Lokacija: Graz (Gradec) / Explosiv / Avstrija
Datum: sobota, 28.01.2017
Prišel je tudi ta dan, ko se je odpravil avtor tega članka v svoji dolgoživi karieri gorečega Grave Digger navdušenca, na svoj (kronski) deseti koncertni obisk te dolgožive nemške zasedbe iz mesta Bochum. Kar se Grave Digger tiče, nasploh prvič na njihov koncert v Avstrijo. V Gradec. V tamkajšnji klub Explosiv, ki je v zadnjih dveh letih, kar se programske ponudbe tiče, živahnejši, kot kdajkoli prej.
Novi studijski album »Healed By Metal«, ki ga je skupina izdala vsega nekaj dni pred odhodom na novo evropsko turnejo, ob primerjavi s preostalim diskografskim opusom skupine, sicer ni prav posebno blesteč in poseben dosežek, kaj šele ustvarjalni presežek, pa vendar. Klasike železnega repertoarja, ki so nastale zlasti v obdobju devetdesetih let, ostajajo največja privlačnost Grave Digger, tudi na zrela leta njihovega delovanja.
Za uverturo so na oder stopili power metalski praporščaki Victorius. Nemška zasedba je odprla koncert s klišejsko zgibanko avtorskih stvaritev, ki so ljubiteljem te žanrske zvrsti že davno obelodanjene. Slab zvok, zlasti zamorjeno brnenje obeh kitar, v miksu sicer zgledno prodoren, čist in melodičen vokal. Srčnost in zavzetost prisotni v slehernem trenutku. Skupina je na isti dan, kot Grave Digger, izdala novi studijski album »Heart Of The Phoenix« in ga v repertoarju, po pričakovanju, izdatneje predstavila. Kvintet s četrtim studijskim albumom v žepu. Suvereno, profesionalno,. Škoda le, da je zvočna slika nagajala.
No nič kaj bolje se z zvokom ni godilo tudi potem, ko so na oder stopili, po letu nastanka vsega štiri leta starejši Mystic Prophecy, ki pa so predstavljali na tem koncertu svoj, že skupno deveti, studijski album »War Brigade«. Ostajamo torej v istih žanrskih sferah. Power metal. Vendar se je čutilo, da imajo Mystic Prophecy precej več kilometrine, kar so dokazali s še bolj dinamičnim odrskim gibanjem ter s še večjo koherenco v izvedbi materiala. Onkraj porazne zvočne podobe, je nastop skupine reševala burna publika kakšnih dvajsetih nadebudnih hrvaških gorečnežev, ki so obvladovali ne le besedila, pač pa divje sodelovali s skupino skozi njen nastop. To je bend izvrstno podžigalo, jim dalo krila, saj je preostanek dvorane, ki je v tem delu koncerta privedel v klub kakšnih 150 glav, bolj kot ne, statično opazoval koncert. Povsem na mestu. Lepo, a nič posebnega. Ljubitelji skupine so bili potešeni. Le tista Black Sabbath lajna Paranoid, ki jo zna na kitari zaigrati že vsak petletni otrok, bi bila lahko zamenjana s kakšno dodatno skladbo sicer bogatega diskografskega opusa skupine. Sploh glede na to, da je imel bend na razpolago vsega štirideset minut za svoj nastop.
Grave Digger so prikorakali na oder ob deseti zvečer. Po pričakovanju so udarili s komadi novega albuma, tretji komad pa nas je odstrelil v sredino osemdesetih, to je drugi studijski album »Witchunter«, s katerega so Grave Digger izstrelili tudi naslovno skladbo tega kultnega izdelka. Ljudi v klub kakšnih 250, nič več. Prej manj. Vendar je bilo zgoščeno močno seveda tik za pročeljem odra, kjer so še naprej skrbeli za delirične izbruhe in dobro atmosfero razpoloženi hrvaški oboževalci skupine. Neverjetno. Energije jim, za razliko od njihove, v teh trenutkih potapljajoče se izbrane vrste na polfinalnem pariškem nastopu svetovnega prvenstva v rokometu (uganite kdo jih je premagal), nikakor ni primanjkovalo. Odlično so vzdrževali popadljivo koncertno atmosfero. Grave Digger, ki jih vodi nezamenljivi ustanovitelj, prvi glas in stas skupine Chris Boltendahl, so bili tega večera izvrstno razpoloženi. Postregli so z imenitnim zvokom in igrali fantastično. Res. Kapo dol. Izvrstno. Onkraj šminkerije Axla Ritta, je veljalo, da je mož res dostavil izvrstno masten ter peklensko našopirjen zvočni zid klasičnih Grave Digger riffov. Chris Boltendahl je kipel od dobre volje. Vojskovodja skupine je vseskozi čvrsto komuniciral z občinstvom, pokal grimase, podžigal publiko, delil nasmehe publiki. Prav tako je bil neverjetno aktiven na odru tudi legendarni Jens Becker na bas kitari. Brez nove kanonade topovsko rušilne in kot švicarska ura natančne, supersonično galopirajoče predstave v kotaljenju dvojne bas bobne pedalke, nič manj legendarnega Stefana Arnolda seveda, ne bi bilo dobrega Grave Digger koncerta, skupina pa je na tej turneji predstavila tudi novega člana in klaviaturista (obvezno zakrinkanega pod masko smrti) Marcusa Kniepa. Kniep je zaigral na orglarski solo vložek na izhodu iz »Excalibur« (1999) klasike Morgane Le Fay. V miksu zvoka, so se le orgle malo slabše slišale, kar je bilo moč pogrešati zlasti ob prvi skladbi drugega dodatka Highland Farewell, sicer brez pritožb. Boltendahl je izvrstno odpel material. Sploh za svoja leta in ob dejstvu, da vokal brezmilostno »pači« že več kot 25. let. Vsled temu, da njegov vokal danes ne premore več takšne višine, kot nekoč, je bend previdno črtal iz set liste klasiki Knights Of The Cross in The Round Table. To sta skladbi, ki načeloma v slehernem Grave Digger repertoarju ne bi smeli manjkati. Kar se albuma »Knights Of The Cross« tiče, se je bend odkupil z izvedbo Lionheart, v repertoarju pa so našli svoje obvezno mesto standardi z, med oboževalci skupine najbolj priljubljenega albuma, »Tunes Of War« (1996). Kniep je še enkrat teatralno stopil na pročelje odra. Tokrat z dudami v rokah, ko je odigral uvod v »razpaljotko« Rebellion (The Clans Are Marching).
»Return of the Reaper« (2014) skladbo Tattooed Rider, je Boltendahl posvetil vsem tetoviranim puncam ni fantom v dvorani tega večerater pokojnemu Lemmyju, pri tem pa teatralno na stojalu obrnil mikrofon navzdol in v tem položaju tudi sam odkrulil komad. Krulež ostaja značilen, edinstven. Prepoznavna zaščitna znamka skupine. Esencialni gradnik podobe skupine. Upam, da se Boltendahl pri tem zabava nad občasno lastno smešnostjo samoparodije, ki se ga oprijemlje skozi leta, a deluje ta element obenem, ob vsej teatralni resnosti in zlobnikavosti odrskega šova, na moč zabavno.
Po uri je bend prvič izginil iz odra, potem pa se vrnil po dva dodatka in pretkano raztegnil koncert za cele pol ure, pri čemer je izvedel vsega skupaj le štiri komade. Heavy Metal Breakdown seveda povsem na repu koncertnega nastopa.
Izreden večer druženja z legendarno skupino, ki je seveda v eksekuciji koncerta podredila repertoar predstavitvi skladb novega albuma »Healed By Metal«, ob tem pa dostavila neverjetno nabrušen in prepričljiv nastop. Kot da bi jih člani skupine šteli dobrih dvajset let in ne bi bilo ne duha, ne sluha o velikih veteranih, ki bi dajali občutek, da se šlepajo na staro slavo in ime. Igrali so na vso moč in dostavili torej zares prelepo koncertno doživetje, vredno slehernega obiska.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
VICTORIUS:
1. Hero
2. Under Burning Skies
3. Empire of the Dragonking
4. Blood Alliance
5. End of the Rainbow
6. Lake of Hope
7. Metalheart
MYSTIC PROPHECY:
1. Savage Souls
2. The Crucifix
3. Killhammer
4. Evil Empires
5. To Hell and Back
6. Metal Brigade
7. Burning Out
8. Ravenlord
9. War Panzer
10. Paranoid
GRAVE DIGGER:
1. Healed By Metal
2. Lawbreaker
3. Witch Hunter
4. Killing Time
5. Ballad of a Hangman
6. Season of the Witch
7. Lionheart
8. Free Forever
10. Tattooed Rider
11. The Dark of the Sun
12. Hallelujah
13. Morgane le Fay
14. Excalibur
15. Rebellion (The Clans Are Marching)
—dodatek I.—
16. The Last Supper
17. Call For War
—dodatek II.—
18. Highland Farewell
19. Heavy Metal Breakdown
