Založba: Frontiers Music Srl.
Datum izida: 9. 7. 2021
Produkcija: Alessandro Del Vecchio
Dolžina albuma: 49.39 min
Ocena: 9.0/10
Zvrst: Hard Rock
Hardline, skupina ustanovljena leta 1991, z dvema kultnima albumoma devetdesetih, in oživitvijo leta 2009, se vračajo po dveh letih odkar je izšel album »Life« (2019, RockLine recenzija), z njegovim naslednikom »Heart, Mind And Soul«. Naposled smo dobili dva Hardline albuma v zaporedju, ki sta bila posneta z nespremenjeno postavo. Današnja postava Hardline je precej drugačna od tiste ameriške, nastale v začetku devetdesetih in je začela dobivati današnje obrise z albumom »Human Nature«(2016). Danes so Hardline postava samih italijanskih glasbenikov. Ne povsem. Johnny Gioeli – zanj lahko danes rečemo domala eden ikonskih hard rock vokalistov-, prihaja iz newyorškega Brooklyna, četudi nosi italijanske korenine. Tega niti ni vredno omenjati z izjemo konteksta postopne tranzicije skupine – kar se postave tiče-, v ‘de facto’ italijansko. Skupine, ki je že več kot deset let pod okriljem nič manj italijanske založbe Frontiers Music Srl.
In šteje le glasba. Hardline so se pod vodstvom neomajnega in neverjetno srčnega vokalista, s povsem samosvojo in prepoznavno barvo glasu, ki bi lahko bila nekakšna imaginarna kombinacija Jona Bon Jovija, nepozabnega (žal pokojnega) Gotthard vokalista Stevea Leeja in Sebastiana Bacha, komponistično ujeli zlasti s »Human Nature« (2016). Od tu dalje pa so se izrazno in kreativno povzpeli za stopničko više s še bolj koherentnim »Life«, da bi vstopili v letošnje poletje z izidom najnovejšega albuma, ki velja za najboljšega, odkar je skupina znova aktivna.
Očitno je integracija kitarista Maria Percudanija dodala tisti zadnji bistveni element, da lahko Gioeli s svojo druščino zajame naposled ves kreativni veter v sveže obnovljena jadra. Kot je jasno in zaželeno, se vsa zgodba znova vrti okrog na moč markantnega, nezamenljivega in enega najpečatnejših vokalov hard rocka, to je Johnnyja Gioelija. Ta znova prispeva več kot briljantno in dihjemajočo vokalno predstavo. Emocije vrejo na plano in predanosti ter čutnosti ne manjka na slehernem koraku tega albuma. Gioeli ostaja po vseh dolgih letih prebivanja v glasbenem poslu čudovit in neverjeten vokalist. Ob sebi pa ima možakar odlično glasbeno ekipo. Zlasti leti to na vsestranskega Alessandra Del Vecchia, kar je garant, da s komponiranjem in produkcijo slehernega novega materiala ne more iti prav nič narobe. Tudi tokrat je tako.
»Heart, Mind And Soul« je najbolj dovršen, definiran in izpiljen dosežek skupine po reaktivaciji leta 2009 z »Leaving The End Open«. Enajst izpiljenih in raznolikih hard rock skladb, ‘krvno’ zavezanih sledenju visoko šelestečim melodijam, ki zlasti v vokalnih napevih grabijo intenzivno in v poslušanju (na prvo žogo) hipno prevzetno. To velja za sleherni trenutek albuma. Bodisi za udarni uvod, ki ga zastopa prodorna in naježena skladba Fuel To The Fire, bodisi za eno najboljših skladb albuma, ki bi bila v osemdesetih z naskokom velik hit, to je fenomenalna Surrender (z vodilno frazo, v kateri so potaknjeni jazzy vzorci – kot, da bi to frazo prišepnil skupini kak Steve Lukather). Tu sta briljantni udarni baladi Heavenly, ki jo razganja od Gioelijevega romanticizma ter izjemnega, podaljšanega instrumentalnega izhodnega dela, pa Searching For Grace, kjer vzpostavijo Hardline izrazito bombastiko drama teatra. To niso edini močni trenutki albuma. Pravzaprav je težko izbirati favorite. If I Could I Would, akustično okrepljena Like That ter omenjena balada Heavenly, umirjajo album (po skokovitem uvodu). Bratijo se z esenco AOR glasbe osemdesetih, drži pa jih kvišku odlična gradacija v prevzetne refrenske napeve. Album je v drugi polovici sicer perfektno obtežen z rušilci, kot so Heartless, Waiting For Your Fall ter težko kotaleča The Curse. Tako da pravih hardrockovskih detonacij nikakor ne gre pogrešati. Sklepno akustično balado We Belong gre jemati kot dodatno skladbo. Silno všečna stvaritev, ki bi prej sodila na Gioelijev solo album “One Voice” (2018, RockLine recenzija). Zato je postavljena na rep.
Album, ki ljubitelju klasičnega hard rocka prežetega s pompom in bombastiko, podedovano od izročila AOR glasbe, ne bo pustil niti za hip dihati. Drži te ob sebi čvrsto in nepopustljivo. Voltaža visoko oktanske eksplozivnosti je izjemna, odlično skalibrirana z ultra-muzikalno naravo ter srednje hitrimi do baladnimi momenti albuma. Vsega tega pa ne bi bilo brez dejstva, da gre za vrhunske glasbenike, ki obkrožajo Johnnyja Gioelija. Vokalista, ki si dejansko zasluži ob sebi tovrstno vrhunskost. V izvedbenem in komponističnem oziru.
»Heart, Mind And Soul« je tudi po produkcijski plati eden najbolj nasršenih albumov skupine, ki so izšli do tega dne. Na trenutke gre za Izrazito kitarski rock album. Seveda primerjamo samo albume skupine, ki so izšli med letoma 2009 in 2021 (devetdeseta so seveda tule zgodba zase). Zvočni spekter je razkošen, slikovit in poka po šivih, tako pretkano in optimalno je izkoriščen in zapolnjen. Ekipa je preprosto povedano neverjetno izkušena, Alessandro Del Vecchio – na našem ljubem RockLine gotovo eden največkrat citiranih glasbenikov, pa v svojih finesah ter gibih finomehanike (v producentski vlogi), preprosto briljira. Ustvaril je namreč zvok, ki nagovarja zelo klasično hard rockovsko. »Heart, Mind And Soul« sodi v špico letošnjih stvaritev, ki so izšle na polju (melodičnega) hard rocka. Album, na katerega mora biti skupina več, kot upravičeno ponosna, album, ki si zasluži izdatno predstavitev na koncertnih odrih in album, ki navdaja z novimi velikimi pričakovanji za prihodnost, saj je jasno, da Hardline s takšnim pristopom še zdaleč niso rekli zadnje.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Fuel To The Fire
2. Surrender
3. If I Could I Would
4. Like That
5. Heavenly
6. Waiting For Your Fall
7. The Curse
8. Heartless
9. Searching For Grace
10. ‘80s Moment
11. We Belong
Zasedba:
Johnny Gioeli – vokal
Alessandro Del Vecchio – klaviature, spremljevalni vokal
Mario Percudani – kitara
Anna Portalupi – bas kitara
Marco Di Salvia – bobni
Hm, kaj pa vem. Produkcija je res dobra, tudi pesmi so slišati dobro. Ampak nisem prepričan, da so to Hardline. Na wikipedii piše, da so Hardline ameriški band, tale zasedba pa me bolj spominja na Johnny Gioeli solo band na evropski klubski turneji. Ko sem jih pred leti videl na Rock of Ages, je bil vsaj še Josh Ramos zraven.
Čeprav je Perugino s Frontiers naredil zares veliko za revitalizacijo hard rocka in AOR, in sem v začetku tisočletja njihove albume nabavljal kot zmešan; pa me v zadnjih letih vedno bolj moti neskončno število projektov, pa tudi vseprisotnost Alessandra Del Vecchia in Magnusa Karlssona.
Ja res je. Sej dejansko je nekako tako razdelan tudi prvi odstavek recenzije, primerjave novega albuma s starejšimi, pa se v članku “zvito” držijo samo ere delovanja skupine od leta 2009 navzgor, četudi je Ramos tudi kasneje še nekaj časa sodeloval s Hardline.
To glede Del Vecchia – mi pa bereš misli. To sem sam večkrat omenjal v recenzijah. Ponekod je dobro da je poleg, po drugi plati pa založba ‘vsiljuje’ nekatere projekte izpuhtelih ‘metalskih krp’ kot so bivši pevci recimo Crimson Glory ali Metal Church, ki niti niso peli na klasičnih albumih teh skupin, a jim je sodelovanje z Del Vecchiom prineslo mehkejši princip komponiranja. Vokali so preostri za tak stil. Ta slog Del Vecchia je na teh projektih (izdani albumi) naredil prej medvedjo uslugo, kot kaj posebej omembe vrednega. 😀
Dejansko ta stvar tud mene precej ‘živčnega’ dela. Isto je bilo z Magnusom, ki se je vseeno, vsaj dozdeva se tako, zadnja leta malo umiril, njegovo vlogo je precej zapolnil Del Vecchio.