Lokacija: Gradec (Graz) / Stadthalle / Avstrija
Datum: 18.11.2013
Ko sem prvič slišal za Volbeat turnejo, na kateri bodo kot predskupina igrali Iced Earth, sem pomislil da gre verjetno za napako. Slednji so le veterani, katerih začetki segajo v sredino osemdesetih let, z močno bazo oboževalcev in diskografijo, ki se je ne bi branil nihče. A so Volbeat z zgolj dobrim desetletjem glasbenega staža in le petimi albumi, pravi glasbeni fenomen; in ta trenutek tako vroči, da se jim morajo pokloniti tudi taki očaki heavy metala kot so Iced Earth. Ne glede na vrstni red igranja, pa se je vsekakor obetala vrhunska in kvalitetna zabava, ki še dolgo ne bo pozabljena.
Cestni zastoji in množica okoli dvorane je obetala veliko število obiskovalcev in do nastopa Volbeatov se je velika dvorana konkretno zapolnila; malo prostora za predah si je lahko naključni obnemoglež našel le ob straneh dvorane. Predvsem zanimiv pa je bil pogled na občinstvo; nekaj bikerjev in starih rockerjev in rokeric, nekaj metalcev (lahko prepoznanih po Iced Earth majicah), preostalih tri četrt obiskovalcev pa se je zdelo, da šteje v povprečju šestnajst pomladi in da se za kak rockerski ali thornedaj metalski imidž ne zmeni kaj dosti. Dejansko je bil občutek, kot da smo prišli na kako srednješolsko zabavo z živo glasbo in brez pravil – slednje je bilo precej očitno, saj Avstrijci napisov »Bitte nicht rauchen« očitno ne razumejo, prav tako pa toliko pijane mladine na kupu še nisem videl – konec koncerta je bil videti kot prizorišče kake bitke, saj je v skoraj vsakem vogalu ležal kak mladec, kateremu so odpovedale motorične funkcije in se je prepustil objemu skoraj ledene zemlje (ironično, kaj ne?) ter nemočno in nehote preverjal vsebino svojega želodca. Ali so organizatorji to pričakovali, mi ni znano, ampak toliko varnostnikov, gasilcev in zdravstvenih delavcev nisem videl še na nobenem koncertu, še na festivalu ne. Ob prihodu v avlo dvorane je bil dobršenj del merchandisea že razprodan, iz dvorane pa so se slišali še zadnji takti ogrevalne skupine Teenage Bottlerocket, katere nastopa nisem opazil nikjer najavljenega, kolega pa jih je opisal kot »hopa cupa punk rock mešanica starih Green Day in Ramones«.
Petnajst čez osmo so ugasnile luči in pred nami je zakraljeval zastor z grafiko prihajajočega Iced Earth albuma Plagues of Babylon iz zvočnikov pa so zagrmeli prvi takti dolgega uvoda v to istoimensko skladbo. Izid nove plošče se hitro bliža in ni bilo presenečenje, da je skupina izkoristila nastope z Volbeat kot promocijo le-te in njej pripadajoče turneje. Kljub svojemu glasbenemu statusu pa se je tudi tokrat, kot pri mnogih predskupinah doslej, že ob prvih taktih Plaguesa pojavil problem z zvokom. Kitarski basi so se zlili z bobni v nedoločljivo šumenje, solo kitare se je slišalo le za ščepec, Stu pa se je le stežka prebijal z vokalom skozi ves trušč. Zdelo se je, da edino Schafferjev ritem deluje kot mora. Situacija se je sicer sčasoma izboljšala,vendar je za sabo pustila grenak priokus v relativno kratkem programu, ki ga je skupina imela na voljo. Fantje so kot običajno izvrstno opravili posel. Dette na bobnih je v primerjavi s Sainijem na Metaldays, delo opravil z odliko. Ob dveh novih udarnih skladbah, so američani predstavili še balado If I Could See You, ki nadaljuje njihov baladni slog in bo nedvomno postala eden od bolj zaželjenih ‘sentišev’ skupine. Apatično mladoletno občinstvo pa se sploh ni zavedalo, kdo ali kaj igra na odru in so le začudeno spremljali nastop verjetno trenutno ene najboljših heavy metal skupin na svetu. Stu pa še vedno prepričuje s svojim glasom kot tudi vlogo frontmana in je več kot dostojno zamenjal tako priljublenega Barlowa. A 45 minut je bilo odločno premalo in tistih nekaj ducatov prisotnih oboževalcev skupine nas je potolažilo le dejstvo, da se skupina vrne na turnejo že čez dva meseca, na kateri se bodo ustavili tudi v Ljubljani.
Dobre pol ure pavze je spremljevalna ekipa rabila, da je pripravila oder za zvezde večera, delo pa so opravljali za velikanskim zastorom, na katerem je bila glava kavboja – roparja, ki je čez usta imel zavezano ruto v avstrijskih barvah. Imidž ima skupina res izdelan do potankosti in tudi vsa pijača v avli se je točila v Volbeat kozarce. Ko so se ugasnile luči, je na oder pred zastor prikorakal možakar z banjom v roki ter klobukom na glavi in na to značilno brenkalo ameriškega divjega zahoda začel igrati melodijo, ki je bila hkrati uvod v koncert. Le ta se je začel masivno, saj je ob koncu intra zastor padel na oder ob spremljavi pirotehnike, mogočna svetlobna spremljava lightshowa pa dopolnila naval evforije, ki je zajela celo dvorano in ni popustila do konca skoraj dve uri dolgega nastopa. Hibrid med rock’n’rollom in heavy metalom, ki ga igrajo danci, je očitno ravno prava mera svežine, da masovno privablja poslušalce v to zvrst, kar smo bili priča tudi v Gradcu. Več tisoč glava množica je fantom dobesedno jedla z rok. Ker je večina skladb rock’n’rollersko kratkih je izbor segal preko celotnega opusa skupine, vključno z priredbami. Scenska postavitev je spominjala na prizor iz divjega zahoda z bobnarsko utrdbo Fort Griffin v centru, manjkalo pa ni niti pokopališče z nagrobniki karakterjev v skladbah iz zadnje plošče in seveda vislic; Poultsenu je po nerodnosti celo odtrgati roko visečemu nesrečniku, basist pa je kasneje prazni rokav porabil kar za brisanje čela. Težko bi izpostavil koga na odru, saj so se vsi uspešno trudili izvleči maksimum iz nastopa, bi pa vseeno omenil Roba Caggiana. Bivši Anthraxovec je v skupino prinesel nov veter, kar je bilo več kot očitno že na albumu, še toliko bolj pa se to pozna na odru. Koncertna kilometrina se mu pozna in s publiko z lahkoto komunicira kot da bi bil frontman, solaže starejših skladb pa postale popolnoma nove, kompleksnejše a še vedno dovolj ušesom prijazne, da ne prevlada metal nad r’n’rom. Eden od vrhuncev večera je bil sigurno eden njihovih največjih hitov, Sad Man’s Tongue, ki je posvečen Johnnyu Cashu. Za uvod so namreč zaigrali Cashov evergreen Ring of Fire, pri katerem je Poultsen pustil publiki, da je odpela refren, nato pa so nadaljevali s svojo prej omenjeno skladbo. Res nevejetno vzdušje, ki se je v tem stilu nadaljevalo ob pirotehniki, kakršne se ne bi sramovali ne In Flames, ne Rammstein. Omeniti gre tudi nemalo crowd surfinga, moshanja, nadležnega metanja polnih kozarcev piva po občinstvu, med crowd surferji pa se je znašel tudi fant na invalidskem vozičku. Pred 16 Dollars je pevec pozval fante, naj dvignejo punce na ramena, a odziv med najstniki ni bil ravno velik – konec koncev jih ni bilo veliko, ki bili sposobni punce držati nekaj minut na ramenih. Malo pred koncem rednega dela, se jim je na odru pridružil še Robov brat, kot ga je poimenoval Poultsen, Jon Schaffer – hec je izviral iz tega, da sta oba dolgolasa in po obrazu poraščena kitarista in oba sta nosila črno kapo na koncertu. Skupaj so odigrali Pool of Booze, Booze, Booza. Schaffer in Poultsen sta se namreč zelo sprijateljila na ameriški turneji, ko so Volbeat igrali kot predskupina Iced Earthom in tam je prišlo do ideje, da je Poultsen nastopil v enem od Iced Earth komadov, sedaj pa se zgodba ponavlja v obratni smeri. Podaljšek se je zopet pričel z pirotehniko – tokrat so se izza odra dvignila krila, na katerih je bila izpostavljena lobanja z Elvis pričesko in ko so usekali Caroline Leaving, je spodnji del konstrukcije pričel goreti, ognja pa ni manjkalo tudi drugje po odru. Koncerta je bilo za nekatere prekmalu konec, nekaterim se je vlekel predolgo, dejstvo pa je, da je več tisoč ljudi ta večer potešilo svojo lakoto tako po heavy metalu kot po časih rock’n’rolla in pin-up girls.
avtor: Sebastijan Videc
fotografije: Jerneja Jerak
Iced Earth
1. Plagues of Babylon
2. Dystopia
3. Dark Saga
4. My Own Savior
5. If I Could See You
6. V
7. Peacemaker
8. Watching Over Me
9. Iced Earth
Volbeat
1. Doc Holiday
2. Hallelujah Goat
3. Radio Girl
4. The Mirror And The Ripper
5. The Nameless One
6. Guitar Gangsters & Cadillac Blood
7. Sad Man’s Tongue
8. Lola Montez
9. Heaven Nor Hell
10. 16 Dollars
11. Dead But Rising
12. The Garden’s Tale
13. Pearl Hart
14. A Moment Forever
15. Fallen
16. My Body
17. Pool of Booze, Booze, Booza
18. I Only Want To Be With You
19. The Hangman’s Body Count
—dodatek—
20. Caroline’s Leaving
21. Maybellene I Hofteholder
22. Cape Of Our Hero
23. Still Counting
