Založba: Roadrunner Records
Datum izida: 30. 4. 2021
Produkcija: Joe Duplantier
Dolžina albuma: 51.52 min
Francoska zasedba Gojira v zadnjem desetletju ni postala le najbolj prepoznavna francoska metal zasedba, temveč je tudi na samem vrhu na trenutni sceni. Vsak album je bolj pričakovan, tako da tokrat je bila evforija glede novega albuma še toliko večja kot za izdelek Magma, ki je izšel leta 2016. Minilo je torej okoli pet let od zadnjega izdelka. Fortitude bi sicer moral ugledati luč sveta že lansko leto, a se je vse skupaj zamaknilo, ker je epidemija ustavila postprodukcijo albuma.
Z albumom Magma so Gojira pokazali svojo bolj emocionalno stran, kar je bila posledica smrti matere bratov Duplantier. Album je bil presenetljivo dobro sprejet, tako s strani oboževalcev kot tudi kritikov. Gojira kljub odklonu od svojega prvotnega stila še vedno znajo prepričati tudi z malce drugačnim pristopom. Logično bi bilo, da skupina torej nadaljuje v tej smeri. Gojira so šli od prvenca Terra Incognita (2001) skozi konkretno stilsko preobrazbo. Začetki so bili nedvomno death metalsko obarvani, a z vsakim albumom so dodajali vedno več groova, obenem pa so ohranjali tehničnost.
Gojira z vsakim albumom skušajo vplesti kaj novega, s čimer se kaže tudi nekakšen naraven napredek, obenem pa je njihova glasba postala bolj dostopna in tudi bolj prijazna večjemu občinstvu. Skladbe so postale bolj preprosto strukturirane, refreni pa so postali še bolj izstopajoči. Po drugi strani pa je še vedno dovolj tehničnosti, da je vse skupaj toliko bolj zanimivo. Gojira s svojim domiselnim stilom očitno delajo nekaj močno prav, pred nedavnim jih je namreč revija Metal Hammer cela razglasila za najpomembnejšo metal skupino desetletja. Konec koncev pa so tudi v Sloveniji ena najbolj zaželenih skupin.
Težko pričakovani izdelek Fortitude se odpre nedvomno obetavno s skladbo Born For One Thing. Za razliko od prejšnjih izdelkov Gojira pričnejo album rušilno in udarno, ki doseže kulminacijo z breakdownom. Asociacije na albuma From Mars to Sirius in The Way of All Flesh so tu povsem opravičene. A že za tem ponudijo skladbo Amazonia, s katero prestavijo v nižjo prestavo. Tempo se malce pomiri, skladba pa konkretno spominja na Sepulturin album Roots, le da so Gojira vse skupaj bolj dodelali in dvignili na višji produkcijski nivo. Gojira pa s skladbo tudi opozarjajo na ogrožen amazonski gozd, ki se vsako leto krči zaradi človeškega uničevanja. Skupina že lep čas opozarja na ekološke katastrofe in teh tem ne bo kar tako zmanjkalo.
Skladbo Another World so Gojira predstavili že lansko leto. Ker ni šlo ravno za najbolj izstopajočo zadevo, je prišlo do bolj mešanih odzivov. Gre namreč za bolj povprečno skladbo, ki še najbolj pride do izraza z refrenom. Tu postane slika tudi dovolj jasna, da so Gojira nehali komplicirati s strukturami in začeli poudarjati močne refrene, ki pa so seveda magnet za publiko na večjih koncertih. Če se zdi, da z Another World ne prepričajo najbolj pa so s skladbo Hold On zadeli žebljico na glavico. Po daljšem uvodniku, ki se začne z zasanjanimi a capella vokali, Gojira postopoma gradijo z dodajanjem tolkal in kitar, nato pa eksplodirajo s svojim rušilnim slogom ter močnim refrenom, v katerem so prisotni celo »gang« vokali. V podobnem stilu, kjer ohranjajo svoj groove in tehničnost, nadaljujejo s skladbo New Found. Predvsem pa se tudi kaže neka konsistentnost.
Verjetno eno bolj šokantnih skladb, ki jo Gojira ponudijo, je The Chant, ki služi kot nadaljevanje naslovne kratke inštrumentalne skladbe. Skladbo spremlja napev »aaaaaaah oooooooh«, kar daje asociacije na kakšne System of a Down ter Mastodon. Joe Duplantier pa uporabi zgolj spevni vokal, vpeljana pa je bila tudi solaža, kar je spet nekaj novega. The Chant po svoje deluje tudi kot bolj vesela verzija skladbe Shooting Star s predhodnika. Vsekakor obrat, ki ga ni bilo za pričakovati, a na koncu se izkaže, da ravno takšni odkloni dajejo albumu veliko dinamike. Seveda pričakovano skladbe ne bo odobril vsak oboževalec skupine.
Kot protiutež The Chant Gojira ponudijo že kot naslednjo skladbo bolj udarno Sphinx, ki se lahko pohvali s precej značilnim Gojira groovom in udarnostjo, kar je bolj pisano na kožo tistim, ki imajo radi bolj »tršo« Gojiro. Divjo stran vzdržujejo z Into The Storm, v kateri blesti bobnar Mario Duplantier z domiselnimi poliritmi. Udarnost sicer malo pomirja refren, a splošnega vtisa to ne pokvari niti malo.
S Skladbo The Trails se Gojira znova umirijo. Duplantier znova uporabi spevne vokale, vse skupaj pa deluje zasanjano in atmosferično, kar je odlična sprostitev pred zaključno skladbo Grind, s katero Gojira pokažejo svojo bolj agresivno in udarno stran.
Gojira so torej ponovno poskusili tudi kaj novega, kar ne zna ustrezati ravno vsakemu poslušalcu, a kot celota album prepriča s svojo raznolikostjo in kakšnim nepričakovanim obratom. Skladbe so napisane premišljeno, čeprav strukture niso več tako kompleksne, imajo pa zato glavo in rep. Verjetno pa tudi, da bo album zlezel marsikomu pod kožo z nekaj poslušanji, ali pa ko bo prišlo dejansko do testa, kako se skladbe obnesejo v živo. Predhodnik Magma je prav s časom dobil več spoštovanja po tem, ko so bili sprva prisotni bolj mešani vtisi.
Treba je pohvaliti tudi produkcijo. Izvedba je ponovno prepričljiva. Čez sam zvok pa se ni kaj pritoževati, ker je več kot dober. V slabih 52 minutah pokažejo Gojira, da jim ustvarjalnosti ne manjka. Prav tako so suvereni pri izvedbi. Joe Duplantier je začel s svojim vokalom bolj raziskovati in tako začel še bolj uporabljati spevne vokale, s čimer je album pridobil tudi na melodični strani. Izstopajoč član ostaja bobnar Mario Duplantier, ki je dandanes eden najbolj priznanih bobnarjev v metalu. Njegov smisel za ritmiko še vedno dela Gojiro tako posebne in daje pravzaprav preprostim kitaram konkreten smisel. A tu ne gre za zanemariti drugih članov, glasbila se slišijo razločno, vključno z basom, ki ponudi celo kakšno svojo linijo.
Gojira so se po petih letih vrnili močni kot še nikoli. Fortitude se lahko tako kot predhodniki pohvali z zelo dobro produkcijo, raznolikostjo, udarnostjo, močno ritem sekcijo in seveda tehničnostjo. Z albumom ohranjajo stil, obenem pa z njim raziskujejo nove teritorije, s čimer pa mogoče tudi napovedujejo malce drugačno podobo za prihodnost. A kam pravzaprav bodo Gojira šli v prihodnje, je težko napovedati, ker še vedno znajo presenetit.
8,5/10
Seznam skladb:
1. Born for one Thing
2. Amazonia
3. Another World
4. Hold On!
5. New Found
6. Fortitude
7. The Chant
8. Sphinx
9. Into the Storm
10. The Trails
11. Grind
Zasedba:
Joe Duplantier – vokal, kitara
Mario Duplantier – bobni
Christian Andreu – kitara
Jean-Michel Labadie – bas
