Nastopajoči: Blind Guardian / predskupina: Dawn of Extinction
Lokacija: Dunaj (Wien) / Gasometer / Avstrija
Datum: sreda, 18. 10. 2023
Po osmih letih (če se je zanesti na moje razumevanje klene nemščine iz Hansijevih ust) so se Blind Guardian zopet blagovolili ustaviti na Dunaju, v zloglasni dvorani Gasometer. Zakaj zloglasni, vprašate? Pesti jo isti problem kot Stožice, zelo težko je spravit skupaj pošten zvok, še posebej za skupine, ki prakticirajo težjo glasbo. Aja, pa projektanti so nekako uspeli pozabiti na prezračevanje …
Bila je tudi predskupina, ki sem jo uspešno in načrtno preskočil, medtem ko sem opazoval tour majice obupnih oblikovalskih domislic (Res, kaj se dogaja z dizajnerji metalskih bendov?) in oprezal za brhkimi metalkami, ki jih, kot je to za Dunaj običajno, ni bilo na spregled.
Dvorana je bila skoraj nabito polna, tribune so tokrat pustili zložene, tako da nas je bilo verjetno okoli 4.000. Lepa številka za Blind Guardian. Po nekaj veselih napevih iz težkometalske zakladnice (Live Wire od Mötley, Tornado of Souls od Megadeth) so se prižgali reflektorji v ozadju odra in na spuščeni zavesi smo zagledali znane obrise Marcusove in Andréjeve čupe. Nasnet uvod, zavesa je padla in uvodni takti uvodne Imaginations From the Other Side z istoimenske legendarne plate so se ob burni dobrodošlici iz ogretih grl … Izgubili v obupnem zvoku. Hansi itak izgleda kot zaskrbljeni stric iz sosednje ulice, ki je prišel po nečakinjo v osnovno šolo, pa ga je sram, ker se dečva prikaže vsa namazana in v crop topu, zdaj je pa tudi zvenel točno tako. Pa Marcusove kitare ni bilo nikjer. Stal sem desno od tonskega mojstra in tip je po začetnem šoku začel kazati znake življenja. Hansi gor, Marcus dvakrat gor, klaviature malo dol in na polovici komada je začelo spodobno grmeti. Kar maksimum za zvok v Gasometru, bi rekel. Imaginations ni ravno posrečena izbira za uvodni komad, je pa potem kar konkretno zarezalo s prvim komadom z nove plate The God Machine, Blood of the Elves. Z novega albuma so zašpilali 4 komade, poleg omenjenega še Violent Shadows, ki je res zvenel noro, Secrets of the American Gods in Deliver Us From Evil.
Po krvavih vilinih je bil čas za prvi vrhunec s komadoma Nightfall, ko smo obremenili glasilke s prepevanjem besedila o prijateljih, izdajstvu in izgnanstvu ter The Script for My Requiem, med katerim smo izmenoma headbengali in prepevali nebeški refren. Res norišnica.
Po preigravanju komadov starejšega in novejšega datuma je sledil kolektivni trans in Hansijev počitek med The Bard’s Song – In the Forest. Če vam ni jasno, cel komad tradicionalno odpoje publika in tu smo se res izkazali.
Če se posvetim samemu bendu, ve se, da Blind Guardian koncert stoji in pade s Hansijevo formo. Kaže, da mu je korona odmor dobro del, saj je ob zelo pametnem doziranju odkričal vse pomembnejše krike v nulo. Vidi se, da obožuje novo plato, ker se pri vseh štirih komadih resnično ni šparal. André ima verjetno v metalu glede zvoka lead kitare isti status kot Brian May v mainstreamu. Nezgrešljiv zvok je s filigransko natančnostjo rezal skozi zvočno zaveso brez najmanjše napake. Marcus je večno zapostavljen v kitarskem dvojcu, saj mislim, da mu je André v celotni zgodovini benda pustil le en solo vložek (tega je tudi dočakal ob izvedbi Lord of the Rings, ki je bil zame eden od vrhuncev večera). Njegov ritem je oster, ton nekje med thrash in power metalom, v glavnem nepogrešljivo okostje Blind Guardian zvoka. »Novi« bobnar Frederik niti približno ne dosega šarma in unikatnega bobnanja originala The Omen-a, ampak tip je zelo kompetenten bobnar in nič ne odvzame celotni izkušnji. Novega tour basista Johana itak ni slišat, Matthiasove klaviature pa lepo obogatijo zvočno podobo in pokrijejo morebitne praznine.
Za konec rednega dela smo se vrnili v čase prvega live albuma Tokyo Tales (ki se je non stop rolal v moji študentski sobi) z izredno izvedbo Traveler in Time z vsem poznanim uvodom. Trpele so vratne mišice …
V dodatku, ki se je začel s Sacred worlds in izredno izvedbo Lord of the Rings, smo ob čustvenem objemanju skupaj odpeli verze
Slow down and I sail on the river
Slow down and I walk to the hill
Za konec pa dvojni vrhunec. Valhalla, pri kateri se je ikonični refren
Valhalla – Deliverance
Why’ve you ever forgotten me
v izvedbi publike vlekel dobri dve minuti, potem pa na Hansijevo presenečenje zopet zadonel po dvorani po njegovem zahvaljevanju. Res nepozabno.
In seveda Mirror Mirror, kjer smo odplesali
Back to the old days
Of bliss and cheerful laughter
Odličen koncert. Edina zamera gre nepojasnjeno skrajšani setlisti, bili smo namreč prikrajšani najmanj za Majesty, ki je moj osebni live favorit. Nekatera prizorišča pa so dočakala tudi Welcome to Dying ali The Quest for Tanelorn ali Lost in the Twilight Hall, ki se jih tudi sam ne bi branil.
Da ne pozabim, publika je bila odlična, res lačna Blind Guardian zvokov. Non stop prepevanje, leteči kozarci piva, tudi en al dva mosh pita, dekleta na ramah utrujenih metalskih korenjakov, ni, da ni.
Posebej bi rad omenil light show. Običajno temu vidiku koncertov ne posvečam posebne pozornosti, ampak frenetična izmenjava bele, rumene in modre svetlobe v kombinaciji z rdeče obarvanim ozadjem je bila resnično veličastna.
Avtor: Igorac
Setlista Blind Guardian:
1. Imaginations From the Other Side
2. Blood of the Elves
3. Nightfall
4. The Script for My Requiem
5. Violent Shadows
6. Skalds and Shadows
7. Time Stands Still (At the Iron Hill)
8. Secrets of the American Gods
9. The Bard’s Song – In the Forest
10. Deliver Us From Evil
11. Traveler in Time
—dodatek—
12. Sacred Worlds
13. Lord of the Rings
14. Valhalla
15. Mirror Mirror
