Založba:
Kostantinos Karamitroudis, točneje in naravnost povedano vsem bolje znan kot Gus G., briljantni kitarsjki heroj in akrobrat doma iz grškega Soluna, ki se je proslavil zlasti v letih članstva pri dobro znanem ‘princu teme’ Ozzyju Osbourneu, sicer pa ga power metalci prav dobro poznajo zavoljo vodenja njegove zasedbe Firewind ter tudi zavoljo preteklega članstvu mdr. v Dream Evil, Nightrage in Mystic Prophecy, je glede na celokupno kariero, relativno pozno sprejel odločitev, da se loti snemanja in izdaje samostojnih studijskih izdelkov.
Quantum Leap je Gusov peti samostojni studijski album. Na njem je sprejel odločitev, da posname same instrumentalne skladbe, zato bo novi album izdatneje zanimiv za vse, ki sledite npr. liku in delu Joea Satrianija. Ker pa je Gus G. zapriseženi kitarski šreder, bo novi dosežek še posebej privlačen za vse tiste, ki so ljubitelji tršega kitarskega vračevanja na strogo instrumentalni ravni, po čemer slovita mdr. Marty Freedman in Tony MacAlpine.
No, leta visokih ambicij in naivne zaletavosti so mimo in novi instrumentalni (!) izdelek presega na celi črti Gusov studijski prvenec iz leta 2001 imenovan »Guitar Master«, ki je prav tako v celoti instrumentalen. Preprosto. Zavoljo artistične zrelosti, ki pooseblja in spremlja danes Gusa. Gus G. je tokrat torej posnel novi album po principu udarnega vseinstrumentalnega tria, njegova kitara pa ogrodjem našobljenih metalskih fraz znotraj kompozicij opravlja tudi vlogo vokalista, kar je za glasbenika to pot predstavljajo dodaten artistični izziv. Nekaj česar se ni loteval v zadnjih dvajsetih letih glasbene kariere. Možakar se je v vsem odlično znašel. Treba je imeti v uvidu, da je naš vrli Konstantinos izrazito muzikalen glasbenik. Da je klasično urjen, ni treba niti posebej poudarjati. Vse poteze odmerja tako, da podreja dejanja izrazitemu sledenju doseganja visoko nalezljivi muzikalnosti znotraj kompozicij. Pol-toni so nedopustni. Fraziranje je mnogokrat silno našobljeno in kar nekaj momentov je na albumu, ki bi lahko predstavljali elementarno podlago za možni Firewind komad. To je mdr. jasno nakazano v tipskem powermetalskem drvežu znotraj naslovne skladbe albuma.
Gus G. je pripravil zbirko variabilnih skladb, ki dosegajo in razvijajo visoko dinamičnost in pretočnost, zato je to pravi instrumentalno naravnani kitarski album, ki se ga posluša z velikim užitkom. Album ponuja trenutke umirjenosti, ki posebej poudarjajo Gusovo glasbeno zorenje, kot je to nakazano v izvrstni Night Driver. Izrazito atmosferična in zasanjana skladba nosi v slikovitih pasažah soliranja tudi ščepce buesovske zasnove. Na njem so vse finese dodane in odmerjene z izjemno pretanjenim občutkom, kar krepi samosvojo artistično naravo ne le izdelka, pač pa jasno reflektira Gusovo glasbeno edinstvenost. Zapeljivo in domiselno fraziranje in silovita ter udarna ritmična naravnanost bas kitare in bobnov, vzdržujejo na »Quantum Leap« visok zalet grabežljive metalske udarnosti in eksplozivnosti.
Zadnja skladba Force Majeure je posebej fascinantna power metalska koračnica iz katere bi se dalo z lahkoto izpeljati poljuben Firewind komad. Njegova značilnost pa je ta, da si v njej priča štirim minutam izjemnega dialoga dveh kitar. V njej sodeluje kot posebni gost UFO kitarist Vinnie Moore, ki je prav dobro znan tudi po svojih samostojnih studijskih dosežkih. Vodilne melodije so iodigrane v tercetnih harmonijah. Narava glasbene percepcije obeh kitaristov je v navzkrižnem ognju podajanja solističnih eskapad jasno zaznavna, to pa daje skladbi poseben čar v slehernem trenutku njenega razvoja. Skladno s tem valovijo v njej tudi intenzivna razpoloženjska stanja. Odličen izbor za finalni atmosferični krešendo albuma in zagotovo eden njegovih vrhuncev.
Kdor bo pogrešal vokalne točke, ga nemara poteši dodatni CD, na katerem je zbranih sedem skladb v koncertni izvedbi. Tega je treba jemati bolj za zabavo, sploh ko se soočamo s priredbama Thin Lizzy in Dire Straits izvirnikov. A vsekakor lep dodatek, ki bo razveselil privržence Gusove kitarske narave. Skratka. Misija uspela. »Quantum Leap« je odličen vse instrumentalni kitarski album prešerne power metalsko šrederske narave, ki izžareva glasbenikovo komponistično zrelost in pretanjenost. Idejno razgiban in prožen, v ultra-hitrostnih trenutkih tudi nebrzdano šegav, v produkciji pa zadržuje organsko naravo, kot da bi ga trio izvajal v živo. V kolikor bo Gus G. zadržal takšno držo tudi na prihodnjih samostojnih studijskih izdelkih, ne bo torej prav nič narobe.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
Zasedba:
Gus G. – kitara, klaviature
Dennis Ward – bas kitara
Gostujoči glasbenik:
Vinnie Moore – kitara na
