Lokacija: Gradec (Graz) / Orpheum Teater / Avstrija
Datum: četrtek, 02.02.2017
Nekoč je na hrbtni strani ene izmed majic uradnih spominkov skupine HammerFall pisalo »Metal heart is hard to tear apart!«. Zrelejši del metalske publike, se danes temu sicer smeji, pa vendar. Naziv nove turneje »Built to Tour« izhaja iz poslanice aktualnega studijskega albuma skupine z naslovom »Built To Last«. Lahko rečemo, da so HammerFall, po reci in piši dvajsetih letih, odkar je njihov studijski prvenec »Glory to the Brave« leta 1997 povsem nepričakovano zanetil preporod v metalu, pri čemer se je pozornost javnosti usmerila znova na njegove klasične prvine, prestali prav vse preizkuse kljubovanja, trajnosti, vzdržljivosti in neupogljivosti. Švedi iz Göteborga imajo torej levje srce!
Glede na to, da danes nisi »car«, v kolikor se pred sovrstniki ne postavljaš s tem, da pač poslušaš najekstremnejše žanrske variacije metala (roko na srce, žanr se je v zadnjih dvajsetih letih izjemno razvejal in razbohotil), je tokratna nabito polna graška dvorana Orpheum Teater, prvovrstno presenečenje. Takšen pritisk ljubiteljev heavy metala na koncert skupine, ki igra okosteneli power metal (se pravi “mehko” varieteto metalskega žanra), človek v letu 2017 resda ni pričakoval, pa čeprav je pred dvema letoma po prostornimi pol manjši klub PPC, lociran streljaj stran od Oprheuma, ob obisku HammerFall, pokal po šivih. In HammerFall? Od začrtane glasbene vizije ni odstopanja. Niti za ped. Pridno se držijo preverjene powermetalske recepture.
Da zna biti koncert kremenito nabasan, je naznanjalo dnevno osveževanje fotogalerij s poteka aktualne evropske turneje skupine, ki jih skupina redno objavlja na svoji spletni strani. Koncerti po Nemčiji in tamkajšnjih dvoranah, ki sprejmejo nekaj tisoč ljudi, so bili vsi po vrsti, bodisi nabito polni, ali pa v celoti razprodani. Torej. Ko si prispel na tokratni obisk koncerta HammerFall v Graz, je bil občutek na las podoben tistemu, ki ga je avtor te reportaže doživel pred natanko petnajstimi leti na taistem prizorišču, ko se je pisal 2.2.2002) in so HammerFall na takratni »Renegade« turneji igrali skupaj s Freedom Call in Virgin Steele.
Fani so se nabrali iz vsepovsod. Avstrije, Hrvaške, Slovenije. Atmosfera izredna. To je nakazovala tudi energija in vedro razpoloženje ob pol osmi uri zvečer, ko so na oder stopili Lancer, švedski power metalci, ki so na tej turneji v vlogi predskupine predstavili svoj tretji studijski album »Mastery«. Kvintet ni postregel ničesar novega in še neslišanega. Igrajo svojo vižo power metala. In v tem so izredni. Odrsko so zelo dobro naštudirali nastop. Komunikacija med člani kvinteta, dinamično izkoriščanje odra. Tekanje članov skupine sem in tja. Uporabljeni triki povzeti po odrski kinetiki Iron Maiden in Judas Priest. Igra suverena, lepa uigranost. Z vso silo nad riffe! Glavnino pozornosti je prevzemal izreden vokal. Ta je v eni osebi združeval najboljše prvine pevcev, kot so Michael Kiske (Helloween), Bruce Dickinson (Iron Maiden), Geoff Tate (Queensryche) in Tobias Sammet (Edguy) – za slednjega to velja, v času ko je bil še v vokalni formi. Dobre pol ure izvrstnega ultramelodičnega in ultrasoničnega powermetal šusa. Kliše je sicer kliše. Vendar pa vedno vžge, ko ga zaigraš srčno. In Lancer so v tej maniri na graškem odru polnokrvno prepričali.
Gloryhammer sovrsta parodije in powermetalska zasedba, ki jo je treba zavoljo bizarnosti, vzeti kanček z rezervo. Škotsko-švicarska naveza petih fantov, v kateri sodeluje na klaviaturah vodja zasedbe piratskih pijancev Alestorm Christopher Bowes, ima v žepu dva albuma in sicer »Tales From The Kingdom Of Fire« (2012) in »Space 1992: Rise of the Chaos Wizards« (2015). Bend je prejel tričetrt ure dolgo minutažo in skozi odrski žur “kič in lišp” teatra, popolnoma potešil gardo obiskovalcev, ki so v prvi vrsti prišli na ta koncert prav zaradi njih. Zato ni čudilo obvladovanje verzov s strani publike. Prve vrste so bile precej nakurjene nad slehernim dejanjem skupine na odru, pa četudi so mejila na absurd. Publika je poznala vse trike skupine. Od basistovega eksanja steklenice ciderja, kar je mož ponovil v izteku koncerta še s kozarcem velikega piva, do klečečega priklona na koncu nastopa. Skratka celotna naštudirana scenografija skupine, ki nosi na odru viteške kostume in kjer med nastopom vokalist Thomas Winkler premaga zlobnega trola in mu ukrade čudežno kladivo. V glasbenem oziru so Gloryhammer precej nezanimivi, brez posebnih idej. Tudi same solaže, riffi, so precej manj zanimivi, kot v oziru izjemno hitrih, preciznih in dovršenih kompozicij zasedbe Lancer. A komenzirajo Gloryhammer te »luknje« pomanjkanja glasbenih talentov seveda z izdelanim odrskim špas teatrom, ki pri mulariji polnokrvno vžiga. V tem oziru so Gloryhammer na dobri poti, da polagoma zavojujejo še širšo bazo fenov, podobno kot je to uspelo na zelo lahek način kakšnim Powerwolf. Kakorkoli obračaš, so Gloryhammer v iztočnici velika metalska otročarija, ki je našla pravo recepturo, da ji mularija zelo dobro naseda.
HammerFall so na oder stopili ob deseti uri zvečer. Dvorana se je zabila do zadnjega kotička. Bila je tik pred tem, da postane razprodana. Album »Built To Last« se je od začetka lanskega novembra, od začetka letošnjega februarja izvrstno prijel in publika je obvladovala tudi nove komade v HammerFall repertoarju. Vsekakor pa so zmagovite točke odnesle “ponarodele” klasike na čelu z izvrstno koračnoco Crimson Thunder, pa uvodno epsko bombastično Riders Of The Storm. Odjeknila je Let The Hammer Fall, tu je bil nadobvezni Renegade, pa izvrstna balada Glory to the Brave. Vse naštete klasike so spravile dvorano v zrak. Od prve do zadnje vrste. Vse pesti uperjene kvišku! Sodelovanje publike s petjem. Nenehno. Prve vrste pa so zasedli tudi vsi tisti, ki so bili leta 2000 petnajst let mlajši in so še posebej nostalgično doživljali vsak trenutek koncertnega druženja s HammerFall. Občutek je bil neverjeten. Kot da bi se power metal znova dvignil. Znova vstal. Vrnil v fokus množic.
Sicer so HammerFall ustaljeni garant kakovosti. Njihovi nastopi so do potankosti naštudirani. Vsak gib. Vsako dejanje. Vsaka beseda, ki jo Joacim Cans izreče ob komunikaciji s publiko. V občevanju s publiko dokazuje ta karizmatični in markantni pevec, da ostaja v tem oziru eden boljših frontmanov v powermetalu. Tudi vokalno je Cans dobro in več kot korektno, zvozil vsa dejanja. Scenske kulise so bile po pričakovanju podrejene fantazijski naslovnici novega albuma. Prihod Hektorja tokrat nismo pričakali, je pa Dronjak oprtal nase električno kitaro oblikovano po naročilu in izgledom, ki je spominjal na Hektorjevo kladivo. Prav tako med baladno Glory to the Brave ni snežilo. Skratka. Vse mora biti na nek način povezano s kladivom. Pontus Norgren je po pričakovanju odigral najtežje solaže in prehode, saj je nekoč služboval kot kitarski tehnik Yngwie J. Malmsteena. Izvedbeno ostajajo HammerFall dobro naoljena mašinerija, pri kateri se nič ne zatakne med koncertom. Preveč vsega so izkusili in okusili do tega dne v karieri. Znova je bilo lepo ob robu odrskega dogajanja občasno ozreti Stefana Elmgrena, ki je kot nekdanji član skupine, tokrat delal bendu družbo, v vlogi kitarskega tehnika. Bend je tudi uspešno predstavil novega bobnarja Johana Koleberga, medtem ko je s skupino znova lahko zaigral originalni basist Fredrik Larsson (na prejšnji turneji ga je zavoljo družinskih obvez, nadomeščal na bas kitari prav Stefan Elmgren).
Za edino manj spektakularno potezo koncertnega nastopa je mogoče označiti prav tisto, s katero so želeli HammerFall prirediti enega vrhuncev nastopa. Zrežirali so namreč izvedbo venčka skladb albuma »Glory to the Brave«, pri čemer so popeljali publiko preko serije petih riffov petih najbolj markantnih skladb prvenca v instrumentalni maniri. Skratka Stone Cold, The Metal Age, HammerFall, Steel Meets Steel, Unchained, pa vse do Where the Dragon Lies Bleeding, kjer se je Cans končno vključil z vokalom. Povsem brez potrebe, so se odločili zaigrati riffe “v prazno” (brez vokala). Tako je ta točka, prej spominjala na javno vajo, kot na element pravega koncertnega nastopa. Bolje bi bilo, da bi izmed petih izbranih v tem “Medley to the Brave” venčku, izbrali eno samo skladbo in jo zaigrali od začetka do konca.
Sicer pa se ne gre pridušati. Odličen zvok. Obe kitari razločno zaznavni, tako v tercah, kot v samostojnih solažah. Izvrstna energija, bend izredno dobro razpoložen, vsled tega vselej na razpolago tudi za dobro šalo. Znova je enega vrhuncev koncertnega druženja s HammerFall prinesla zaključna Hearts On Fire, ob kateri je Orpheum Teater dobesedno pokal po šivih. HammerFall ostajajo torej vodotesni, nerjaveči stroj, ki vzdržuje izredno izvedbeno prepričljivost in vrste edinstveni šarm ter karizmo. Tako v kompozicijah, ki so vselej postregle z močnimi kitarskimi frazami, kot tudi samo odrsko prezenco. Prihodnje leto vstopi skupina v prvo 25. letnico delovanja. Upajmo da nam priredi kakšno posebno presenečenje. Do takrat pa sledi ameriška turneja, pa nastopi na poletnih evropskih festivalih in še kaj.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
HAMMERFALL:
1. Hector’s Hymn (nasneti uvod)
2. Riders of the Storm
3. Bring It!
4. Blood Bound
5. Any Means Necessary
6. Renegade
7. Dethrone and Defy
8. Crimson Thunder
9. Last Man Standing
10. Let the Hammer Fall
11. Built to Last
12. “Medley to the Brave” (zaigrane glavne kitarske fraze skladb: Stone Cold, Unchained, The Metal Age, HammerFall, Steel Meets Steel, The Dragon Lies Bleeding)
13. Glory to the Brave
14. Origins
15. Punish and Enslaved
—dodatek II.—
16. Hammer High
17. Bushido
18. Hearts on Fire
GLORYHAMMER:
1. Infernus Ad Astra (nasneti uvod)
2. Rise of the Chaos Wizards
3. Legend of the Astral Hammer
4. Hail to Crail
5. Questlords of Inverness, Ride to the Galactic Fortress!
6. The Hollywood Hootsman
7. Angus McFire
8. Universe on Fire
9. The Unicorn Invasion of Dundee
10. The National Anthem of Unst (nasneti izhod)
LANCER:
1. Dead Raising Towers
2. Future Milennia
3. Purple Sky
4. Behind the Walls
5. Mastery
6. Masters and Crowns
