Lokacija: Trst (Trieste) / Naima Club / Italija
Datum: nedelja, 22.03.2015
Grški kitarist Gus G. je svojo solo kariero vzel precej resno. Lanskoletni album I Am The Fire (recenzija TUKAJ) želi spromovirati vsepovsod. Tako se je Gus G. s svojo spremljevalno ekipo odpravil tudi po Evropi, ustavil pa se je tudi blizu Slovenije, natančneje v tržaškem klubu Naima.
Gusa je na turneji spremljala italijanska skupina Arthemis, ki ima za seboj že kakšnih 15 let kilometrine. V tem času bi verjetno skupina lahko dosegla veliko, a nekako ni prišla do kakšne prepoznavnosti. Verjetno je tudi razlog v glasbi, ki ni nič posebnega, temveč deluje kot le še en generični heavy/power bend, kjer žal ni slišati nič pretirano zanimivega. Skupini se sicer pozna, da ima kilometrino, uigranost in komunikacija s publiko je bila solidna. Sama situacija z Arthemis je bila na čase že komična s pozerskim basistom, ki je želel s svojim igranjem biti zvezda večera. Od Arthemis bi lahko pričakovali več, a po drugi strani je dobro, da obstajajo skupine, pri katerih greš lahko mirne volje na pivo.
Slika se je izboljšala z nastopom Gusa G-ja, ki je ravno na tem koncertu zaključil svojo evropsko turnejo We Are The Fire. Gus je s svojo spremljevalno zasedbo skoraj v celoti predstavil svoj aktualni izdelek I Am The Fire. Na samem vokalu ga je spremljal izkušeni Henning Basse, ki je z Gusom sodeloval že kot turnejski pevec pri Firewind leta 2006, najbolj aktiven pa je bil v zasedbi Metalium. Gus G. se je slabi uri in pol več kot dokazal. Vsekakor je znal usmeriti pozornost na svoje spretnosti. Nedvomno gre za vrhunskega kitarista, ki se je dokazal z odličnim in izredno natančnim soliranjem. Zmotila ga ni niti ritem sekcija, ki je verjetno pešala zaradi slabega zvoka na odru. Šibki člen je bil vsekakor basist, ki je imel slab zvok, pa tudi kitarske linije norega Gusa je precej poenostavil, kar meče predvsem slabo luč na Gusa. Za takšne basiste bi bilo bolje, da gredo pozirat in igrat po eni struni v kakšno glam rock skupino. Na bobnih se je trudil mladi Johan Nunez, ki je z Gusom poprej igral v Firewind. Nunez je svoj posel opravil veliko bolje kot basist.
Gus seveda ni pozabil na svojo preteklostjo, tako da je ponudil tudi skladbo Break the Chains od zasedbe Dream Evil ter World on Fire in inštrumentalno skladbo The Fire and the Fury od zasedbe Firewind, ki naj bi bila še danes aktivna, a kdaj jo bo Gus obudil, še ni znano. Seveda je prišlo tudi do trenutka, ko je na odru stal le še Gus in znova dokazoval, da so njegovi hitri prsti zelo natančni. V svoj repertoar je skupina vključila skoraj celotni izdelek I Am The Fire, ki se sicer še ni dobro prijel, a sama glasba z nalezljivimi refreni je več kot očitno narejena za sing along publiki, ki pa tokrat ni kaj prida sodelovala. Po premoru je Gus G. povabil na oder še pevca in kitarista zasedbe Arthemis, s katerimi so skupaj odigrali priredbo Led Zeppelin, Whole Lotta Love. Tu se je seveda pojavil občutek, da je Gus želel še zadnjič dvigniti publiko na noge z zlajnano priredbo, s čimer je vse skupaj dobilo vtis gostilniške zabave. Za čisti konec pa je navrgel še Crazy Train od Ozzyja Osbourna, kar je bila logična izbira, glede na to, da je Gus igral na zadnjem albumu Ozzyja in s tem pokazal svojo lojalnosti samemu Ozzyju.
Gus G. je kljub slabemu ozvočenju in monotoni osvetlitvi več kot dobro izpeljal svoj nastop, nedvomno pa bi si lahko obetali kakšno Firewind skladbo več. Kot zgleda, bo potrebno na obuditev Firewind še malo počakati, Gus je namreč pred nedavnim napovedal, da dela že na novem solo albumu.
avtor: Primož Novak
fotografije: Aleš Podbrežnik
