Nastopajoči: Gov’t Mule
Datum: torek, 21. 11. 2023
Lokacija: Trst (Trieste) / Politeama Rossetti / Italija
Gov’t Mule so preprosto eden tistih bendov. Bendov zapriseženih starošolski – analogni zvočni nomenklaturi. Malo je danes ostalo takšnih. Robat in čokat zvok blues rocka, ki stavi glavnino izrazoslovja na silovitost podaljšanih jam momentov, kjer si slikovito podajajo roke elementi bluesa, jazza, psihadeličnega rocka, funka, reggae glasbe,… s čimer te tak koncert garantirano odstreli naproti občutjem, ki jim ni para.
Skupina, ki deluje od sredine devetdesetih in katere osrednja figura ostaja neomajni kitarski velemojster blues rocka ter vokalist Warren Haynes, je sredi letošnjega junija izdala svoj 13. studijski album »Peace… Like A River«. Bend je skozi september in oktober opravljal severnoameriško turnejo h kateri je v novembru dodal še nekaj evropskih koncertov. Prav zadnji med njimi, to je tisti datiran v Trstu, je bil za privržence te legendarne southern rock in jam zasedbe nastanjene v Sloveniji, definitivno več, kot pisan na kožo. Bend naj bi izvajal material v dveh delih z vmesno pavzo in celokupno dolžino koncertnega spektakla treh ur. Privlačno.
Gov’t Mule so kvartet. Ob Haynesu je edini originalni član današnje postave še bobnar Michael Abt, vlogo Hammondista in električnega klaviaturista opravlja v skupini že več kot 20 let Danny Louis, ki občasno vzame v roko tudi električno kitaro, pa pozavno in trobento, tu pa je v letošnjem letu integrirani basist Kevin Scott.
Pri Haynesu ni ovinkarjenja. Kar vidiš, to dobiš. Gov’t Mule so strogo koncertna zasedba. Izvedba materiala, ki se ga lotevajo na nastopih, pa je naravnost osupljiva. Nasploh, ko pade beseda o nivoju uigranosti. Ta je na moč fascinantna in ne preneha navduševati, predvsem pa je v oziru Gov’t Mule jasno, da mora ta skupina obvladati ogromno skladb, saj sestavlja set liste na turnejah pravzaprav sproti, pri čemer sledi željam obiskovalcev njihovih koncertov. Tako nisi deležen niti enkrat na celi turneji dveh enakih koncertnih repertoarjev. In več. Niti tega ni, da bi lahko rekel, da sta si dva repertoarja vsaj približno podobna. To pomeni, da če si privrženec skupine, moraš pravzaprav kar na vse koncerte dane turneje. Vsak koncert zasedbe, je torej edinstvena in težko primerljiva izkušnja. No, na koncertu v Trstu je bil repertoar nekoliko skrčen. Bend je igral vsega en set z obveznim dodatkom, navkljub temu pa je nastop trajal dve uri in dobrih dvajset minut. V enem kosu.
Že po nekaj trenutkih uvodne Mule, je bilo jasno da bo tudi ta sklepni koncert turneje »Peace… Like A River« v Trstu silovita koncertna izkušnja, do roba napolnjena z intenzivni občutji. Kvartet je hipoma vzpostavil izjemen ritmičen groove, v katerega sta se vpela Haynes s fraziranjem in Louis s Hammondom. Kar se vokala tiče, je ta Haynesu še vedno zvest. Funkcionira suvereno in stasito. Z vokalno barvo, ki večkrat spomni na kakšnega Joea Bonamasso, na trenutke pa celo na mladega Davida Gilmourja – iz pre Dark Side of the Moon ere. Kitarist ostaja zvest svojemu mastnemu in našobljenemu zvoku Gibson LP kitare. Če so Gov’t Mule z uvodno Mule ter še eno točko studijskega prvenca Rockin’ Horse še dražili publiko, pa je tretja točka že dostavila prvega izmed izredno dolgih jamov vpetih v skladbah. V ozadju se je prikazal motiv naslovnice drugega albuma skupine »Dose« (1998), bend pa se je lotil Game Face, v katero je vpel Mountain Jam iz katerega se Haynesu in druščini nikakor ni mudilo izpreči. Naelektrificirano vzdušje je razelektril The Beatles moment, ko je bend odigral najprej adaptirano She Said She Said (ostajamo sicer na abumu »Dose«), ki se je prelila v Tomorrow Never Knows, pri čemer je Haynes v slednji na moč posrečeno ‘lovil’ psihadelični vokalni prizvok Johna Lennona.
Bend je v prvem delu izvajal material zgodnjega obdobja, ki ga je sklenila še ena Dose klasika Birth of the Mule. Sledil je del koncerta, ki je vseboval novejši material, osredotočen na izvedbo treh skladb novega albuma »Peace … Like A River« ter naslovno skladbo prejšnjega albuma »Revolution Come, Revolution Go«. Gov’t Mule so ekipa, ki draži z ekspresijo jama. Vanj se podajajo z neverjetno globino, pri čemer delujejo na trenutke tako zavzeto, kot da se nahajajo sredi transa. A so vseskozi pri stvari. V slehernem trenutku vedo kje se nahajajo. V teh točkah je godilo duhovito poigravanje vseh instrumentalistov na danem motivu, z izjemnim prepletom, kar je zgolj potrjevalo dognanje o izjemni kalibraciji oziroma uigranosti ekipe. Funk groove kinetike, občasno podprte z izjemno mehkobo, ni primanjkovalo, zlasti pa je basist Kevin Scott postavil piko na ‘i’ v solo točki vpeti znotraj točke Revolution Come, Revolution Go. Svojevrstno koncertno deviacijo v vode reggae glasbe je dostavila nova The River Only Flows One Way, kjer je Louis uporabil tudi pozavno.
Vendar pa je vrhunec sledil v sklepnem delu, ko je bend spel skupaj v enovit jam štiri skladbe, ki so prehajale druga v drugo. Vstopili so s skladbo studijskega prvenca Trane razgalili tudi svoj element psihadeličnosti, in ga sklenili s poklonom Grateful Dead ter St. Stephen vložkom. Tu je melanholična a silovito grabežljiva Time To Confess, kjer je Haynes enkrat več fasciniral v vlogi enovitega vokalnega in kitarskega poveljnika. Neverjetno je kako spretno rešuje situacije in kako pretkano iznajdljiv je v slehernem trenutku. Bodisi da dozira prehodne dele z bluesovskimi vložki, ali pa odigra na tih prehodih hitro serijo akordov, kar ima isti učinek. A vsak tak trenutke je edinstven. Možakar je vsekakor rutiniran, izklesan, oprtan z izkušnjami in vsem kar je predpogoj da lahko govoriš o vrhunskem izvajalcu. Nad tem pa prevzema ta trenutni instinkt samega navdiha, ki poganja Haynesa na koncertih – to je tisto, kar poslušalca preseneča, zaposluje in mu ne da miru.
Ko se je Scott zakopal v rožljavo napadalno bas linijo in Haynes uglaševal kitaro vsa reč niti delovala, da lahko postane, kar je postala. A je razvoj dogodkov narekoval na tanko to. Goin’ Out West Toma Waitsa, ki je pridobila v rokah Gov’t Mule hudomušnost in čokato boogie konotacijo, je dvignila nivo adrenalina na prizorišču. Za finale pa še en spoj reggae glasbe in bluesa. V adaptaciji Al Greenove I’m A Ram, kjer je svoj ščepec dodajal tudi Haynesov wah-wah. Finalna bomba! Kroše! Z njim se je bend poslovil z odra.
A se vrnil za obvezni dodatek. Haynes se je odločil za izvedbo ene izmed skladb, ki jo je napisal še za The Allman Brothers Blues Band. Bila je fascinantna Soulshine, ki je na prizorišču do konca raztopila srca obiskovalcev. Publika je prav dobro poznala to skladbo in nabito polno prizorišče (le nekaj stolov je bilo praznih med koncertom), je gromovito oživelo še za nadaljnjih deset minut druženja s skupino.
Kaj poreči za konec ob tem hipnotičnem srečanju z izvrstnimi Gov’t Mule? Koncert prežet z emocijami in energijo, ki ji težko najdeš vzporednice. Haynes je as svoje sorte. Ostaja obdan z odlično glasbeno ekipo. Bend igra s polno paro in ostaja neverjetno naoljeno uigran in s tem na koncertnih odrih osupljivo prepričljiv. Ko se je koncert v Trstu sklenil, je marsikdo že razmišljal (vsaj sam sem bil kvoti tistih), kdaj in kje bo lahko znova prestregel na odru to avtentičnost, to iskreno razgaljenost vsega kar dostavi v svojem izpovednem značaju Warren Haynes ter njegovi Gov’t Mule. Upajmo torej, da se fantje kmalu vrnejo v Evropo!
Avtor: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. Mule
2. Rocking Horse
3. Game Face / Mountain Jam / Game Face
4. She Said She Said / Tomorrow Never Knows (orig. The Beatles)
5. Birth of the Mule
6. Same as It Ever Was
7. The River Only Flows One Way
8. Revolution Come, Revolution Go
9. Gone Too Long
10. Trane / Rumble / Sex Machine / St. Stephen Jam
11. Time to Confess
12. Goin’ Out West (orig. Tom Waits)
13. I’m a Ram (orig. Al Green)
—dodatek—
14. Soulshine (orig. The Allman Brothers Band)
