datum izdaje: 02.11.2018
založba: Talking Elephant
produkcija: Gryphon
ocena: 9.5 / 10
»ReInvention« je prvi album unikatnih angleških progrockovskih legend Gryphon po enainštiridesetih letih. Toliko let je namreč minilo od njihovega zadnjega in obenem petega studijskega albuma »Treason« (1977) po katerem je sledil razpad, vendar ne tudi pozaba s strani zvestih privržencev, ki nikoli niso upali na vrnitev mojstrov srednjeveško začinjenega prog folk rocka. Prva, neuspešna, združitev se je pripetila leta 2009, medtem ko je bila tista iz leta 2016 precej bolj uspešna in traja še danes.
Gryphon so v zasedbi, ki poleg treh originalnih članov, Briana Gullanda na trobilih, Graemeja Taylorja na kitari ter Davea Oberlea na bobnih in glavnem vokalu, vsebuje tri ‘novince’ v podobi klaviaturista/violinista Grahama Presketta, basista Rorya McFarlanea in Andya Findona na pihalih posneli »ReInvention«, ki je od začetka do konca popolnoma klasičen Gryphon album s številnimi srednjeveškimi in baročnimi aranžmaji, ki so vsi po vrsti, tako kot v preteklosti, odigrani z nekaterimi avtentičnimi trubadurskimi inštrumenti tako, da je končni rezultat atmosferična in nadvse intenzivna mešanica srednjeveškega folk rocka ter simfoničnega prog rocka s katero so se odlikovali v svojih najboljših letih.
Gryphon na veselje zvestih privržencev, ki niso opustili upanja na vnovično združitev, torej nadaljujejo svojo imenitno zvočno tradicijo natanko od tam, kjer so končali v drugi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Celo produkcija spominja na njihove stare albume, medtem ko naslovnica izgleda kot, da bi bila ustvarjena leta 1974. Kljub temu »ReInvention« postreže z nekaterimi zvočnimi idejami, katerih pri Gryphon v preteklosti še nismo slišali. Oberle, ki je predvsem odličen bobnar, je po vseh teh letih še vedno imeniten in karizmatičen pevec, medtem ko se za Taylorja zdi kot, da je njegova kitarska tehnika na ‘zrela leta’ postala še precej bolj sofisticirana.
Vsi trije novinci se na »ReInvention« izvrstno izkažejo tako, da marsikdo ne bo pogrešal odsotnosti originalnega člana, multi-inštrumentalista Richarda Harveya, ki si je po (prvem) razpadu Gryphon izgradil sijajno kariero kot skladatelj filmske in televizijske glasbe. Nekatere stvaritve so popolnoma inštrumentalna, medtem ko tista z vokali vsebujejo (črno)humoreskna besedila s številnimi satirično popačenimi ‘slikami’ srednjeveške Anglije, kot je že značilno za to skupino, ki sebe nikoli ni jemala preveč resno.
O tem, da so ‘pravi’ Gryphon vnovič obujeni se privrženci lahko nazorno prepričako že na otvoritveni skladbi »Pipe Up Downsland DerryDellDanko«, ki zveni kot, da bi bila ustvarjena pred več kot štirimi desetletji. Pestri simfonični aranžmaji na godalih in pihalih z nezgrešljivim srednjeveškim ambientom napovejo buren in razgiban začetek nadvse eklektičnega albuma, ki vozi odličen ‘slalom’ med inštrumentalnimi in vokalnimi kompozicijami. Vrhunce albuma je težko izpostaviti, saj so si vse skladbe po kakovosti bolj ali manj enakovredne. Naslednja skladba, »Rhubarb Crumhorn« je prav tako zelo tradicionalistična Gryphon skladba, ki, predvsem na račun posameznih simfoničnih aranžmajev, nekoliko spomni na inštrumentalno verzijo Camel iz obdobja albuma »The Snow Goose« (1975).
Ljubitelje bolj epsko usmerjenega prog folka s simfoničnim poudarkom in nekoliko temačnejšim ambientom bo verjetno najbolj navdušil »Haddocks’ Eyes«, kjer se Gryphon v besedilu ter skozi Oberlejevo precej komično, kamelonsko vokalno predstavo pozabavajo na račun starega in sarkastičnega kapitana Haddocka iz znanega belgijskega stripa Tintin. S skrivnostnim, resnejšim vzdušjem prepojeni inštrumental »Batsheba«, kjer navdušijo predvsem subtilni, baročni okraski na godalih, predstavijo Gryphon v nekoliko drugačni ambientalni luči kot običajno. Poseben zaznamek si zasluži tudi skladba »Sailor V«, ki je močno prepojena s folklornimi elementi tradicionalne irske glasbe in kjer Taylorjeva kitarska solaža v zaključnem delu nenadoma močno potegne na nekatere pretekle kitarske podvige Mikea Oldfielda, kar je nazoren dokaz, da je z leti še izpopolnil svojo zavidanja vredno kitarsko tehniko.
V obdobju, ko se skorajda kronično pogrešajo novi, kvalitetni dosežki na področju prog folk rocka, je novi Gryphon album prišel kot naročen, čeprav je bilo nanj potrebno čakati kar enainštirideset let. Dolgo, za marsikoga predolgo čakanje se je vendarle splačalo in končni rezultat je celo presegel vsa pričakovanja privržencev, saj »ReInvention« zveni kot, da bi bil posnet v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in ne leta 2018. Člani Gryphon so sprejeli nadvse modro odločitev, da na »ReInventon« nadaljujejo svojo imenitno zvočno tradicijo in se ne poskušajo po nepotrebnem ‘modernizirati’ v škodo zvočne samobitnosti.
avtor recenzije: Peter Podbrežnik
Skladbe:
1. Pipe Up Downsland Derry Dell Danko (4:49)
2. Rhubarb Crumhorn (5:56)
3. A Futuristic Auntyquarian (5:58)
4. Haddocks’ Eyes (10:58)
5. Hampton Caught (5:12)
6. Hospitality At A Price… Anyone For? (3:11)
7. Dumbe Dum Chit (3:08)
8. Bathsheba (5:37)
9. Sailor V (8:37)
10. Ashes (3:32)
11. The Euphrates Connection (4:43)
Glabeniki:
Graeme Taylor – električna in akustčna kariera, produkcija
Graham Preskett – violina, mandolina, klaviture, orglice
Brian Gulland – pihala, klavir
Andrew Findon – pihala
Rory McFarlane – bas kitara
Dave Oberlé – bobni, tolkala, vokal
