitarista/pevca Davea Brocka predstavlja temeljito vrnitev k spacerockovski zvočni podobi, kakršna je zaznamovala njihove najbolj čislane dosežke iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Brockova izjava se je pred izidom »All Aboard the Skylark« slišala nekoliko nenavadno, morda celo pretirano samozavestno in pompozno, saj Hawkwind nikoli niso prenehali igrati space rocka, čeprav so z leti, po krajših eksperimentih z metalom v osemdesetih in elektroniko v devetdesetih, občutno modernizirali svoj zvok.
Toda že ob pogledu na ‘retro’ naslovnico novega albuma, ki obudi spomin na Hawkwind klasiko »Hall of the Mountain Grill« (1974), postane jasno, da ob njihovi petdeseti obletnici delovanja ne bo šlo za običajen album. Hawkwind so se na »All Aboard the Skylark« tudi v zvočnem smislu zares močno približali nekaterim svojim eksperimentom iz sedemdesetih, s to razliko, da so se to pot večinoma izognili raztegnjenim psihadeličnim jamom, a obenem še vedno ustvarili nadvse eklektične in ‘provokativne’ stvaritve s tipičnimi, znanstveno-fantastičnimi besedili.
Po odhodu dolgoletnega pevca Mr. Dibsa leta 2018 je Brock vnovič v celoti prevzel vokalne naloge, medtem ko je Haza Wheatona, ki je odšel k skupini Electric Wizard, na basu zamenjal povratnik Niall Hone. Kakšnega hudega pretresa obe spremembi nista prinesli, saj je Brockov vokalni pristop med vsemi pevci v bogati zgodovini kultnih spacerockerjev gotovo najbolj zasidran v možgane povprečnega Hawkwind privrženca. Nekaj vokalov na posameznih skladbah, predvsem na ‘mirnejših’ delih, je prispeval tudi klaviaturist Magnus Martin, ki se je z ritem kitaro občasno pridružil Brockovim kitarskim eksperimentom.
Otvoritveni in do konca naelektreni »Flesh Fondue«, ki poskrbi za izvrsten uvod v album, nedvomno sodi med udarnejše Hawkwind stvaritve v zadnji dekadi. Brockovo petje na tem prog-punk hibridu zveni uporniško in mladostno kot že dolgo ne, čeprav se možakar bliža osemdesetemu letu. Njegovi mlajši sodelavci držijo korak z njim z vratolomnimi bobnarskimi prehodi ter psihadeličnimi teksturami na klaviaturah. Inštrumental »Nets of Space« je skupek Brockovega kitarskega struženja, Chadwickovih eklektičnih bobnarskih vragolij ter psihadeličnih sintetizatorskih efektov, ki vsebujejo nenavadne glasove ‘vesoljskih bitij’. Nekoliko folkrockersko usmerjeni, izrazito nostalgični »Last Man On Earth« z Martinom na glavnem vokalu vsebuje romantične aranžmaje na akustični kitari, ognjevite saksofonske pasaže ter mogočno kitarsko solažo.
»We Are Not Dead…Only Sleeping«, ki se nanaša na pogost znanstveno-fantastični pojem popolne hibernacije človeškega telesa med vesoljskim potovanjem, je pravi spacerockovski trip z zasanjanimi sintetizatorskimi valovanji, krhkimi klavirskimi pasažami ter Brockom v njegovi najbolj psihadelični vokalni izvedbi. Naslovna, inštrumentalna skladba, ki predvsem na račun številnih efektov in klaviaturske eklektičnosti dejansko ustvari vzdušje vesoljskega potovanja, vsebuje nekaj pentatoničnih lestvic, ki so bile Brocku všeč že pred več kot štirimi desetletji. Ambient je izjemen in precej spominja na nekatere najbolj čislane dosežke iz prve polovice sedemdesetih oz. iz Lemmyeve ere.
»65 Million Years Ago«, ko naj bi se po domnevah znanstvenikov zgodilo največje izumrtje živalskih vrst na čelu z dinozavri, je še ena polnokrvna, apokaliptično obarvana Hawkwind klasika z dramatičnim ambientom. Kratki, eterični inštrumental »In The Beginning« je zaznamovan z melanholičnimi in nostalgičnimi sintetizatorskimi valovanji ter elektronskimi efekti. Odlični inštrumental »The Road To…« vsebuje postopno grajenje skrivnostnega vzdušja s pomočjo razvejanih ritmov, barvitih kitarskih pasaž, eklektičnih simfoničnih aranžmajev in raznovrstnih efektov.
Epski zaključek imenovan »The Fantasy of Faldum«, ki se ga lahko razglasi za vrhunec albuma, se odpre z veselim, akustično obarvanim uvodom ter številnimi ‘laserskimi’ efekti dokler ne preide v kompleksnejšo sekcijo s številnimi časovnimi prehodi, Brockovimi značilnimi kitarskimi pasažami, Martinovim melodičnim petjem in sinterizatorskimi valovanji. Vse to ustvari pravcato futuristično vzdušje, medtem ko zaključni del te kompozicije predstavlja nekaj najboljšega kar so Hawkwind ustvarili v zadnjih štirih desetletjih.
Glede na to, da »All Aboard the Skylark« zaznamuje petdeseto obletnico skupine, je albumu priložen dokaj zanimiv bonus disk imenovan »Acoustic Daze«, ki vsebuje na novo odigrane, akustične verzije enajstih Hawkwind standardov.
Zdi se, da so Hawkwind z »All Aboard the Skylark« skorajda v celoti obnovili zmagovito zvočno formulo iz svoje ‘zlate ere’, ki se je končala pred približno štirimi desetletji in ponudili morebitni odgovor na vprašanje kateri še aktivni progresivnorockovski pionirji so v letu 2019 ustvarili najboljši album izmed primerljivih skupin. Večina dolgoletnih privržencev bo med poslušanjem »All Aboard the Skylark« zagotovo pomislila, da so se najboljši ustvarjalni časi angleških spacerockovskih legend vrnili nazaj. Brock torej pri napovedi o zvočni podobi tega albuma ni niti malo pretiraval in končni rezultat je nova spacerockovska mojstrovina.
Avtor recenzije: Peter Podbrežnik
Skladbe:
1. Flesh Fondue
2. Nets of Space
3. Last Man on Earth
4. We are Not Dead… Only Sleeping
5. All Aboard the Skylark
6. 65 Million Years Ago
7. In the Beginning
8. The Road to…
9. The Fantasy of Faldum
Bonus CD “Acoustic Daze”
1. Psy Power
2. Hymne to the Sun
3. The Watcher
4. Generator Door
5. Micro Man
6. Into the Night
7. Down Through the Night
8. Flying Doctor
9. Get You Act Together
10. Ascent of Man
11. We Took the Wrong Step Years Ago
Hawkwind:
Dave Brock – kitara, vokal, klaviature
Richard Chadwick – bobni
Niall Hone – bas kitara, klaviature
Magnus Martin – klaviature, kitara, vokal
