Nastopajoči: Serious Black / Battle Beast / HammerFall
Lokacija: Graz (Gradec) / Orpheum Teater / Avstrija
Datum: petek, 21.02.2020
Leta 1997 je izšel album »Glory To the Brave«, ki je bil v tistem času eden najpomembnejših dokumentov s katerim so se silnice v takratnem dometu glasbene veje oziroma živahnem razmahu žanra »metal« ustalile v ravnovesju. Ta album je namreč naznanil nekajletni vzpon power metala, obenem so založbe odprle vrata skupinam, ki so črpale navdih iz klasičnih (muzikaličnih) dni metala (osemdeseta) in se izmikale nekoliko prežvečenemu »iskanju agresije v pol-tonskih rešitvah«. To je tudi omogočilo reaktivacijo starih heavy metalskih skupin, ki jih je v tistem času vse večji pomik v ekstremne žanrske sfere metala, kjer je prevzemal pozornost razcvet takrat relativno mladih žanrov black in death metala, pravzaprav za več let zbrisal iz scene.
»Glory to the Brave« je namreč prvenec švedskih HammerFall. Ostalo je zgodovina. No skupina je od takrat dalje redna spremljevalka power metalske scene in redno izdaja albume, čeprav je žanr že lep čas potisnjen na obrobje zanimanja množic. Pa vendar. HammerFall ostajajo cenjena in spoštovana metalska utrdba tudi po 25. letih delovanja in še vedno polnijo dvorane za nekaj tisoč ljudi. Čeprav se je evolucija skupine sklenila nekako z izdajo albuma »Crimson Thunder«, danes to niti ni več bistveno, kajti HammerFall polagoma preraščajo v vrsto legend, pa čeprav se že lep čas čuti, da deluje reciklaža njihove formule nekoliko oguljeno in skuša ekipa to artistično zatohlost, za silo (sploh zadnja leta) krpati tudi z občasnimi triki »samoparodičnosti«, kar je vselej hvaležni in vžigajoči trik.
»Dominion«, to je novi album skupine, znova izdan za avstrijsko založbo Napalm Records (RockLine recenzija TUKAJ), je tako ponesel skupino na novo’ turnejo. V sklopu te so se ustavili v naši bližini. V Grazu. In tam ni lepše dvorane kot je Orpheum Teater, ki zadnja leta postaja v oziru rock in metal dogodkov povsem neizkoriščen. Ne vemo kaj je vzrok, a HammerFall so bili eni redkih izvajalcev, ki jim je tudi v sklopu pretekle »Built to Tour« turneje leta 2017 tam nastopiti (RockLine recenzija koncerta TUKAJ!). Zakaj tudi? Ker so v Orpheum Teatru nastopili večkrat, recimo tudi leta 2001 in 2003. A tisto so bili bolj rožnati časi.
To pot so HammerFall izbrali za predskupini nemške power metalce Serious Black, ki so leta 2015 odpirali koncerte na HammerFall turneji (RockLine recenzija koncerta iz Graza (PPC), z dne 09.02.2015 TUKAJ), ko so ti predstavljali album »(r)Evolution« ter vroče finske power metalce Battle Beast. Natanko ob osmi uri zvečer so tako prvi stopili na oder Serious Black. Gre za kvartet izkušenih glasbenih mačkov, ki so se, ne glede na mlajši staž delovanja skupine, pred tem več let kalili v različnih zasedbah in to so dokazali tudi z vnovično izvedbo svojega materiala. Sicer delujejo z novim albumom in pravkar izdanim »Suite 226« kot kvartet, od leta 2017 pa jim pomaga, kot peti član, na koncertih sam čislani kitarski čarovnik in virtuoz Christian Münzner. Ob njegovem imenu navržem le dve imeni. Alkaloid, Obscura. Od tu dalje ni treba odkrivati Einsteina. Bend je imel na razpolago pol ure nastopa. In tega je zelo spretno in izkušeno unovčil. Odličen zvok od prve do zadnje sekunde nastopa in zelo vešče in spretno izkoriščanje razpoložljivega prostora. Odlična uigranost in nenehna, to je vešča, interakcija s publiko. Švedski vokalist zabavnega umetniškega vzdevka Urban Breed, velja nasploh za dolgoprogaša svoje sorte, kar se druženja s HammerFall tiče (leta 2009 je kot član zasedbe Bloodbound, spremljal HammerFall (poleg so bili še Sabaton), ko so ti nastopali po Evropi, mdr. tudi v Mariboru – RockLine recenzija koncerta TUKAJ). Vokalist je sicer izgubil nekaj višine, a to je pravilo in to pač pride z leti, velja pa njegov vokal za še vedno izredno prodornega in avtoritativnega. Mario Lochert, basist in vodja skupine, je budno bdel nad dejanji tovarišev, Dominik Sebastian in Münzner sta nekajkrat izmenjala desno in levo pozicijo, se s kitarami teatralno postavila skupaj z ramo ob rami ter demonstrirala kitarsko ubranost, pri čemer je v imenitnosti seveda prednjačil Münzner. Dejansko so Serious Black preprosto in v skladu s pričakovanju, odigrali koncert na visokem nivoju, ker (nič manj) preprosto, vseskozi veliko koncertirajo.
Battle Beast so zelo privlačna finska powermetalska melodična utrdba. Element muzikaličnosti je dejansko v finski verziji power metala skoraj najbolj nalezljiv in že kar pretiran, ko ga primerjaš bodisi z verzijami žanra drugih skandinavskih dežel (Švedska), ali nasploh nemških ter ameriških skupin, vendar pa pri tem ne izpade tako naiven, kot to uspeva lahko italijanskim zasedbam. Od nekdaj je Finska gojila v power metalu izjemno prodorno muzikaličnost ter pompoznost. In to vse od Stratovarius dalje. Sekstet ima zunaj novi album »No More Hollywood Endings«, ki je doživel tudi obilno predstavitev v Grazu. Glavna in osrednja figura je in ostaja seveda stasita in nabrita vokalistka Noora Louhimo, ki je preko tričetrt ure s svojo karizmo in energičnostjo konkretno dominirala na odru. Ne le zavoljo same oprave oziroma teatralne načičkanosti s katero bi lahko postala z lahkoto Luciferjeva nevesta, pač pa preprosto. Pečatno prodornostjo njene interpretacije ter eksplozivnega petja. Tudi rešitve, ki v sicer powermetalski izkaznici črpajo navdih v pop kozmetiki osemdesetih, kar so pred časom dodatno spotencirali njihovi kolegi oziroma mlajši klon oziroma »izpeljanka« Beast In Black preko vseh meja, prikrije na odru Noora s peresno lahkoto. Z eno oznako. Pevka je superiorno utrgana. Ravno prav. In to je glavni adut skupine, da ta vzdržuje zanimivost skozi koncertni nastop, ko se sicer giblje skozi že nekoliko obrabljeno idejno reciklažo, a z zapeljivimi in pompoznimi vrhunci v spevnih refrenih, ki kot povedano, silno vlečejo na pop osemdesetih. Nemara vzbuja tak občutek tudi eden od bratov Björkroth, ki se pridno oklepa rabe sintetizatorja opasanega preko ramen (ne vem, če je Slovenščina že iznašla prevod za »keytar«?). Celo občutek parodičnosti, kar je vse bolj pogost pojav v post-milenijskih power metalskih zasedbah. Prvi so s tem odkrito začeli Sabaton, trik pa se je prijel v zadnjih letih celo HammerFall. No gremo nazaj z Battle Beast. Klaviatur se skorajda ni slišalo med koncertom, prav tako pa bi bila solo kitara lahko kanček bolj dvignjena v miksu. Kakorkoli Noorma je rešila vse! Je namreč neverjetna in pravi magnet, ki zagotavlja skupini nenehno odrsko atraktivnost. To ni vse. K temu doprinaša visok izplen pompoznosti skupine pri samem strukturiranju skladb z vrhunci v kot omenjeno, izredno spevnih refrenih.
HammerFall priskrbijo vselej izredno scensko odrsko kuliso, ki spremlja njihove turneje. Vsaka je drugačna. V sozvočju z aktualnim albumom. Tudi ta ni bila nič drugačna. Z obveznim orjaškim podestom na katerem so stali skoraj pod nebom Wallinovi bobni in dvema pistama, ki sta z leve in desne vodile od pročelja odra na vrh tega podesta. Postava se je z Wallinom na bobnih naposled znova ustalila. V ekipi ostajata dve nezamenljivi figuri! Prva je kitarist Oscar Dronjak, druga pevec Joacim Cans. Tu je originalni basist Fredrik Larsson in izjemni kitarist Pontus Norgren, ki s svojimi neizpodbitnimi vrlinami, vseskozi hvaležno vleče iz »kaše« sicer ikonskega suhljatega dolgina na svoji levi, to je seveda Oscarja Dronjaka.
Dejansko je na koncertu HammerFall najbolj zanimivo spremljati repertoar. Koliko bo starega in koliko novega. Nekaj zvočnih kulis je seveda nasnetih kar je stalnica, sicer pa bend »stoji«. Rutina, samozavest, izkušnje. Preprosto. Mimostrelov tu ni, niti niso dopustni. Otvoritev je po pričakovanju dostavila uvodni tornado, ki je preko novih Never Forgive, Never Forget in One Against the World, kulminiral v kultni Heeding The Call. Joacim Cans je bil sicer nekajkrat kanček prenizek (refren The Way of the Warrior), vendar mu je treba gledati skozi prste, ker se je spopadal v tem času turneje, z vnetjem grla. V točkah kot je Any Means Necessary, je imel priložnost, da hladi glasilke. Last Man Standing je že lep čas stalnica repertoarja, prav tako t. i. instrumentalni medley, ki je to pot nosil poudarek na preigravanju fraz »Renegade« albuma (bend obeležuje 20. obletnico izdaje albuma). Izredno lepo presenečenje v tem oziru dostavlja fenomenalna The Way Of the Warrior, ki je eden vrhuncev kultnega »Renegade« albuma. Bend ni pozabil v zaključnem stampedu dostaviti ob Last Man Standing, še eno najboljših skladb svoje kariere Where Dragon Lies Bleeding, regularni del pa predvidljivo sklenil z Let the Hammer Fall. Dodatek je dostavil nekoliko šibkejši izbor, od pričakovanega in zato ni posegel po tistem definitivnem vrhuncu, kar bi z lahkoto, če bi se HammerFall bolj konkretno ozrli po repertoarju prvih štirih albumov. Bend ga je odprl z pompozno in skorajda samoparodično Hammer High, ki ji je sledil izjemni kitarski vložek Pontusa – ta bi si zaslužil vsaj deset minut igranja, bend pa je vskočil s tega solo vložka na še eno in skupno tretjo novo skladbo, v tem večeru »pogrešano« (We Make) Sweden Rock, ki je eden nosilnih singlov novega albuma. Vsekakor so HammerFall morali svoj novi spektakularni nastop skleniti le na en način. Da spravijo publiko do vrelišča in da se s Hearts on Fire še zadnjič v ognjenih zubljih vnamejo prav vsa srca nabito polnega Orpheum Teatra. Ta je pokal po šivih. Tako je bilo tudi pred tremi leti.
Cans je preverjeno (med premori) uporabljal ustaljene trike s katerimi je zaposloval množico in jo zabaval, Dronjak je v teatru prilival olja na ogenj s svojo kitaro izdelano v obliki kladiva, v drugi polovici je »silak« v »topless« maniri znova “ponosno” razkazoval svoje »obilno« mišičevje. Oscar je definitivna ikona skupine. Zabaven kar se da. Bend je sicer izkazoval dobro počutje in v izvedbi v vsem prepričal, da gre za rušilni in dodobra naoljen powermetalski stroj, ki ne zna in ne zmore zatajiti.
V skladu s »folkloro« ki spremlja promocijske aktivnosti te skupine, gre pričakovati, da bodo HammerFall v letu 2021, če ne že v letošnji jeseni, postregli z drugim delom obiskovanja evropskih odrov, vezanih na promocijo novega izdelka, kar pomeni, da bo zelo verjetno kmalu na obzorju nova priložnost obiska enega izmed njihovih koncertov. A Graz je sicer tako blizu in tako dostopen, obenem pa vabi sama lokacija izjemnega prizorišča Orpheum Teatra, čemur se preprosto ne moreš upreti. Zato smo takoj izkoristili prvo priložnost. Tega večera so uživali v spektakularnem powermetalskem vrtiljaku prav vsi v dvorani. Energija je bila znova odlična in prav neverjetno je, kako HammerFall, navkljub upadu zanimanja za power metal, nenehno ohranjajo svojo privlačnost in zadržujejo na sebi fokus množic.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
SERIOUS BLACK:
1. Akhenaton
2. I Seek No Other Life
3. Mr. Nightmist
4. Serious Black Magic
5. We Still Stand Tall
6. High and Low
BATTLE BEAST:
1. Unbroken
2. Familiar Hell
3. Straight to the Heart
4. The Hero
5. Eden
6. No More Hollywood Endings
7. King for a Day
8. Beyond the Burning Skies
HAMMERFALL:
1. Never Forgive, Never Forget
2. One Against the World
3. Heeding the Call
4. The Way of the Warrior
5. Any Means Necessary
6. Hallowed Be My Name
7. Blood Bound
8. Redemption
9. Renegade Medley
10. The Dragon Lies Bleeding
11. Last Man Standing
12. Let the Hammer Fall
—dodatek I.—
13. Hammer High
14. (We Make) Sweden Rock
—dodaetk II.—
15. Hearts on Fire
