Nastopajoči: Havok / Warbringer / Gorod / Exmortus
Lokacija: Ljubljana / Orto bar / Slovenija
Datum: četrtek, 20.04.2017
Tisti, ki trdi, da je thrash mrtev in izpet, bi moral obiskati četrtkov koncert (v prvi vrsti) Warbringer, Havok in Exmortus, pa tudi Gorod (čeprav gre za drug žanr), saj je bil ta živi dokaz, da je thrash še kako živ in vitalen. Tokrat je smo v Ortu dočakali eno najlepših koncertnih turnej v zadnjem času, presenetil in navdušil pa je tudi obisk, saj je bila velika dvorana Orto bara praktično nabito polna.
Kot prvi so na oder stopili kalifornijski death/thrash metalci Exmortus, ki so pri nas nastopili prvič, a kljub temu do konca svojega seta pod oder privabili za prvo predskupino kar lepo število poslušalcev. Exmortus v osnovi preigravajo tipično mešanico death in thrash metala, od poplave podobnih bendov pa se ločujejo po tem, da v svojo glasbo vpletajo tehnične oziroma neoklasične elemente. Pri tem močno prednjačita predvsem kitarista Jadran »Conan« Gonzalez in David Rivera, ki po vratovih svojih sekir uprizarjata prave pirotehnične izlete, ki se jih ne bi sramoval niti Yngwie »jaz-sem-bog« Malmsteen. Exmortus s temi elementi k sreči ne pretiravajo, saj v osnovi še vedno ostajajo kvaliteten, melodičen death/thrash metal bend, neoklasični elementi pa predstavljalo lepo poživitev in popestritev že precej izpetega žanra. Exmortus so se v pol ure ljubljanskemu občinstvu predstavili v lepi luči in se od njega poslovili z Metal Is King, med katero sta Gonzalez in Rivera izvedla tudi spektakularni trik, med katerim prekrižanih teles solirata po kitarah drug drugega.
»Črno ovco« večera so brez dvoma predstavljali Gorod, ne le zaradi svoje nacionalnosti, saj so bili edini evropski bend večera, temveč tudi zaradi žanrske usmeritve, ki je globoko zasidrana v tehničnem death metalu. Francozi so se na naših odrih pred časom že predstavili, torej niso bili popolna neznanka in jih je pod odrom pričakalo že več ljudi kot Exmortus. Gorod so v dobre pol ure izdatneje predstavili še aktualni album A Maze of Recycled Creeds, vmes odigrali še par starejših zadev, z vsem skupaj pa Orto pahnili v blender tehničnega death metala polnega stalnih sprememb tempa in ritmov ter prepletanja kitarskih in basovskih linij, ki si jih je kitarska trojica podajala kot polže polnjene s sirom z najžlahtnejšo plesnijo. Vmes je na odru ves čas vladalo sproščeno vzdušje in zajebancija pri kateri si medalje zaslužita basist Benoit s pokanjem frisov in zlorabljanjem svojega basa ter vokalist Julien, ki zgleda kot Eros Ramazotti na San Remu in ne kot vokalist death metal benda. Julien se je publiki večkrat zahvalil v lepo tekoči slovenščini, za dvig tempa in temperature pa si tudi Gorod zaslužijo en »hvala lepa«!
Tudi Warbringer so dobri znanci naših odrov zato se točno ve, da je od njih vsakič mogoče pričakovati nič drugega kot pravo thrash vojno in tudi tokrat ni bilo nič drugače, še več, takšnega thrash šusa Orto ni doživel že lep čas. Warbringer so se letos vrnili po krajši tišini med katero je bil pod vprašajem tudi njihov obstoj, z nekoliko spremenjeno postavo na bojišče vrnili s peto studijsko ploščo Woe to the Vanquished. Z njo so se Warbringer vrnili močni in željni krvi, kar so dokazali tudi v Ortu, ki so ga pozdravili s prvo polovico novega albuma. Čeprav rifi v teh komadih morda ne dosegajo učinka, ki so ga imeli v obdobju kitarista Johna Lauxa, Warbringer ostajajo ena najboljših mladih thrash zasedb sploh. Zahvala za to gre v prvi vrsti iskati v noremu frontmenu Johnu Kevillu, ki na odru deluje kot zmes zblaznelega, psihotičnega stotnika Hartmana iz Kubrickovega Full Metal Jacket in »kill the posers« odnosa Paula Baloffa. Pravi thrash frontmen torej! Brez večjih težav je tako Kevill s svojimi thrash vojaki Orto spravil v moshanje, ki ga dvorana ni doživela že lep čas, kar še bolj velja za wall of death, Warbringer pa so Orto do konca upepelili z rušilci Living Weapon, Combat Shock in Total War. Velja torej obvezen ogled Warbringer na drugem odru letošnjega Metaldays!
Havok so imeli zaradi vrhunske predstave Warbringer zelo težko in nehvaležno nalogo, ki so jo sicer opravili z odliko in suverenostjo, a takšnega vtisa kot predhodniki kljub temu niso pustili. Tudi Havok so Ljubljano obiskali z novo ploščo Conformicide, Orto po pozdravili z zloveščim nasnetim uvodom Orwellovega branja delčka romana 1984 (»If you want a vision of the future, imagine a boot stamping on a human face – forever«), nato pa na plin pritisnili s Point of No Return. Izdatno so Havok predstavili novi album, prepričali z odlično odrsko energijo, vrhunsko zvočno podobo, frontmen David Sanchez pa z dobro vokalno formo, a prepričljivosti Warbringer jim tokrat žal preprosto ni uspelo preseči. Kljub temu so dokazali, da so prav v družbi Warbringer ta trenutek verjetno najboljši mladi thrash dvojec na sceni in zaradi takšnih bendov se za prihodnost žanra ni bati.
avtor: Rok Klemše
fotografije: Nina Grad
