Lokacija: Graz (Gradec) / PPC / Avstrija
Datum: ponedeljek, 09.02.2015
HammerFall so znova v polnem koncertnem galopu! Po skoraj dveh desetletjih, ki so se burno in ekspresno hitro obrnila od leta 1997, ko je skupina ustanovljena v švedskem Gothenburgu, polagoma prerasla v eno osrednjih imen evropskega, pa tudi svetovnega power metala, potem ko je izšel znameniti studijski prvenec “Glory to the Brave”. Ob njihovem vzniku je le malokdo pomislil, da bo takrat kvintet, ki se je odločil v glasbeni viziji zaigrati znova po notah okostenelih starošolskih prvin klasičnega heavy metala doziranega z obiljem melodije, postal tako priljubljen. A njihov prvenec »Glory To The Brave« (1997) velja v tem oziru za enega najpomembnejših albumov, ki so vrnili klasični heavy metal in s tem razmah power metala, ki je stopil v fokus množic. To je vrnilo k življenju nekatere klasične zasedbe osemdesetih, ki so, potisnjene na obrobja scene, znova stopile v središče metala in pričele ponovno snemati odlične albume, obenem pa je kup novih bendov sledilo v glasbenih iztočnicah uspehu HammerFall.
V novem mileniju se je do današnjega dne heavy metal v vseh svojih podžanrskih različicah tako močno razvejil, obenem pa so v fokus zanimanja stopile predvsem ekstremne oblike metala, kjer ob obilju brutalnosti, prednjačita zlasti ekstremna hitrost igranja in velika tehnična izpiljenost, da je postala črta sledljivosti žanra power metala, izjemno tanka. A bendi, ki pripadajo temu žanru, so preživeli in ustvarjajo dalje. Tako so HammerFall v lanskem avgustu izdali novi studijski album »(r)Evolution« ter odrinili na novo turnejo v letošnji zimi. Za evropski del koncertne promocije, skupno devetega studijskega albuma, so HammerFall, ki so pred tem že opravili uspešno turnejo po latinski Ameriki v družbi Gotthard in Edguy, povabili k vlogi predskupin zasedbi Serious Black (novo formacijo izkušenih glasbenih veteranov) in od leta 1996 delujoče ter prekaljene nemške heavy metalce Orden Ogan.
»Ljubitelje Harry Potterja« Serious Black zastopajo v izhodišču kitarist Roland Grapow (Masterplan, Roland Grapow – solo, ex-Helloween, ex-Rampage), bobnar Tomen Stauch (Savage Circus, ex-Coldseed, ex-Blind Guardian, ex-Heavenward, ex-Iron Savior, ex-Stormrider, ex-Lucifer’s Heritage, ex-Stranded Guns), basist Mario Lochert (Emergency Gate, ex-Visions of Atlantis), klaviaturist Jan Vacik (D-Vision, ex-D-Lusion, ex-Dreamscape, ex-Persiflage, ex-Schnupn), avstrijski kitarist Dominik Sebastian (Edenbridge, Shadows’ Grey, Thirdmoon) in švedski pevec zanimivega umetniškega vzdevka Urban Breed (Project Arcadia, Trail of Murder, ex-Bloodbound, ex-Pyramaze, ex-Tad Morose, ex-Dark Empire).
Najmanj dva izmed naštetih sta nekako so-odgovorna za popularizacijo power metala, ki se je tudi z njuno pomočjo močno razmahnil v drugi polovici devetdesetih. To sta nedvomno Roland Grapow in Tomen Stauch. Nemara prav leta veteranstva kažejo prve zobe. Oba sta morala namreč odpovedati sodelovanje na koncertni turneji. Grapow tarna namreč še od časov snemanja zadnjega Masterplan albuma, da ga daje tenitis, zato je v njegove škornje za to turnejo vskočil prekaljeni Firewind kitarist Bob Katsionis. Na drugi strani pa je Tomen Stauch obsojen na težave s hrbtenico, saj mu nagaja eden izmed medvretenčnih diskov. Na njegovo mesto je tako za turnejo vskočil Freedom Call bobnar Rami Ali. Ostala imena so ista v postavi. Serious Black so pričeli z nastopom celo nekaj minut pred osmo zvečer. Osrednja figura je definitivno švedski pevec Urban Breed. Če je kdo gledal v Mariboru koncert zasedbe HammerFal pred leti, je gledal Urbana Breeda v vlogi pevca takratne predskupine Bloodbound, ki pa nastopijo v isti vlogi sredi Ljubljane, dne 23.03.2015 (pred zasedbo Majesty). Urban Breed je v teh letih pridobil kakšen kilogramček, njegov vokal pa ostaja fenomenalen. Izjemno ohranjen, močan, čist, visoko melodično angažiran in eksploziven. In takšna je bila, ne le njegova predstava, pač pa tudi nastop skupine Serious Black. Plaz power metalskih himen je šel mimo, kot nevihta. V enem izmed ekstremno kratkih premorov med skladbami, pa seveda kitarist Dominik Sebastian ni pozabil dodati, da je zelo vesel, ko lahko enkrat za spremembo končno nastopi tudi v Avstriji. Šala je letela na dejstvo, da je Sebastian sicer avstrijski državljan in da ga publika prav dobro pozna iz zasedbe Edenbridge. Oder je bil skrajno skrčen in kvintet je še za čuda dobro razvijal vso odrsko kinetiko in razgibanost. Tudi zvokovno so Serious Black dosegali kar dobre razmere v dvoranici ter dostavili suveren, kompaktno izklesan nastop, kar je plod rutine in velikih izkušenj. Serious Black so predstavljali torej skladbe iz studijskega prvenca »As Daylight Breaks«, ki je izšel sredi letošnjega januarja.
Po petnajstminutni pavzi so se malo pred deveto zvečer povzpeli na oder Orden Ogan. Kvartet je predstavljal novi studijski album »Ravenhead«, ki je izšel v letošnjem januarju, pri založbi AFM Records. Orden Ogan so dobili na razpolago tričetrt ure. Bend, ki ga okarakterizira lepa doza orkestralnih aranžmajev, pa tudi zborovskega petja, je uporabljal za čuda malo zvočnih matrik, kar je ve hvale vredno. Le občasno. Za vokalno spremljavo. Zasedba je predstavila mešano set listo vseh petih studijskih albumov izdanih do tega dne. Izdelano poenoten odrski videz in izredno hrupne bas linije. Kitarskih solaž skoraj nisi razločil, medte ko so riffi brneli glasno, kot za sodni dan. K sreči se je vokal Seeba izvil »zamorjenosti« znotraj zvočne slike. Bend je rutinirano nekajkrat podžgal množico, ki je korektno sodelovala in ponujala lepo podporo bendu. Zanimivo je, da so Serious Black spravili od publike skoraj več adrenalinske naglice, kot Orden Ogan. Bend, ki lahko na trenutke strupeno povleče na Running Wild, je dostavil profesionalno izveden nastop. Vokal Seeba sicer ne sodi v špico powermetalskih vokalistov, je pa njegova rezka, grlena barva pravšnja za glasbeno špuro zasedbe, saj ji dodaja lesk mračnosti in okulta!
Natanko ob deseti zvečer pa vskočijo na oder HammerFall. Bend se je predstavil v osveženi podobi. Po petnajstih letih sodelovanja se je od HammerFall namreč poslovil bobnar Anders Johansson, ki ga je po novem v ekipi nadomestil David Wallin (Pain). Turnejo je moral izpustiti tudi basist Fredrik Larsson zavoljo družinskih obvez. Tako ga je na poziciji basista nadomestil nihče drugi, kot Stefan Elmgren. Ta je bil namreč del ekipe HammerFall med letoma 1997 in 2008, ko je za njih igral glavno kitaro. Otvoritev je pripadla instrumentalnemu delu ekipe, ko so se Stefan Elmgren, Pontus Norgren, Oscar Dronjak in David Wallin zaleteli v uvodno Hector’s Hymn, ki jo je nasledil odlični single albuma »No Sacrifice, No Victory« imenovan Any Means Necessary. Prizorišče je bilo popolnoma razprodano. In ko je Joakim Cans vskočil v prvi refren skladbe, je cela dvorana oživela. Velika večina obiskovalcev je torej nestrpno čakala na nastop HammerFall n je izklučno prispela v PPC izključno zaradi njih. Glede na to, da novi časi niso prav rožnati in da obiski koncertov upadajo, se posamezni koncerti osredotočeni na nastopanje po manjših dvoranah ali celo klubih. Dvorna PPC zbere kakih 500 ljudi, to pomeni da dvorane ni bilo težko razprodati, v Grazu pa so HammerFall nazadnje nastopili v začetku let 2004 (»Crimson Thunder« turneja). Bend je sestavil odlično set listo, seveda s poudarkom na predstavitvi skladb novega albuma »(r)Evolution«, sicer pa ni v njej spregledal niti enega studijskega albuma.
Kvintet je postregel z odličnim zvokom in znova očaral s svojim strogim profesionalizmom. Cans se ej odlično držal na vokalu, bend sicer ni mogel razviti tiste maksimalne odrske aktivnosti, ki smo jo sicer vajeni od HammerFall, zavoljo manjšega odra. Pa vseeno. Rama ob rami v tercetnih harmonijah Oscarja, Stefana in Pontusa, naštudirani skeči Cansa v premorih med skladbami s katerimi je publiko čvrsto držal pri sebi in na sploh velik občutek sproščenosti, doziran s teatralno predstavo, kjer je Oscar izmenjal set zanimivo oblikovanih kitar, me d katerimi je zlasti izstopala tista z obliko Hectorjevega kladiva in še kaj, so zadovoljevali publiko, ki je presenetljivo podoživeto sodelovala v petju refrenov skladb. Bend je dostavil izjemno gesto tudi tako, da je Elmgrenu ponudil solo točko na električni kitari, kjer so mu v nadaljevanju instrumentalne točke, ki je nanizala venček vodilnih fraz skladb Hero’s Return, Where Dragon Lies Bleeding, Riders on the Storm prišli na oder delat družbo Pontus (na bas kitari!!!), Oscar in David.
Bend je postregel z nekaj sladkimi vključki, kot je odlična Last Man Standing in v zaključku regularnega dela z izredno skladba studijskega prvenca HammerFall (seveda ni izpadla iz nje tudi epska Glory to the Brave), koncert pa je ekipa sklenila po pričakovanjih. S »ponarodelo« himno Hearts on Fire. Ura in tričetrt HammerFall power metala v briljantni eksekuciji izkušenih in karizmatičnih Švedov, katerim odrskega dinamita nikakor ne primanjkuje, je dostavila sladko koncertno izkušnjo, ki je več kot dobrodošlo razgibala siceršnje koncertno zatišje v letošnjem februarju.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
SEROIUS BLACK:
1. Temple of the Sun
2. Akhenaton
3. Setting Fire to the Earth
4. High and Low
5. Older and Wiser
6. Sealing My Fate
7. I Seek No Other Life
ORDEN OGAN:
1. Orden Ogan
2. F.E.V.E.R.
3. To New Shores of Sadness
4. The Lords of the Flies
5. To the End
6. Ravenhead
7. We Are Pirates
8. Deaf Among the Blind
9. The Things We Believe In
HAMMERFALL:
1. Hector’s Hymn
2. Any Means Necessary
3. Renegade
4. B.Y.H.
5. Blood Bound
6. Heeding the Call
7. Let the Hammer Fall
8. Live Life Loud
9. 400 Meter Medley (venček izvlečkov skladb: Hero’s Return, Where Dragon Lies Bleeding, Riders on the Storm)
10. Threshold
11. Last Man Standing
12. Glory to the Brave
13. We Won’t Back Down
14. HammerFall
—dodatek—
15. Templars of Steel
16. Bushido
16. Hearts on Fire
17. Dreams Come True (nasneti izhod)
