Lokacija: Ljubljana / Arena Stožice / Slovenija
Datum: torek, 06.06.2017
Ameriški velikani Green Day so na slovenska tla nazadnje stopili davnega februarja 1998, prvič pa dve leti prej, ko so bili z mega uspešnim albumom Dookie (do takrat) na vrhuncu svoje slave. S kasnejšimi albumi sicer niso dosegli uspeha, ki so ga zastavili z Dookie, a so med svojimi feni kljub temu ostali relevantni, vse dokler jih leta 2004 izdani American Idiot ni izstrelil med globalne fenomene. Z družbeno kritično ploščo, alegorijo Busheve Amerike, so rušili rekord za rekordom, z njo osvojili prvo mesto Billboardove lestvice, prejeli Grammyja za najboljši rock album in odigrali svojo najdaljšo turnejo do tedaj. American Idiot je kmalu zaživel še kot broadwayski muzikal, Green Day pa so lani izdali svoj aktualni studijski album Revolution Radio, ki ga predstavljajo na tokratni turneji. Pravi duh punka (debato o tem, če so Green Day to sploh kdaj zares bili pustimo za drugič) ob vseh teh uspehih pravzaprav povsem zbledi, a je kljub temu jasno, da so Green Day v času ZDA Donalda Trumpa spet aktualni in relevantni vsaj toliko kot v času American Idiot.
Pravovernim punkerjem so bili zato zaradi mnogo manjšega komercialnega naboja bolj kot Green Day na kožo pisani kalifornijski Rancid, ki so na oder pritekli točno ob napovedani uri. Kultni bend, ki je v zgodnjih devetdesetih tudi mainstream opomnil, da še obstaja nekaj, čemur se reče punk je v svoji četrt stoletja dolgi karieri pri nas nastopil celo prvič in prepričal s svojim precej prvobitno zvenečim punkom. Rancid so na nostalgično srce potrkali predvsem s setlisto, ki je bila večinoma sestavljena iz komadov s kultnega … And Out Come the Wolves, glasnim in udarnim zvokom ter ravno prav umazanim pristopom, kar je bilo pred spoliranostjo novodobnih Green Day prava mana za ušesa. Rancid so pod vodstvom energičnega Tima Armstronga prvo polovico svojega nastopa obarvali s pravovernimi punk komadi, ki so jih presekali z novostjo Ghost of Chance (z novega albuma Trouble Maker, ki jutri izide pri založbi Epitaph), druga polovica pa je, ko se je fantom na odru pridružil še klaviaturist, izzvenela mnogo bolj skajevsko. Rancid so se po dobrih štiridesetih minutah poslovili s svojim največjih hitom Ruby Soho, ljubljansko publiko pa ravno dovolj ogreli za nastop zvezd večera.
Med čakanjem na oba benda je bilo lepo slišati žanrsko ustrezno glasbeno ogrevanje (Bad Religion, NOFX), lepo napolnjena dvorana pa je eksplodirala od navdušenja, ko je iz zvočnikov zahrumel večni Bohemian Rhapsody, ki napoveduje začetek nastopa Green Day. Še preden pa so se na oder povzpeli Billie Joe Armstrong, Mike Dirnt in Tre Cool, je med Ramones himno Blitzkrieg Bop publiko zabaval in navdušil poplesavajoči roza zajec, težko pričakovana trojica pa je na oder pritekla ob zvokih Morriconejevega Ecstasy of Gold. Dvorana je od huronskega navdušenja dvorani skoraj odpihnila streho, Green Day pa so Ljubljano pozdravili s himničnim Know Your Enemy z aktualnega albuma. Billie Joe je dvorano osvojil v prvih sekundah koncerta in je iz svojih krempljev ni izpustil do samega konca, tudi s pozivi proti homofobiji, rasizmu in, itak, The Donaldu. Karizmatični in odlično razpoloženi frontmen je že v prvih minutah koncerta na oder potegnil oboževalca, ki je z njim odpel nekaj verzov in po njih stage dival z odra. Energija je bila v dvorani ves čas na visokem nivoju, vročičnost pa so še dvignili pirotehnični in ognjeni elementi, ki so šov in eksplozivnost dogajanja na odru (in pod njim) le še nadgradili. Pogled na odlično vzdušje v dvorani je bil z rdeče tribune na trenutke zares kocine dvigajoč! Mladostniško razpoloženi štiridesetletniki so predvsem po zaslugi divjega Armstronga prepričali tudi tiste, ki s(m)o koncert obiskali zgolj iz nostalgičnih vzvodov. Vodja odrskega dogajanja je Stožice na svojo stran pridobil s številnimi zahvalami v slovenščini, odevanjem v slovensko zastavo, streljanjem zastonjskih majic iz »t-shirt guna«, še najbolj pa s simpatičnim trenutkom, ko je na oder povabil dekle iz publike in ji za vrat za nekaj akordov poveznil kitaro, ki jo je nato lahko odnesla domov. Green Day so začetni venček komadov novejšega datuma prekinili s prastaro 2000 Light Years Away z albuma Kerplunk, nato pa temperaturo brez večjih težav dvigovali s hiti kot so When I Come Around, Minority, Basket Case, She in King For a Day ter venčkom klasik Shout/Satisfaction/Always Look on the Bright Side of Life/Hey Jude, med katerimi se je polovica benda valjala po odru. Prvi del koncerta so Green Day zaključili s Forever Now, v dodatku pa skorajda dobesedno eksplodirali z American Idiot, ki ga je Armstrongu publika pomagala odpeti še s prav posebno vnemo. Presenetili so še z baladno Jesus of Suburbia, v zadnjem dodatku pa se je od publike poslovil le Armstrong v družbi akustične kitare. Najprej je dvorani postregel z Ordinary World z aktualnega albuma za sam konec pa še s pričakovano, a čudovito izvedbo zimzelene klasike z Nimroda, Good Riddance (Time of Your Life).
Velika večina prisotnih v dvorani je tisti dve uri res doživela »time of their lives«, Green Day pa so s prikazanim bržda prepričali tudi skeptike. Punk, ne punk, ni važno, Green Day so svojo energijo in pozitivnostjo prepričali, da so trenutno eden boljših live bendov.
avtor: Rok Klemše
fotografije: Nina Grad
RANCID:
1. Radio
2. Roots Radical
3. Maxwell Murder
4. Ghost of a Chance
5. Telegraph Avenue
6. East Bay Night
7. Olympia WA.
8. Nihilism
9. Time Bomb
10. Ruby Soho
GREEN DAY:
1. Know Your Enemy
2. Bang Bang
3. Revolution Radio
4. Holiday
5. Letterbomb
6. Boulevard of Broken Dreams
7. Longview
8. Youngblood
9. 2000 Light Years Away
10. Hitchin’ a Ride
11. When I Come Around
12. Minority
13. Are We the Waiting
14. St. Jimmy
15. Knowledge
16. Basket Case
17. She
18. King For a Day
19. Shout Medley
20. Still Breathing
21. Forever Now
— dodatek 1 —
22. American Idiot
23. Jesus of Suburbia
— dodatek 2 —
24. Ordinary World
25. Good Riddance (Time of Your Life)
