Datum izida: 21.09.2009
Založba: G-Wave
Produkcija: Steve Hillage
Dolžina: 75:25
Zvrst: progressive rock / space rock
Ocena: 9.5/10
Dvanajsti album mednarodnih progrockovskih legend Gong z naslovom »2032«, ki je izšel leta 2009, je bil prvo ‘pravo’ nadaljevanje kultne spacerockovske konceptualne trilogije ‘Radio Gnome Invisible’ iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ki je vsebovala albume »Flying Teapot« (1973), »Angel’s Egg« (1973) ter »You« (1974). Letnica 2032, ki se je pogostokrat pojavljala znotraj Gong mitologije označuje leto, ko se bo nevidni planet Gong na katerem prebivajo čajankarski palčki ter oktavni doktorji naposled materaliziral ter vzpostavil stik z Zemljo.
Temu ustrezno so se tudi Gong po dolgem času spet zbrali v popolnoma klasični zasedbi, ki je poleg poglavarja skupine, avstralskega poeta, pevca in kitarista Daevida Allena, ter njegove angleške družice Gilli Smyth, vsebovala še angleškega kitarskega velemojstra Stevea Hillagea, njegovo francosko partnerico Miquette Giraudy na klaviaturah, fidžijskega basista Mikea Howletta in francoskega pihalista Didierja Malherberja, ki je bil na »2032« sicer prisoten samo kot gostujoči glasbenik. Na pihalih mu je delal družbo povratnik Theo Travis, ki je tedaj že igral pri The Soft Machine Legacy (kasneje Soft Machine), medtem ko se je za bobne vrnil »Zero to Infinity« (2000) bobnar Chris Taylor. Hillage, ki je odigral večino kitarskih solaž na »2032« in za katerega je bil to prvi Gong album po »Shamal« (1976), je bil tudi producent.
Naslovnica albuma je vsebovala stilizirano ničlo, kar je bilo Allenovo posvetilo njegovemu ‘Radio Gnome Invisible’ antijunaku z imenom Zero the Hero, katerega so v enem izmed svojih manj znanih del opevali celo metalski očaki Black Sabbath. Večina Allenovih besedil je znotraj psihadelične Gong mitologije v besedilih vsebovala jedko družbeno kritiko, predvsem na račun onasneževanja, vojnega hujskaštva, neoliberalizma ter čedalje večje družbene digitalizacije oziroma robotizacije znotraj čedalje bolj neznosne sodobne kapitalistične družbe.
»City of Self Fascination«, ki je bil ravno prava mešanica klasičnega in sodobnega Gong zvočnega pristopa, je vseboval žgoč kitarski rif in Allenovo specifično, psihadelično vokalno predstavo, obenem pa je na njem bilo tudi veliko prostora za kitarske in vokalne improvizacije. V zaključnem delu je vseboval celo kratek raperski vložek, kar pomeni, da je bil ekscentrični avstralski glasbenik tudi pri spoštljivi starosti dovzeten za številne nove, nepričakovane eksperimente. Kitarska naveza med Hillageovomi solažami in duhovitimi rifi ter Allenovimi norčavaimi kitarskimi improviziranji je bila ena glavnih odlik »2032«. »Digital Girl«, kritika digitalne odtujenosti sodobnih najstnic, ki večino svoje mladosti preživijo pred digitalnimi zasloni, je vsebobala surove kitarske pasaže, raztresene ritme, psihadelična spremljevalna vokalna žlobudranja in Allenov sarkastični pevski pristop.
»How to Stay Alive«, še en bolj ‘modernističen’ space rock eksperiment, je vseboval funkovske ritme, številne disonantne efekte ter Allenovo vokalno razcepljenost med rapanjem ter pravim petjem. Zaključni del je bil čista space rock orgija z duhovitimi saksofonskimi pasažami, eteričnimi sintetizatorskimi valovanji in glasovnim mantranjem Smythove. »Escape Control Delete«, še ena kritika pretirane robotiacije človeške družbe, je bila melodično obarvana stvaritev z briljantnimi kitarskimi harmonijami, ‘lebdečim’ petjem neuničljivega Gong poglavarja ter z eterično sintetizatorsko zabelo. »Yoni Poem« je bila osebna predstavitev ‘dobre čarovnice Yoni’ Smythove, ki je pospremljena s številnimi bizarnimi zvoki ‘psihadeličnih živalic’. Čarovnica je nadaljevala svoj psihadelični bal na saksofonsko razbeljeni norčiji z naslovom »Dance With the Pixies«, ki je med drugim vsebovala keltsko obarvane aranžmaje na gostujoči violini s čimer so se v sanjah lahko zares pojavili plešoči, izvenzemeljski škrateljci.
»Wacky Baccy Banker« je bil Allenov sarkastičen napad na bankirsko elito, ki je temu ustrezno vseboval togotne kitarske pasaže ter izzivalne saksofonske vložke. »The Year 2032« je bil prepojen s skrivnostno atmosfero, ki je dobro odsevala Daevidov precej fatalističen pogled na človeško prihodnost, saj človeštvo v Gong mitologiji ne more preživeti brez pomoči prebivalcev planeta Gong, ki bo postal viden leta 2032. Futuristični eksperiment »Robo-Warriors« je bil še en pravi elektronsko-psihadelični trip z obširno rabo vokoderja. »Guitar Zero« je bil prepreden s Hillageovimi vselej inovativno zvenečimi kitarskimi variacijami ter še eno galono skozi vokoder ustvarjenih čudaških zvokov ‘izvenzemeljskih škrateljcev’. »The Gris Gris Girl« je bil zabeljen z igrivimi flavtističnimi pasažami, medtem ko so bile Allenove psihadelično-erotične vokalne fantazije zabeljene z nenavadnimi ritmičnimi prelomi.
»Wave and a Particle« je bil še en monolog zadete,ehm, dobre čarovnice Yoni v njenem naravnem psihadelično-avantgardnem okolju. Ambientalna space rock poslastica »Pinkle Ponkle« je z eteričnimi valovanji, drznimi saksofonskimi pasažami ter vokalnimi prehajanji med petjem in filozofskimi monologi zvenela kot kakšna pozabljena »You« stvaritev, seveda z moderno produkcijo. Album zaključi Hillageova epska inštrumentalna stvaritev z naslovom »The Portal«, eden izmed »2032« vrhuncev, ki s kombinacijo skorajda metalskih kitarskih pasaž z vrhuncem v mogočni solaži ter razbeljenih, elektronsko obarvanih ritmov, katerim občasno dela družbo pobesnel saksofon, precej spominja na nekatera njegova klasična solo dela.
Vrnitev (skorajda) klasičnih Gong na supereklektičnem »2032«, ki se je izkazal za enega izmed njihovih najboljših dosežkov ter dostojnega naslednika ‘Radio Gnome Invisible« trilogije, je gotovo pozitivno presenetila marsikaterega dolgoletnega privrženca. Allen je v trenutku obnovil nekdanjo magijo s Hillageom za katerega je škoda, da v bandu ni ostal več časa, saj je poleg izjemnega igranja kitare in kvalitetne produkcije na »2032« pustil pomemben pečat tudi pri skladateljskih nalogah. Žal je postajalo že po koncu »2032« koncertne turneje vse bolj jasno, da Daevidu, ki je ob izidu tega albuma štel že 71 let, ni ostalo več veliko let na razpolago in da je bilo to zadnjo dejanje klasičnih Gong. V precej spremenjeni postavi so Gong v zaključnem obdobju Allenovega življenja uspeli posneti še en odličen studijski dosežek, »I See You« (2014).
Avtor recenzije: Peter Podbrežnik
Seznam skaldb:
1. City Of Self Fascination (6:04)
2. Digital Girl (4:23)
3. How To Stay Alive (8:06)
4. Escape Control Delete (7:58)
5. Yoni Poem (2:09)
6. Dance With The Pixies (4:37)
7. Wacky Baccy Banker (8:21)
8. The Year 2032 (5:39)
9. Robo-Warriors (3:00)
10. Guitar Zero (4:55)
11. The Gris Gris Girl (6:29)
12. Wave And A Particle (2:05)
13. Pinkle Ponkle (4:359
14. Portal (7:08)
Gong:
Daevid Allen – vokal, kitara
Gilli Smyth – vokal
Steve Hillage – kitara
Miquette Giraudy – sintetizator
Theo Travis – saksofon, flavta
Mike Howlett – bas kitara
Chris Taylor – bobni
Gostujoči glasbeniki:
Didier Malherbe – duduk (3,13), sopran saksofon (8), flavta (11)
Yuji Katsui – električna violina (4,14)
Elliet Mackrell – violina (6)
Stefanie Petrik – spremljevalni vokal (1-4,6,10)
