Lokacija: Vidia Rock Club / San Vittore (Cesena) / Italija
Datum: sobota, 24. 10. 2009
Niti leto in pol se ni odvrtelo naokoli, že so švicarski hard rockerji Gotthard postregli z novo ploščo “Need To Believe” (2009. Novo leto, nova plošča, nova turneja! Tako gre to, ko v skupini vse funkcionira, kot je treba. Finančno stanje je urejeno, klapa drži skupaj, navdih je prisoten. Skupna forma skupine je torej na vrhuncu. Fantje so sklenili da bodo svoj prvi del “Need To Believe” turneje pričeli južno – v Italiji in se počasi pomikali na sever Evrope, z zaključnimi koncerti v februarju 2010 na območju Skandinavije. Drugi koncertni termin je bil tako označen blizu mesta Cesena, južno od Ravenne, v od boga pozabljeni vasici San Vittore. Tam se nahaja klub Vidia. Ko parkiraš poleg, imaš občutek, da se vsa stvar nahaja v večji stanovanjski hiši, kateri lastniku se je zahotelo dobre zabave v dnevni sobi. In vendar. Zunaj je parkiran tour bus, celo dodaten dvoklopnik za tovorjenje opreme. Koncert definitivno bo. Pred klubom je bilo ves čas silno živahno. Že ob uri prihoda na mesto, tam okrog pol sedme popoldan so se zbirali rock navdušenci in se kratkočasili pred zaprtimi prostori v zgoščenih debatah, torej v pravi italijanski maniri. V posebej dobro voljo je, že tako ali tako dobrovoljne, spravila med čakanjem zlasti gesta članov skupine Gotthard, ki so se prikazali iz tour busa in podelili neučakanim fanom nekaj avtogramov.
MARKONEE: 20.30-21.10
Ob osmi uri se vrata kluba odprejo, ob pol devetih pa na odru že stojijo Italijani Markonee. Naj opišem prvo presenečenje. Sam koncerni prostor. Ta je postregel z odlično akustiko in konkretno je dimenzioniran, saj sprejme vse skupaj kakih 500 glav. Če se ne gneteš v parterju, si lahko poiščeš prostor v “stopničasto” urejenem “obrobju”, kjer so celo sedišča in reč nosi funkcijo nekakšne tribune. Glavna pa sta akustika in oder. Slednji je dovolj globok in dovolj širok. Globok dovolj, da so bobni, pomaknjeni konkretno v ozadje in širok dovolj, da se skupina, ki je lahko tudi sekstet konkretno razmahne med špili. Tudi akustika kluba je odlična. Kjerkoli se postaviš nad parter, je zvok navdušujoč. Tudi v parterju, ni pa njegova jasna razporeditev nujna. Markonee so naši stari znanci. Odkar RockLine pravzaprav hodi na koncerte ki jih organizira agencija Bologna Rock City, to bo naneslo kmalu debela tri leta, navadno odpirajo nastope srednje velikih hard rock skupin ravno bolonjci Markonee. Tako smo jih gledali teden dni pred tem v Bologni pred nastopom skupine Over The Rainbow in tako so počastili tudi otvoritev večera z Gotthard.
Markonee vseskozi napredujejo. V vseh ozirih. So superiorno uigrana ekipa. In če je pod odrje nabito, se skupina na odru tudi konkretno razkuri. Fantje so sklenili letos pogodbo z Escape Music, pravkar izdali svež album “See The Thunder”, drugi po vrsti in ga tudi konkretno predstavljali na koncertu. Možje, ki snujejo v principu skladbe, ki so kot nalašč pisani na kožo Gotthard fanom, so bili to pot odlična izbira. Poleg odličnega zvoka, ki so ga pričarali, so navdušili tudi z odličnim nastopom, vživeto odrsko igro, krono uspeha pa je prinašala odlična dnevna forma pevca, ki sliši na ime Gabrielle Gozzi! V repertoarju je vredno izpostaviti skladbo Women & Whiskey, zapisano koketnim prvinam melodičnega hard rocka, v kateri prevzema pobudo zanimiv harmoniziran kitarski riff, ki vzbudi v poslušalcu občutek, da posluša nekaj drugačnega, ne nujno “oguljenega”. Nadebudni fantje so razgrevali, do dveh tretjin izpolnjen, prostor kluba, tudi z Foreigner priredbo Dirty White Boy in seveda dodali olja na ogenj z prevzeto klasiko Divljih Jagod Motori, ki jo v njihovi režiji predstavi refrenski napev z besedo “Markonee” namesto “Motori”. Zanimiv trik, za katerega upam da so Zele Lipovača in kompanija seveda obveščeni. 40. minut odličnega špila, doslej najboljše predstave Markonne, kar sem jim bil priča.
GOTTHARD: 21.30-23.15
Ob 21.30 stopijo na oder Gotthard. Skupina sodi v rang tistih danes na tleh Evrope, katerih kariera je potekala nekoliko drugače, kot v primeru raznih Winger, House Of Lords, Firehouse, Giant, Hardline,… Gotthard so prišli na prizorišče z istoimenskim albumom leta 1992, v časih ki niso bili več naklonjeni sporočilnosti melodičnega hard rocka. Četudi bi takrat spisali zimzeleni hit, ki je zapisal citirane skupine na polje prepoznavnosti, ne bi dosegli mnogo. Z razliko od falange hard rock skupin, ki so vrgle puško v koruzo ob pojavu grunge viroze, kljub komericalnem uspehu in dveh do treh izdanih albumih, pa so Gotthard, kot pravi garači, trmoglavo vztrajali skozi devetdeseta in se kalili. Tako so zoreli iz albuma v album. Zadnji trije dosegajo enakovredni kvalitetni nivo, so drugačni med seboj, a jih ločujejo kljub temu nianse. Gotthard so si z njimi izborili komercialno zadovoljiv položaj, razširili bazo fanov in tako je naposled tudi za njih prišel čas, da lahko žanjejo svojo setev.
Danes zatorej Gotthard ločuje od kopice skupin tudi dejstvo nevzvišenosti in izredne dostopnosti do fanov. Prav tako je skupina vajena nastopati v manjših klubskih prostorih in povsem neobremenjena, saj je v preteklosti izkusila, v oziru ponudbe, še marsikaj hujšega. In to tudi znala vselej športno prenesti. In to pot je bil klub nabit do zadnjega kotička, v njem je dobesedno vrelo, kamorkoli si uperil pogled.
Fantje so repertoar sestavili s tretjinskim deležem skladb posvečenim novi plošči “Need To Believe”, kar je edina pravilna poteza, saj gre za enega najboljših albumov njihove kariere. Med njih so vmešali skladbe starejših albumov, ki so med fani še kako priljubljene. Zanimivo da so skladbo Shangri-La, ki odpre novi album, varčevali za drugo polovico koncerta in udarili na plano z Unspoken Words, drugo po vrsti z “Need To Believe”. Lahko rečem, da od prvega trenutka odličen, uravnovešen zvok v klubu. Intimno ozračje, kjer si se lahko članom povsem približal v prvih vrstah, pevec Steve Lee se je vseskozi rokoval z ponorelim občinstvom. Zlasti so Gotthard poleg glasbene ponudbe, pridobili Italijane na svojo stran s preprostim dejstvom, da polovica članstva govori tekoče italijansko. Med njimi tudi pevec in to pot so Gotthard komunicirali med skladbami povsem Italijansko. Publika me je presenetila s fanatizmom do skupine. Če se skladbe novega albuma, še niso povsem “prijele”, saj je od uradnega izida do turneje je minil komaj dober mesec, pa je publika gromovito pela nekatere refrene starejših pesmi, kot so Gone To Far, Top Of The World, Sister Moon, ponarodelo Hush – ki jo bodo morali s francoskih koncertnih terminov v letošnjem letu skupaj z Deep Purple, Gotthard obvezno črtati iz set liste, Now in še posebej zaključno mega bombo Lift U Up, ki je vrgla v zrak streho kluba.
Gotthard so uradno kvintet, kot šesti član pa jim vseskozi na koncertih in v studiu pomaga tudi klaviaturist Nicolo Fragile. Na odru prevzema glavnino pozornosti odlični Steve Lee, ki ponuja prvovrstni klasični hard rock vokal, kakršnega je Jon Bon Jovi izgubil že davno tega, kot naboj navdiha sami Bon Jovi, Gotthard pa tako, vsaj v Evropi danes zapolnjujejo tisto praznino, ki je nastala ob izpetih in vsiljenih albumih novih Bon Jovi. Steve Lee je tudi odličen odrski akter, fenomenalen povezovalec. Mož koketnih pogledov, grešnih gibov je nosil vzvode vseh niti krepko v rokah in publika mu je dobesedno jedla iz roke med koncertom. Nekaj v višino ubijajoče uperjenih “screamov” in tu smo. Mravljinci niso izvzeti. Zlasti ko se Gotthard lotijo fantastične naslovne skladbe albuma, ki je dvorano uročila s popolnim refrenskim napevom.
V srednjem delu se na odru pojavita le Leo Leoni z akustično kitaro in Steve Lee. Akustični set je bil zasnovan povsem spontano in možakarja sta sprejemala želje občinstva. Torej štiri skladbe na željo publike v akustični preobleki. Tako sta načela ta del koncerta z One Life One Soul (“G”,1996), razorožila publiko zlasti z Heaven, ki se je spontano prelila v presenečenje Lonely People (obe “Homerun”, 2001) ter popihala na dušo za zaključek še pripadnicam nežnejšega spola s skladbo Angel (“Gotthard”, 1992). Sledi prebujenje in “rušilna” atmosferična erupcija z fenomenalno novo skladbo Shangri-La, kjer je klub znova pokal po šivih od vzburjenja. Skupina je sklenila regularni del nastopa v najvišji prestavi! Atmosfero so najprej dvignili z visoko spevno udarno Now (“Domino Effect”, 2007) ter zaključili ta del koncerta s strogo zahtevano in zaželeno “Lipservice” (2005) vse občo himno Lift U Up, ki je s strupeno podkovanim ritemskih maršem, morala postaviti po konci kocine še tako hladnega in otopelega obiskovalca, ki se je slučajno znašel tega večera v Ceseni na druženju z Gotthard.
Brez napake, visoko profesionalno, visoko uigrano. Ob vsem tem, pa Gotthard slovijo po tem, da ne zapustijo niti kančka sledu o kakšnem napuhu, vsiljevanju, ali občutek, da so prišli le povsem rutinirano pobrati plačilo. Nastop na polno brez ovinkarjenja in kar je glavno, brez posebnih kalkulacij glede varčevanja z energijo. To je začetek turneje in skupina že sedaj odlično obvladuje zlasti novi material, kar le potrjuje to, da so Gotthard ob obilnih in nenehnih križarjenjih po koncertih strupeno natrenirana koncertna atrakcija, ki jo je vredno izkusiti v živo!
V Nemčijo se Gotthard odpravljajo v družbi z Europe. Sledi turneja po Franciji z Deep Purple in tako dalje. Prizorišča bodo večja, sprejela bodo več tisoč ljudi. Tako bo razkorak med skupino in občinstvom na teh koncertih večji in takšne intimnosti, kot jo je ponudil klub Vidia, bo težko zaužiti kaj kmalu. Uro in tričetrt dolg koncertni špil so fantje sklenili s š eno navdušujočo himno novega albuma I Know You Know, ter zaokrožili nov fantastičen koncertni nastop s še eno silno priljubljeno skladbo, Anytime Anywhere. Občinstvo niso pustili sestradano, a vseeno v transu in željno! S formo in voltažo, ki ni popuščala niti za kanček od prve do zadnje sekunde koncerta. Druženje z Gotthard je v takšni intenziteti minilo v trenutku!
Ob tem bi rad dodal še osebni vidik, da odkar hodim na koncerte v Italiji, ki jih roko na srce, v štirih letih res ni bilo malo, pa če se osredotočim le na primerjavo koncertov klubske scene v Italiji, ki je specifična po svojih karakteristikah, lahko brez dlake na jeziku povem naravnost, da izkustvo z Gotthard v klubu Vidia, odnese prvo mesto med vsemi mojimi dosedanjimi obiski koncertov italijanske klubske scene. Zelo pomemben faktor je bilo to pot, poleg odličnega klubskega prostora, ki je bil ravno pravšnje velik ter odlične akustike, občinstvo. To se je nagnetlo in zapolnilo prav sleherni kotiček kluba ter prispevalo fanatičen odziv in izredno podporo skupini. Ta je vzela še dodaten zalet in s takšnim zagonom, v vsej sproščenosti dobesedno letela na krilih, tako vzpostavljene koncertne magije!
Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
MARKONEE:
1. Way
2. Go
3. Back On Me
4. Brand New Day
5. See The Thunder
6. Dirty White Boy
7. Women & Whiskey
8. Loved Land
9. Markonee
10. The Big K
11. The Cross Between The Lines
GOTTHARD:
1. Unspoken Words
2. Gone To Far
3. Top Of The World
4. Need To Believe
5. Sister Moon
6. Hush
7. Right From Wrong
8. Delay From Hell
9. Unconditional Faith
10. One Life One Soul*
11. Heaven*
12. Lonely People*
13. Angel*
14. Shangri-La
15. The Oscar Goes To…
16. I Don’t Mind
17. Now
18. Lift U Up
—dodatek—
19. I Know You Know
20. Anytime Anywhere
* … akustični set
