Založba: Reigning Phoenix Music
Datum izida: 21. 3. 2205
Produkcija: Leo Leoni & Charlie Bauerfeind
Zvrst: Hard Rock
Ocena: 8/10
Gotthard ne potrebujejo posebnega uvoda. Danes zares veliko ime kar se evropskega hard rocka tiče, so se ob ustanovitvi pojavili na sceni ob napačnem času. Takrat je bilo iskano vse, le optimizem ujet v visoko muzikalni pomp ne. Vendar je njihova vztrajnost skozi težka devetdeseta, ko so se hard rocku smejale vse grunge in post grunge skupine, predvsem pa čvrsta osedlanost kreativnega nukleusa med kitaristom in šefom skupine Leom Leonijem in (žal) pokojnih vokalistom Steveom Leejem, pripeljala Gotthard sčasoma na žanrski tron, ne le doma v Švici, pač pa tudi v drugih državah (zlasti) stare evropske celine. V nemško govorečih deželah so danes preprosto povedano Gotthard orjaško ime! Bend se po tragediji, ki je vzela življenje vokalistu Steveu Leeju (v oziru vzdrževanja nivoja kakovosti izdanih albumov v eri delovanja z Leejem v postavi), nikakor ne pobere, kar je le izkazilo kako močan vokalist je bil Steve Lee.
Gotthard sicer snemajo tudi v eri brez Leeja zelo kvalitetne albume, ki pa jim manjka tista prepomembna pika na ‘i’, da ne utonejo v pozabo v nekaj mesecih po izidu. Tako je tudi z najnovejšim “Stereo Crush”, ki je zelo spodoben izdelek z nekaterimi res močnimi točkami, kot so v redosledju udarna in nalezljiva Thunder & Lightning, pa takoj za njo Rusty Rose in himnična udarna balada Burning Bridges, ki vse po vrsti dokazujejo, da ohranja skupina zrelostno-kreativni naboj tudi v novih časih. Integracija adaptacije The Beatles klasike Drive My Car je pa izkazilo nasprotnega. Da ti lastnih idej primanjkuje. Res, da sta skupini v začetni eri prinesli sloves mdr. priredbi Hush in Mighty Quinn, a to je bilo davno, davno tega, ko se je bilo treba dokazovati in iskati poti, kako prodreti na sceno. No, glede na status, ki ga uživajo danes Gotthard (po več kot 30 letih delovanja in 14. izdanih studijskih albumih), integracija priredb na studijski album ne odraža ravno kredibilnosti in suverenosti. Na albumu št. 14., preprosto ni potrebe po čem takem. Komad se je skupini vsekakor zdel odličen – priredba je drugače zelo posrečena, vendar tudi če je ne bi bilo na albumu, ostaja na njem še vedno debelih enajst avtorskih točk.
Produkcija je nezgrešljiva. Bas linije so bolščave, rožljave in album nosi debelo ponjavo voluminozne podvozne zvočnosti. Na to opozori ‘debela’ otvoritvena jurišnica AI & I. Fraze so surove, bolščave, Leoni podpira svoje fraziranje večkrat z rabo talk boxa, kar je na nek način postala zaščitna znamka zasedbe. Najbolj intenzivno izpade tovrstni trik aranžiranja v singlu Boom Boom, ki je navdahnjen nad rojstvom sina, v času komponiranja materiala za nov album. Fraze so ‘objete’ v topli zvok oponašanja Hammond orgel, kar je sicer še en Gotthard standard. Rustikalno. In balade? Te so od nekdaj velik del lika in dela skupine. Life je nova skladba napisana v tej maniri in z njo skušajo Gotthard ujeti popularnost tovrstnih točk iz neminljive ere, ko so s Steveom Leejem nastale Heaven, The Call, All I Care For in Let It Rain. Zelo dobro, vendar bo ostala v senci baladnih klasik skupine.
Plasma ‘grabežljive’ muzikalnosti ostaja všečen na novem albumu. To je tisti zahtevan pomp – bombastika, na katero nas je skupina razvadila davno tega. Liveropool, pa še posebej mogočno himnična Shake Shake, ki velja za eno najmočnejših kompozicij novega albuma. Tudi preskoki vzdušja med točkami so hvaležno zaobjeti na albumu (zavoljo všečnega nivoja v razkoraku strukturiranosti skladb na albumu). Takšnega prinaša po Boom Boom v prvi polovici, v nadaljevanju Devil In The Moonlight, s šegavo rešitvijo v napevu znotraj refrena. Dig A Litle Deeper je šibkejša točka, sam album pa se posledično v slabih štirih minutah dolžine te točke, žal nikamor ne premakne. Sklepna, bluesovsko zapeljana baladeska These Are The Days, je skladba praznovanja, ki znova trka bolj na srca nežnejšega spola in je ena najbolj razgibanih kompozicij albuma. Fantje niso pozabili niti na integracijo orglic. Zelo posrečena kompozicija. Vseeno pa bi se na mesto te točke, na albumskem repu prilegel pravi hard rock šrapnel.
Zelo spretno skomponiran album, kar je šlo pričakovati od te izjemno zrele in dolgožive skupine, ki ji izkušenj in mogočne kilometrine ne primanjkuje. Album “Stereo Crush” je pravi Gotthard album. Od glave do pete. In za povrhu zelo dober. Vžiga in podžiga. Lepo se ga posluša. Je pa nekaj. Maeder je zelo, zelo dober pevec. Kompozicije so mu pisane na kožo in na šestem albumu (odkar je z Gotthard), s svojim vokalnim vložkom tudi na “Stereo Crush” dokazuje, da je skvašen iz pravega testa. Barva, pristop, metrika. Vse. Vse klapa. A, ko se povrneš s primerjavami v tisto ero od 2009 pa navzdol proti letu 1992, je jasno da “Stereo Crush” več kot všečnega spoznanja, da so Gotthard še vedno tu in da jih bomo upajmo, da kmalu videli kje na odru, ne prinaša. Pa je skomponiran in sproduciran na način, o katerem lahko skupine iz žanrskega polja hard rock danes le sanjajo.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. AI & I
2. Thunder & Lightning
3. Rusty Rose
4. Burning Bridges
5. Drive My Car
6. Boom Boom
7. Life
8. Liverpool
9. Shake Shake
10. Devil In The Moonlight
11. Dig A Little Deeper
12. These Are The Days
Zasedba:
Nic Maeder – vokal
Leo Leoni – kitara
Freddy Scherer – kitara
Marc Lynn – bas kitara
Flavio Mezzodi – bobni
