datum izdaje: 14.9.2018
založba: Napalm Records
dolžina albuma: 45:31
produkcija: Grave Digger
ocena: 7 / 10
Prvaki tevtonskega metala Grave Digger pod gromoglasno-avtoritarnim vodstvom Chrisa Boltendhala s prejšnjim studijskim albumom, »Healed By Metal« (2017), kjer se je privržencem predstavil novi klaviaturist Marcus Kniep, nikakor niso navdušili in to se jim ni zgodilo prvič. Zdi se, da Grave Digger odkar se jim je leta 2009 pridružil kitarist Axel Ritt izjemno nihajo kar se tiče kvalitete njihovih studijskih dosežkov. Marsikdo, celo med njihovimi zvestimi privrženci, se je ob novici, da bodo že naslednjo leto izdali nov album z naslovom »The Living Dead« prijel za glavo, kajti tovrstne, ‘pospešene’ odločitve, vsaj v njihovem primeru, ponavadi ne prinesejo nič dobrega.
Na veselje dolgoletnih privržencev »The Living Dead« vendarle predstavlja zaznaven napredek na boljše, še posebno v primerjavi z razočaranjem, ki ga je predstavljal njegov bledi predhodnik. Tokrat gre za precej bolj povezan in trdno strukturiran dosežek s pretežno klasičnimi Grave Digger zvočnimi niansami ter brez do dolgoletnih privržencev pretirano žaljivih zvočnih eksperimentov, medtem ko so Boltendahlova besedila že pričakovan ‘miš-maš’ med srhljivo, horror tematiko, antivojnimi klici ter klišejskimi, metalsko-buditeljskimi pozivi.
Kljub temu, da tokrat ne gre za konceptualni album, je nekoliko nenavadno, da se ‘grobokopači’ tematike živih mrtvecev niso s takšnim pompom lotili že veliko prej, še posebno glede na vsesplošno komercialno dopadljivost takšnih ali drugačnih zombijev v popularni kulturi. Večji zvočni eksperiment od običajnih pričakovanj se nahaja samo na koncu albuma pa še ta izpade presenetljivo zabavno. Balad na »The Living Dead« ni moč najti, kar sproža mešane občutke, saj so Grave Digger med redkimi powermetalskimi predstavniki, ki se lahko pohvalijo z večinoma kvalitetnimi (power) baladami.
Na trenutke se zdi, da hoče »The Living Dead« obuditi magijo klasičnih Grave Digger albumov, kjer je prevladovala ‘horror’ tematika, kot so »The Reaper« (1993), »Heart of Darkness« (1995) ter »The Grave Digger« (2001), vendar je atmosfera večine del na njem zelo redko resnično temačna, še manj srhljiva. Ob tem gre vsekakor veliko pripomb na Kniepove simfonične aranžmaje, ki še zdaleč niso na ravni njegovega brkatega predhodnika H.P. Katzenburga, ki je bil v medsebojni primerjavi res pravi klaviaturski mojster. Obenem so klaviature v produkciji tega albuma pretirano potisnjene v ozadje. Rittov kitarski pristop še danes deli nekatere privržence. Po eni strani se skorajda pretirano trudi posnemati svoje predhodnike, po drugi strani pogrešamo nekaj več kreativnih, samobitnih solaž.
Otvoritveni ‘grobokopaški’ naskok na ponovno oživela trupla, »Fear of the Living Dead«, je skorajda klasični, powermetalski Grave Digger dosežek; tu je Boltendahlov zaščitni gromovniški krulež, tu so skrajno navite kitarske pasaže, nažiganje dvojne bas stopalke in epski refren. Solidno, a so Boltendahl in njegovi ‘grobkopači’ v preteklosti ustvarili, že veliko bolj zanimive otvoritvene skladbe. Tudi »Blade of the Immortal« sledi utečenemu receptu, se pravi brez kakšnih eksperimentalnih pretresov, z vrhuncem v epskem, večglasnem refrenu, ki še najbolj spominja na vikinško himno, medtem ko ne manjka precej formalna, nenavdahnjeno odigrana kitarska solaža. Z boljšimi simfoničnimi aranžmaji bi se lahko ta stvaritev slogovno lahko umestila na kakšen »Rheingold« (2003).
»When Death Passes By« stavi predvsem na čim bolj pospešeno hitrost ritmične naveze in na turbo pogon cepljenih kitarskih pasaž, vendar refren izpade precej nenavdahnjeno. »Shadow of the Warrior« se odpre z buditeljskim, večglasnim napevom, medtem ko si Ritt ob pomanjkanju navdiha občasno sposodi nekaj kitarskih idej neposredno od Iron Maiden. Epski refren te stvaritve je sicer eden izmed boljših na tem albumu. »The Power of Metal« je obtežen s klišejskim, buditeljskim besedilom, ki je bil ustvarjen izključno zato, da se lahko dodatno animira metalske koncertne množice. Z izjemo generičnega refrena gre za dosežek, ki bi se lahko znašel tudi na kakšnem klasičnem Grave Digger albumu iz devetdesetih.
»Hymn of the Damned« je ena izmed sila redkih stvaritev na »The Living Dead«, ki vsebuje ravno pravšnjo mešanico temačne in epske atmosfere s kančkom skrivnostne, srhljive drame, ki je nekoč odlikovala nekatere najboljše albume te skupine. »What War Left Behind« je verjetno najbolj dolgočasna stvaritev na albumu, medtem ko je »Fist in Your Face« z neverjetno klišejskim besedilom skorajda bližje hard rocku kot metalu. »Insane Pain«, še eden zelo povprečen dosežek, prisega predvsem na hitrost in agresivnost, medtem ko je Rittova kitarska solaža morda celo najbolj domiselna na celotnem albumu.
Zaključni ‘grobokopaški’ ples, »Zombie Dance«, je vsekakor najbolj osvežilni in zabavni dosežek na »The Living Dead«, ki s svojim balkanskimi ‘hopa-cupa, midva skupa’ ritmi ter na klaviaturah ustvarjenimi godalnimi aranžmaji spominja na ples pijanih guslarjev z juga nekdanje skupne države. Pijančevskim vzklikom sledi Boltendahlov poživinjeni poziv na zombijevski ples. Morda niti ne bi bila tako pretirana sledeča oznaka: ‘Grave Digger sreča Bijelo Dugme’. Bonus skladba »Glory or Grave« je zelo spodobna kompozicija s popolnoma klasičnim zvočnim nabojem in vokalno izjemno razpoloženim Boltendahlom, zato bo zagotovo všeč vsem dolgoletnim privržencem. Nekoliko ironično za bonus skladbo, vendar vsekakor sodi med najboljše stvaritve na tem albumu.
Boltendahl z »The Living Dead« privržencem ni prinesel še enega mačka v žaklju, vendar njegovi ‘grobokopači’ še vedno niso v tisti pravi formi, ki bi obetala kaj več kot soliden do povprečen dosežek, ki kar krepko ostaja v senci njihovih klasičnih albumov. »The Living Dead« se po kakovosti lahko uvrsti naravnost v sredino oziroma v povprečje dosedanje Grave Digger diskografije. To je bil obenem tudi njihov zadnji album z dolgoletnim bobnarjem Stefanom Arnoldom, ki se je medtem že zapisal v Boltendahlove črne bukve. Chris je v svojem tipičnem, kontroverznem slogu za bobne posadil kar Marcusa Kniepa tako, da prihodnost ‘grobokopačev’ vnovič ne deluje nič kaj rožnato, a Boltendahl vsekakor bolj ljubi črno kot roza barvo, zato ob naslednjem pohodu v studio morda vendarle ne bo prišlo do negativnega rezultata.
avtor: Peter Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Fear of the Living Dead (5:31)
2. Blade of the Immortal (4:07)
3. When Death Passes By (3:52)
4. Shadow of the Warrior (4:33)
5. The Power of Metal (3:52)
6. Hymn of the Damned (5:30)
7. What War Left Behind (3:30)
8. Fist in Your Face (3:24)
9. Insane Pain (3:05)
10. Zombie Dance (3:46)
11. Glory or Grave (bonus skladba) (4:21)
Glasbeniki:
Chris Boltendahl – vokal
Axel Ritt – kitara
Jens Becker – bas kitara
Stefan Arnold – bobni
Marcus Kniep – klaviature
