Lokacija: Idroscalo (Milano) / Italija
Datum: 03.06.2006
Datum: 03.06.2006
Revizija melodičnega evropskega power metala začinjena z rock’n’roll doktrino legend. Ob polnoči je odrinil avtobus in ob prelepi ter vzpodbudni vokalni glasbeni spremljavi, pretežno daleč preglasne in prevesele štajerske mladine, ki je obdelala nekatere najbolj znane slovensko – balkanske pivske evergreene ter vse ostale slovenske kmetske pesmi, ni bilo ne duha ne sluha o prisotnosti kakih pravih hard rock in heavy metal fanov, ki bi se odpravljali na festival distorziranih decibelov.
Ura je 8:40. Prikobalimo se na prizorišče in skoraj povozimo na uvozu v Idroscalo šotor četnikov, točneje Italijanskega “metal praporščaka”, ki je strašil že navsezgodaj v preddverju festivala z gusarsko zastavo. Italijani so medtem že vneto postavljali štand ob štandu, kateri so bili zabasani s “fake” majicami. “Majcerada” je itak del italijanske kulture in v tem so Italijani pravi mojstri svoje obrti. Užitek jih je gledati kako vneto te poskušajo prepričati, da kupiš kako majico na kateri je odtis emblema skupine Metallica, pod njim pa se nahaja celoten odtis motiva s plošče Grave Digger “Knights Of The Cross” (1998) Po daljšem, sila napornem, a zabavnem čakanju, smo se znašli naposled znotraj Idroscalo parka, ki je bil na vhodnem delu veselo posut z belimi WC kabinami, ki so odsevale zdelanost od zvišane “ekstretorne” aktivnosti ljudstva, ki jih je obiskalo v prvih dveh dneh festivala.
CRUCIFIED BARBARA: 10.00 – 10.30
Ura je 10:00. Crucified Barbara, švedske predstavnice umazanega rock’n’rolla, spisanega v smernicah starih dobrih Motorhead in mestoma odpeljane skozi doom Sabbath zapuščino, so pričele razgrajati nadvse razgreto. Kvartet je predstavljal po večini skladbe iz njihovega prvenca “In Distortion We Trust” (2005). Lepo jutranje prebujanje je trajalo pol ure. Sredi nastopa je skupina ostala brez ene kitare, kar je pričalo o začetniški neizkušenosti punc. Dveh blondink, ene rdečelaske in ene brunete. No tip glasbe ni tak, da bi se izpad ene od obeh kitar kdove kako resneje odražal na kvaliteti performansa ali na zvoku skladb v živo. Prej je bilo to celo dobrodošlo, kot ne. Kitara vokalistke je lepo pokrivala z razmazanostjo riffinga zvočno sliko, tako da so jo punce na odru zelo srečno odnesle. Prva kitaristka je bila naposled ob zaključku nastopa znova na odru. Veselo rajcljiv jutranji začetek festivala.
SONATA ARCTICA: 10.55 – 11.35
Ob 10:55 so na oder stopili Sonata Arctica, zelo priljubljena skupina med mladimi. Pravi finski “boom”. Gre za navito različico Stratovarius, se pravi tehnično usposobljeno in izurjeno za igranje pri največjih možnih hitrostih. Zvok je precej zdelal njihovo splošno podobo. Tudi pevec Tony Kakko ni imel svojega najboljšega dne in to se je odražalo skozi njihov celotni nastop, še zlasti, ko je pel Tony svoje najviše lege, kjer mu je zmanjkovalo glasu in je zategadelj nekajkrat, ko ne bilo tega treba, pač na žalost grdo zahripal. Absolutno je znova jemala sapo predstava kitarista Janeja, ki je dokazal, da spada resnično v kategorijo najhitrejših na Zemlji. Sonata Arctica so odigrali sedem skladb med njimi tudi dve s prvenca 8th Commandment in My Land, koncert pa so zaključili z sedem minutno epsko pesnitvijo The Cage. Ob zaključku so podžgali občinstvo še s kratkim skečem Vodka Song in nato, po 40 minutah, za vselej zapustili oder.
EDGUY: 11.55 – 12.40
Edguy, ki so nasledili oder za njimi, so pač metal pristop zrasel na doktrini druge šole. Kar je bilo prej rečeno za Sonata Arctica in Stratovarius, bi se pri Edguy sedaj lahko navezal, kot na izšolano skupino v duhu Helloween in Gamma Ray. Edguy, so postregli zelo zavidljiv zvok, kar pomeni, da so si v svojih desetih letih fantje že nabrali mnogo tovrstnih izkušenj. Šlo je za tretjo skupino tretjega dne in zvok so imeli pravšnji za svojo pozicijo v opoziciji. Tako je na Gods Of Metal prvič impresivneje “zasikalo” z odra. Vsekakor je briljiral Tobias Sammet z odlično vokalno predstavo in ta je opravičevala njegovo osebno karakteristiko imenovano “cross over” Michaela Kiskea (ex- Helloween) in Brucea Dickinsona (Iron Maiden, solo). Poln in eksploziven vokal v sleherni legi. Edguy so pristopili koherentno in izredno je godila njihova odrska igra. Zabaven nastop, s plezanjem Tobija po ogrodju odrske razsvetljave. Prvi težji zalogaj je čakal skupino ob izvedbi skladbe Tears Of A Mandrake. Klavir so imeli “nasempliran” v ozadju. Bobni, pa so za Edguy bili enostavno premajhni in poznalo se je, da vsej bombastičnosti ter eksplozivnemu drvenju skupine, nikakor ne zadošča tako skromen set bobnov. Set bobnov za katerim je sedel Felix Bohnke, so Edguy enostavno prerasli. Odličen nastop, ki je bil pač omejen z razpoložljivo ponudbo, ki jo dobiš kot tretji nastopajoči po vrsti izmed desetih. Ponudbo, ki so jo Edguy v polnosti izkoristili. Prisotne so razveselili zlasti z vključitvijo zahtevne pesmi Majesty, na set listo pa se je prikradel tudi King Of Fools, koncert pa so zaključili s skladbo Vein Glory Opera.
Ura je 8:40. Prikobalimo se na prizorišče in skoraj povozimo na uvozu v Idroscalo šotor četnikov, točneje Italijanskega “metal praporščaka”, ki je strašil že navsezgodaj v preddverju festivala z gusarsko zastavo. Italijani so medtem že vneto postavljali štand ob štandu, kateri so bili zabasani s “fake” majicami. “Majcerada” je itak del italijanske kulture in v tem so Italijani pravi mojstri svoje obrti. Užitek jih je gledati kako vneto te poskušajo prepričati, da kupiš kako majico na kateri je odtis emblema skupine Metallica, pod njim pa se nahaja celoten odtis motiva s plošče Grave Digger “Knights Of The Cross” (1998) Po daljšem, sila napornem, a zabavnem čakanju, smo se znašli naposled znotraj Idroscalo parka, ki je bil na vhodnem delu veselo posut z belimi WC kabinami, ki so odsevale zdelanost od zvišane “ekstretorne” aktivnosti ljudstva, ki jih je obiskalo v prvih dveh dneh festivala.
CRUCIFIED BARBARA: 10.00 – 10.30
Ura je 10:00. Crucified Barbara, švedske predstavnice umazanega rock’n’rolla, spisanega v smernicah starih dobrih Motorhead in mestoma odpeljane skozi doom Sabbath zapuščino, so pričele razgrajati nadvse razgreto. Kvartet je predstavljal po večini skladbe iz njihovega prvenca “In Distortion We Trust” (2005). Lepo jutranje prebujanje je trajalo pol ure. Sredi nastopa je skupina ostala brez ene kitare, kar je pričalo o začetniški neizkušenosti punc. Dveh blondink, ene rdečelaske in ene brunete. No tip glasbe ni tak, da bi se izpad ene od obeh kitar kdove kako resneje odražal na kvaliteti performansa ali na zvoku skladb v živo. Prej je bilo to celo dobrodošlo, kot ne. Kitara vokalistke je lepo pokrivala z razmazanostjo riffinga zvočno sliko, tako da so jo punce na odru zelo srečno odnesle. Prva kitaristka je bila naposled ob zaključku nastopa znova na odru. Veselo rajcljiv jutranji začetek festivala.
SONATA ARCTICA: 10.55 – 11.35
Ob 10:55 so na oder stopili Sonata Arctica, zelo priljubljena skupina med mladimi. Pravi finski “boom”. Gre za navito različico Stratovarius, se pravi tehnično usposobljeno in izurjeno za igranje pri največjih možnih hitrostih. Zvok je precej zdelal njihovo splošno podobo. Tudi pevec Tony Kakko ni imel svojega najboljšega dne in to se je odražalo skozi njihov celotni nastop, še zlasti, ko je pel Tony svoje najviše lege, kjer mu je zmanjkovalo glasu in je zategadelj nekajkrat, ko ne bilo tega treba, pač na žalost grdo zahripal. Absolutno je znova jemala sapo predstava kitarista Janeja, ki je dokazal, da spada resnično v kategorijo najhitrejših na Zemlji. Sonata Arctica so odigrali sedem skladb med njimi tudi dve s prvenca 8th Commandment in My Land, koncert pa so zaključili z sedem minutno epsko pesnitvijo The Cage. Ob zaključku so podžgali občinstvo še s kratkim skečem Vodka Song in nato, po 40 minutah, za vselej zapustili oder.
EDGUY: 11.55 – 12.40
Edguy, ki so nasledili oder za njimi, so pač metal pristop zrasel na doktrini druge šole. Kar je bilo prej rečeno za Sonata Arctica in Stratovarius, bi se pri Edguy sedaj lahko navezal, kot na izšolano skupino v duhu Helloween in Gamma Ray. Edguy, so postregli zelo zavidljiv zvok, kar pomeni, da so si v svojih desetih letih fantje že nabrali mnogo tovrstnih izkušenj. Šlo je za tretjo skupino tretjega dne in zvok so imeli pravšnji za svojo pozicijo v opoziciji. Tako je na Gods Of Metal prvič impresivneje “zasikalo” z odra. Vsekakor je briljiral Tobias Sammet z odlično vokalno predstavo in ta je opravičevala njegovo osebno karakteristiko imenovano “cross over” Michaela Kiskea (ex- Helloween) in Brucea Dickinsona (Iron Maiden, solo). Poln in eksploziven vokal v sleherni legi. Edguy so pristopili koherentno in izredno je godila njihova odrska igra. Zabaven nastop, s plezanjem Tobija po ogrodju odrske razsvetljave. Prvi težji zalogaj je čakal skupino ob izvedbi skladbe Tears Of A Mandrake. Klavir so imeli “nasempliran” v ozadju. Bobni, pa so za Edguy bili enostavno premajhni in poznalo se je, da vsej bombastičnosti ter eksplozivnemu drvenju skupine, nikakor ne zadošča tako skromen set bobnov. Set bobnov za katerim je sedel Felix Bohnke, so Edguy enostavno prerasli. Odličen nastop, ki je bil pač omejen z razpoložljivo ponudbo, ki jo dobiš kot tretji nastopajoči po vrsti izmed desetih. Ponudbo, ki so jo Edguy v polnosti izkoristili. Prisotne so razveselili zlasti z vključitvijo zahtevne pesmi Majesty, na set listo pa se je prikradel tudi King Of Fools, koncert pa so zaključili s skladbo Vein Glory Opera.
ANGRA: 13.05 – 13.55
Angra. Skupina, ki sem jo poleg Gamma Ray in Stratovarius do Motorhead najbolje zagreto pričakoval, so nastopili s konkretnimi zvočnimi težavami, ki so spremljale njihov nastop. Levi monitor je uničeval podobo unikatnega zvoka skupine, ki bi jo moral ponuditi nivo kakršnega dosega eden najbolj dovršenih kitarskih dvojcev Loureiro/Bitencourt. Žal ta pač ni uspel prepričati. Loureirova kitara na levem monitorju je utrpela velike izgube. Zvok se je med nastopom pošteno lomil in nekajkrat se kitar v zvoku sploh ni slišalo, drugič se je v tercetnih harmonijah slišala denimo le ena kitara in tretjič je pobiralo v zvoku nenehno vokal Eduarda Falaschia. Zvočna srhljivka kakršne se nisem nadejal. Vzroke ni težko najti. Prvi je ta, da Angra ni imela že dalj časa turneje in pač trenutno delovna kemija skupine na odru ni v poln formi. Drugič žanrsko odstopajo od power metalcev, ki so jim delali družbo na festivalu, do te mere, da potrebujejo precej drugačno odrsko uglasitev in uglasbitev. Vsekakor tega v vsega 25 minutni pavzi ni bilo mogoče doseči. Kompleksni progresivni metalci iz Brazilije enostavno niso imeli svojega dne. Zaslišal se je uvod Deus Le Volt in udarili so s Spread Your Fire z aktualne studijske plošče “Temple Of The Shadows”! Ogrevanje se je pričelo in ko so v nadaljevanju prešli na klasiko Nothing To Say, je razbeljeni drvež te pesmi dodobra razpalil publiko. Angra so vsekakor doma v Italiji in publika jih je, kljub vidnim težavam s katerimi so se otepali, dostojno spodbujala med nastopom. Četrta pesem je pomenila vrhunec njihovega nastopa. Šlo je za kompleksno grajeno skladbo fenomenalnih aranžmajev, ki vsebujejo tradicionalne brazilske folk elemente. To je skladba Carolina IV. In nekje do refrena si je Edu končno ogrel vokal, kajti njegovo petje je bilo do tu precej klavrno. Refrenu skladbe Nothing To Say to pot enostavno ni bil dorasel. Skozi Carolina IV. so tudi nekoliko popravili Lourierovo kitaro in Carolina IV. je le nekako izpadla v mejah zahtevanega. Potem nazaj na “Tempe Of Shadows” in Angels And Demons ter dvig vzdušja z odlično atmosferično skladbo Rebirth! Za njim smo bili priča napadu vročega južno ameriškega temperamenta, ki je značilen le za Angra! Seveda Carry On ob kateri se je publiki še posebej odtrgalo, skupina pa je presenetila, ker to pesem igra navadno popolnoma na koncu, kadar ni na pozicija headlinerja, in Angra so končali svoj nastop s skladbo Nova Era. Kakorkoli obračam, so se Angra rutinirano spoprijel s težavami. Enostavno ni bilo časa, da bi se lahko pripravili za nastop. Šli so kljub temu na “full” in izvlekli iz njega maksimum, kar je pomenilo, da je šlo konec koncev za nastop zlate sredine oziroma povprečja. Gre za skupino, ki jo je treba videti na poziciji “headlinerja” ter absolutno v “indoor” ambientu.
Set lista Anra:
1. Deus Le Volt
2. Spread Your Fire
3. Waiting Silence
4. Nothing To Say
5. Carolina IV
6. Angels And Demons
7. Rebirth
8. Carry On
9. Nova Era
GAMMA RAY: 14.20 – 15.15
Nasledniki Angra, so bili Gamma Ray. Gamma Ray so končno potegnili jasno ločnico, ki je presekala zvočno nekonsistenco tretjega dne festivala. Šlo je za prvi nastop, ki je dvignil nivo festivala na raven, ki jo pričakuješ. Za moj okus bi se moral seznam nastopajočih pričeti dne 3.6.2006 na Gods Of Metal z Gamma Ray. Gamma Ray! Kaj sploh reči k takšni perfekciji? Vidi se da je skupina v top formi. Vidi se, da so se pravkar vrnili iz Severne Amerike s snemanja koncertnega DVD -ja v Quebecu in nenazadnje, vidi se, da je bil Daniel Zimmerman pravkar na turneji s Freedom Call. Skratka Gamma Ray so bili popolni. Popolni na svoji poziciji, da ne bo pomote, na poziciji pete skupine po vrsti. Gamma Ray so tako kot Angra, privlekli na oder svoje bobne, ki so jih “sešraufali” skupaj v zakulisju še med nastopom Angra. Iz kož so odrli prisotne pod odrom tako, da so odprli svoj šov z Gardens Of The Sinner, odlično skladbo odlične plošče “Powerplant” (1999) ter takoj pognali adrenalin po žilah. V prvih vrstah se je ljudem resno “cufalo” v glavah in tudi občinstvo je bilo mnogo bolj zgoščeno v prostoru med odrom in mešalno mizo, ki sta stala v medsebojni razdalji 50m vsaksebi, kot pred Gamma Ray. Man On A Mission je prilil olje na ogenj. Vsekakor zlobna New World Order ni spustila množice iz krempljev, potem pa je sledilo nadaljevanje s pesmijo, ki jo je spisal bobnar Gamma Ray Daniel Zimmerman Fight in se nahaja na albumu “Majestic” (kot je skladbo napovedal šef Kai Hansen). Skupina je tu tudi ostala in nadaljevala s srednje hitrim metalskim maršem Blood Religion, ki po kitarskih motivih vleče vedno na stare dobre Running Wild. Odlična daljša epska skladba, zabeljena z preklopi motivov in vzdušij. No kaj kmalu pa so Gamma Ray poenostavili zadevo in pozvali svoje metalske podanike, da strnejo svoje vrste skozi izvedbo, očitno sedaj že skladbe vzeto iz njihovega železnega repertoarja, Heavy Metal Universe. A to je bilo le nedolžno ogrevanje za veliki žur, ki je temu sledil. Vsekakor je bilo nekaj šal, na ta račun že spregovorjenih med našo vožnjo na poti v Milano. Skratka na avtobusu sem postavil hipotezo, da bi bilo zelo lepo videti skupaj na odru ob tej priložnosti, ko igrajo Gamma Ray s Helloween na istem festivalu skupaj s Helloweentudi Kai Hansena, kot posebnega gosta med nastopom Helloween. In da bi ta dogodek maksimalno izkoristili, se je prikradla v hipotezo tudi pobožna želja za izvedbo Ride The Sky, ki bi jo pel Kai Hansen, katere Deris pač ne more odpeti na nivoju Hansena. No slika je bila nekoliko zasukana. Gamma Ray so brezkompromisno in brez slehernega spoštovanja izzvali Helloween, ko so se lotili te “Walls Of Jericho” (1985) Helloween klasike in ki jo je za Helloween spisal Kai Hansen. Hansen je pel fenomenalno, da pa se je ljudstvu še posebej mešalo ob izvedbi te pesmi, pa niti ni treba pojasnjevati. Gamma Ray se niso ustavili, odigrali so cca 2/3 Ride The Sky, potem pa vključili rutiniran prehod na Future World, s katerega so prav tako sunkovito preklopili repertoar, a z njim ostali pri Helloween. Sedaj so že drveli skozi I Want Out, ki so ga odigrali v celoti. Hansen je briljiral z vokalom in Ride The Sky je pomenil vrhunec nastopa Gamma Ray , kot tudi cel venček Helloween v izvedbi Gamma Ray, ob katerem se je množici še naprej veselo trgalo. Komercialni trik za vse nevedneže! Sedaj veste tudi vi, da so Gamma Ray skupina, ki igra na svojih koncertih stare skladbe Helloween! Za konec so se vrnili nazaj k svojemu repertoarju ter zaključili svoj vrhunski nastop s klasiko, ki ne manjka na koncertnih set listah skupine in sicer Rebbelion In A Dreamland. Skratka nastop Gamam Ray je bil znanilec, da je dogajanje na festivalu naenkrat konkretno zraslo za nekaj korakov ter se tako povzpelo na občutno višji kakovostni nivo. Metalska rapsodija se je tako pričela zares!
Set lista Gamma Ray:
1. Gardens Of The Sinner
2. Man On A Mission
3. New World Order
4. Fight
5. Blood Religion
6. Ride The Sky (incl. Future World)
7. I Want Out
8. Rebbelion In A Dreamland
STRATOVARIUS: 15.45-16.45
Po ponovni združitvi, ki se je zgodila pred dvema letoma , so se gospodarji melodičnega skandinavskega power metala znova vrnili na odre. Vsekakor do pretresov, ki so dodobra zamajali “renome” in staž skupine, so Stratovarius našli novo ustvarjalno moč in v obnovljeni postavi Timo Kotipelto (vokal), Timo Tolkki (kitara), Jens Johansson (klaviature), novinec Lauri Porra (bas kitara), Jörg Michael (bobni) zmagoslavno nasledili na odru Gamma Ray. Stratovarius so pokazali, da niso izgubili niti kančka blišča in glede na huronski odziv množice, niti kančka spoštovanja! Igrali so odlično. Zvok je bil mnogo bolj precizen, kot pri Gamma Ray, torej bolj sofisticiran, manj surov in bolj prefinjen. Skandinavski pristop pač. Udarili so kar s Hunting High And Low, s plošče “Infinite”, ki nekako zaokrožuje najbolj plodno oziroma najbolj ustvarjalno obdobje skupine. Paradise je sledila in tu se je pokazala edina hiba nastopa skupine. Pevca Tima Kotipelta je pošteno zvijal refren in to je pomenilo, da je v najvišjih legah odpovedal ter tako nekajkrat grdo pogrkoval. No vendar pa se to skozi repertoar skupine v nadaljevanju ni več ponovilo. Verjetno Kotipelto ni ogrel vokala pred nastopom. Zvok je bil velik. Novi basist Lauri Porra je prepričal, da je ustvarjen za skupino in njegov bas je bliskovito rožljal skozi izdelane melodične linije. Pogled je bil zares nostalgičen. Imenitni glasbeniki znova skupaj in znova v polnem zagonu. Res, šele takrat sem se nekako zares zavedel, kako bi jih človek pravzaprav pogrešal na sceni. Stratovarius so skozi prvi del razvneli publiko s preigravanjem klasik. Zlasti je bila publika bučna ob izvedbi enkratnih klasik skupine Speed Of Light ter Kiss Of Judas, v drugem delu, pa so Stratovarius igrali še United z njihovega aktualnega studijskega albuma “Stratovarius” (2005) ter Eagleheart iz “Elements pt I.” (2003). Skupina je zaznamovala svoj repertoar s kar tremi skladbami iz njihovega odličnega albuma “Infinite” (2000). Poleg že omenjene Hunting High And Low sta ji družbo delali še A Million Light Years Away ter Phoenix, koncert pa so zaključili na moč impulzivno tako, da so spravili prisotne še enkrat v delirij ob izvedbi klasike Black Diamond. Skupina je ponudila kompakten, uigran in zrel nastop. Pravzaprav so bili skupina, ki me je med “power metalskimi” na festivalu najbolj zanimala, kako se bo, ponovno prebujena, odrezala na odru. Pokazali so, da so še vedno veliki in imenitni kot nekoč ter da vstopajo v neko novo obdobje, da so vzeli nov korak v svoji evoluciji, kajti čutila se je neka vrsta umirjenosti skupine med koncertom in tako bo zelo zanimivo spremljati, kaj bodo spravili od sebe novega v studiu v prihodnje. Skratka rutina, izkušnje in ljubezen do glasbe v perfektni interakciji. Odličen zvok, odličen nastop ter odlična popestritev. Prava sprostitev za ušesa po surovem Gamma Ray šusu in pred vrnitvijo k tradicionalnim “power metalskim” zvokom, ki so jih na oder prinesli znova…
Set lista Stratovarius:
1. Hunting High And Low
2. Paradise
3. A Million Light Years Away
4. Speed Of Light
5. Kiss Of Judas
6. Eagleheart
7. United
8. Phoenix
9. Black Diamnod
HELLOWEEN: 17.10 – 18.10
… Helloween. Ti so imeli že nekaj več prostora na odru. Helloween sem doslej vedno gledal na njihovih nastopih, ko so igrali na malih odrih, vendar kako neverjetna je razlika, če Helloween postaviš na velik oder. Kako skupini ustreza velik oder in kako ji ustreza odprt prostor. Kako izkušeno so izkoristili vse dane možnosti na odru letošnjega festivala “Gods Of Metal” in kako so vrnili žogico Gamma Ray. Helloween so vsekakor tisti bend, ki zna vselej zabeliti svoje koncertne nastope z okusno mero zabave. Ob tem niso prepotentni, kot je to mali raztogoteni Tobias Sammet (Edguy), pač pa preprosto pristopijo z zdravo mero humorja. Ne laskajo si in s pravšnjo mero brijejo norca iz sebe. Pogled na Derisa, ki je nosil belo jakno je v oddaljenosti cca. 50 m od odra, kateri se mi je ponujal, priklical v spomin in za trenutek pred oči Biffa Biforda (Saxon), zaradi frizure in ker Biff nosi “peltzmontel”. No, ko sem “naštelal” svoje okularje vidne percepcije spet v pravo pozicijo, na odru vsekakor ni bil Biff Biford. Kot sem omenil. Helloween so vrnili na oder tradicionalni nemško nabrušeni surovi zvok in skozi svoje velike riffe enostavno začarali prisotne. Bili so izvrstno razpoloženi in niso skrivali svojega odličnega počutja ter odrske razposajenosti. Med vsemi je najbolj presenečal s svojim odklopom ravno Weiki, ki na malih odrih ne pokaže kdove kakšne posebne aktivnosti, pač pa je rutinirano zatopljen v kajenje svojih cigaret in ob tem rutinirano oddela svoje delo. Torej Helloween, ki niso bili v “headlinerski” poziciji, so zažigali kot bi v tej poziciji dejansko bili. Deris se ni utrašil Hansenove interpretacije pred tremi urami, ko se je ta lotil Ride The Sky. Odpel je repertoar brez napake in odpel tudi najvišje, svojega predhodnika v skupini Kiskeja, v lepi “clean” barvi, ki jo je krasila prava mera moči. Zakaj le Kiskeja? Zato ker, Helloween niso na tem nastopu igrali skladb z “Walls Of Jericho” (kjer poje Hansen). Odprli so šov s kompleksno skladbo s plošče “Keeper of the Seven Keys pt III. – The Legacy” (2005) z naslovom The King For A Thousand Years, potem pa preskočili na osemdeseta in Eagle Fly Free. Preskok nazaj v deželo “zajcev” z Hell Was Made For Heaven in nazaj na he, he, he…, ne boste verjeli, prvo balado festivala Tale That Wasn’t Right. Helloween so bili v nadaljevanju znova nepopustljivi. Gospod Mučitelj (Mr. Torture) nas je dodobra namučil, tako da so glave pod odrom znova frčale veselo naokoli, potem pa smo že leteli z If I Could Fly, genialnim hitom s plošče “The Dark Ride” (2000). Sledila je Power, kjer so mi nagnali strah v kosti, saj sem mislil, da bodo znova prelomili komad ter morili množico s pozivanjem k petju “Ohhhh- ohh-ov”. To se k sreči ni zgodilo, kar pa me je raztogotilo, saj premore album “Time Of The Oath” (1996), s katerega je vzeta ta skladba, nekaj takih komadov, ki bi lahko za šalo zamenjali “zlajnani” Power. Fantje! Čas je, da spravite nazaj na set listo Steel Tormentor ali pa presenetite z Before The War. No kar niso naredili med Power, so potem zelo pritajeno izvedli med Future World. Narod se je moral dreti skupaj z Derisem “Ooooh – ohhhh – ohhh” in spet še en “ooooh”,….. kako “boring”,… No in potem je prišla za povrhu še gospa Bog, ki je očitno izvoljenka gospoda Mučitelja, njo pa je nasledil še famozni doktor Stein (Dr. Stein) in imeli smo pravo paleto človeških likov na odru. Nikakor ne smem pozabiti na dve enormno veliki debeli buči, ki sta se napihnili na obeh straneh odra med koncertom, kar je bilo sila zabavno in je prispevalo k lepi meri dodatnega pompa, sicer s pompom tako ali tako zabeljenega power metala Helloween. Kot pravim! Helloween so v odlični formi. Resnično se pozna, da so imeli letos pozimi turnejo in da so še zelo sveži ter da imajo dva zelo zagreta nova člana in sicer, bivšega Rawhead Rexx bobnarja Danija Löbleja in malo manj novega, a še vedno zelo zagretega, nečaka Rudolfa Schenkerja (kitara, The Scorpions), Sascha Gerstnerja (kitara). Buče so bile “superbučne”. In res škoda, da jih nima človek, ki prebiva na tleh Slovenije, možnost večkrat videti v takšnem ambientu, kadar nastopajo v živo. Enourni nastop je bil odigran “v nulo” popolno izpiljeno. Edino kar sem pogrešal, je nekoliko svežine v njihovi set listi, ki je bila pravzaprav rekapitulacija njihove set liste s poslednje turneje letos, le skrajšana oziroma prirejena za enourni nastop na Gods Of Metal. No kakorkoli! Buče, kapo dol!
Set lista Helloween:
1. King For A Thousand Years
2. Eagle Fly Free
3. Hell Was Made For Heaven
4. Tale That Wasn’t Right
5. Mr. Torture
6. If I Could Fly
7. Power
8. Future World
9. Mrs. God
10. Dr. Stein
18:10 Konec koncerta Helloween. Ulegel sem se na “rugzak” in skušal zadremati za 20 minut. Ni kaj! Po sedmih skupinah in le eni pavzi, katero sem končno napravil ter ob ubogih 4 dcl piva, kar jih je steklo po mojem osušenem grlu in me je to “koštalo” enormnih 5,00€ (nikar ne kupujte na koncertih piva v Italiji!!!, tudi če vrneš prazen kozarec nazaj, se ti samo smejejo in ti ne vrnejo nazaj 1,00€, kot je to navada v nemško govorečih deželah Zahodne Evrope!!!!). Skratka blažilni, rahli, a vseeno do neke mere krepčilni spanec v varni senci za mešalno mizo in svoji skrajšani verziji, mi je dodobra pomagal napolniti baterije.
MOTORHEAD: 18.35 – 19.35
Motorhead! Da sedaj so bili Motorhead. Motorhead in ena ura. B? To ne gre skupaj, to nikakor ne gre v račun. No in tudi to smo doživeli. Točno pet čez pol sedmo je “zabrundalo” z odra: “Good Afternoon!” Is it Alright?!?! We are Motorhead!!! And we play Rock’N’Roll!!!” Zakaj je Lemmy vprašal avditorij, če se ta strinja? Ker navadno koncerte pričnejo, ko nebo prekrije črna tema in tako ogovori Lemmy ob prihodu na oder občinstvo vselej z “Good Evening!” No to pot je pač ostalo pri popoldnevu. Že otvoritev je naznanjala, da bo ta koncert nekaj posebnega. Sicer je to čudna iztočnica. Kaj je lahko sploh še posebnega pri nastopu Motorhead po 31 letih obstoja legend, ko ga ni trika, ki ga še niso pokazali? Set lista seveda. Z Dr. Rock se je zgodilo nekaj zelo zanimivega, vendar nič nenavadnega, kadar se zgodi, da pridejo na oder Motorhead. Prostor med odrom in mešalno mizo je prekrila debela dimna zavesa, katero so ljudje z norenjem ustvarili, ko so noro topotali in dvignili v nebo tono prahu, od katere je skoraj pričela boleti glava. Torej odra se kmalu ni prav nič videlo. Stay Clean in na odru je še kar kipelo. Potem pa prvi kroše z leve in pesem Love Me Like A Reptile. Aaaaaa!!!!! To sem čakal fantje toooo!!!! Lemmy je standarden. Sončna očala, kar je nestandardno, a vokal vsekakor tisti prepoznavni unikat, tisti torej, kot bi prihajal iz trupla ležečega in razpadajočega na dnu globokomorskega oceana. Zaščitna znamka, zaščitni znak. Železni kancler je bil tudi to pot razgret kot vselej. Možakar, ki bo letos napolnil konec decembra 61 let, je bil gospodar odra. Ikona, prava legenda rocka. Če je kje kak glasbenik, ki popolnoma definira definicijo rock legende, je to definitvno Lemmy. Po treh pesmih je Phil naprosil občinstvo naj izpreže “iz pasivne drže” (kar sploh ni bilo res) ter spravi iz sebe kolikor se da veliko hrupa. Heh, ljudje so se požvižgali na besede “malega” Phila Campbella! Železni kancler te ignorance nikakor ni bil odločen trpeti in nenadoma je zahrumelo iz odra: “That’s terrible!!!” Množica je v trenutku predramljeno sledila svojemu dušebrižnemu pastirju ter začela zganjati huronski vihar pod odrom. Lemmy je bil vidno zadovoljen in je napovedal skladbo Metropolis. Sledila je skladba Killers s pošče “Inferno” (2004). Uuuu kako je oralo po ušesnih bobnih. Drvež se nadaljuje in sledi še eno presenečenje Over The Top. Yes!!!!. Toda tega še ni konec, kajti z I’ve Got Mine se je skupina dotaknila plošče “Another Perfect Day” (1983), ki so jo glasbeni kritiki nemarno in namerno raztrgali, saj so se odločili skupino, leta 1983 s svojo medijsko kampanjo, izbrisati iz rock scene. A jim ni uspelo! Kako lepo je bilo prisluhniti tej pozabljeni klasiki spet znova! Potem še ena klasika No Class, ljudje so spet padli v brezglavi delirij! Vsekakor niso Motorhead pozabili na svoj zadnji album “Inferno” in tako spet oživili njegov duh z “naspidirano” različico njihove fantomske skladbe Orgasmatron, ki se v novi različici imenuje In The Name Of Tragedy. Ta je bila pravi neusmiljeni rušilec, ki je trgal ušesa preko vseh meja. Just ‘cos You’ve Got the Power (Don’t Mean You Got the Right) s plošče “Rock’N’Roll” (1987) je Lemmy napovedal, kot “slow rock’n’roll ballad” in Motorhead so nam pustili kanček zadihati. Dance On Your Grave in znova smo v “Robbo years”. Ni kaj. Presenečenje za presenečenjem. Going To Brasil je še en odklop, ki je znova zdramil prebivalstvo festivala, Killed By Death, pa je vsekakor povzročil to, da je dim zapolnil nebo, do koder je segalo človeško oko s svojim vidnim horizontom. Ljudje so se vrteli, pogled je bil naravnost za crknit od smeha. Kamor si pogledal so ljudje frčali drug preko drugega. Nekje so v zraku plapolale roke, drugje noge…. Skratka, težko se je bilo brzdati ob taktih satanskega marša Motorhead. Pomnoženo s salvami prahu, ki se je vil v nebo, je tako izgledalo celotno prizorišče, kot bitka pri El Alameinu. Nikakor pa to še ni bilo vse, kar so imeli za povedati Motorhead. Sledila je eksekucija z Aces Of Spades, za njo pa so oddrveli še Overkill z znanim bravurozno razpotegnjenim izhodnim delom in po koncertu sem videl nekega siromaka, od katerega so viseli kosmi raztrganih majice in hlač in se je ob tem blaženo sprehajal naokrog le v spodnjicah. Nič čudnega saj je doživel pravi Motorhead orgazem, ko je njegova glava previharila viharje. Skratka Lemmy in druščina, so bili moralni zmagovalci tega dne. Posledice, ki jih je utrpela publika, so vsekakor pričale v prid temu. Brezkompromisna surova porcija rock’n’rolla med oči predstavlja do neke mere lahko nezgodo, za katero bi morali omogočiti prebivalstvu planeta Zemlja dodatno zdravstveno zavarovanje. Bastardi so neuničljivi in neuničljivo korakajo naprej. Kje je konec? Ups, daleč, daleč… Sploh ob izjavi Phillipa Campbella, da bodo 01.09. letos, izdali novo ploščo. Za konec nas je Lemmy pozdravil v slovo še s stavkom: “And don’t forget! We are Motorhead and we are rock’n’ fuckin’ roll band!” Legende hvala vam za nepozabno carstvo norosti!
Set lista Motorhead:
1. Dr. Rock
2. Stay Clean
3. Love Me Like A Reptile
4. Killers
5. Metropolis
6. Over The Top
GAMMA RAY: 14.20 – 15.15
Nasledniki Angra, so bili Gamma Ray. Gamma Ray so končno potegnili jasno ločnico, ki je presekala zvočno nekonsistenco tretjega dne festivala. Šlo je za prvi nastop, ki je dvignil nivo festivala na raven, ki jo pričakuješ. Za moj okus bi se moral seznam nastopajočih pričeti dne 3.6.2006 na Gods Of Metal z Gamma Ray. Gamma Ray! Kaj sploh reči k takšni perfekciji? Vidi se da je skupina v top formi. Vidi se, da so se pravkar vrnili iz Severne Amerike s snemanja koncertnega DVD -ja v Quebecu in nenazadnje, vidi se, da je bil Daniel Zimmerman pravkar na turneji s Freedom Call. Skratka Gamma Ray so bili popolni. Popolni na svoji poziciji, da ne bo pomote, na poziciji pete skupine po vrsti. Gamma Ray so tako kot Angra, privlekli na oder svoje bobne, ki so jih “sešraufali” skupaj v zakulisju še med nastopom Angra. Iz kož so odrli prisotne pod odrom tako, da so odprli svoj šov z Gardens Of The Sinner, odlično skladbo odlične plošče “Powerplant” (1999) ter takoj pognali adrenalin po žilah. V prvih vrstah se je ljudem resno “cufalo” v glavah in tudi občinstvo je bilo mnogo bolj zgoščeno v prostoru med odrom in mešalno mizo, ki sta stala v medsebojni razdalji 50m vsaksebi, kot pred Gamma Ray. Man On A Mission je prilil olje na ogenj. Vsekakor zlobna New World Order ni spustila množice iz krempljev, potem pa je sledilo nadaljevanje s pesmijo, ki jo je spisal bobnar Gamma Ray Daniel Zimmerman Fight in se nahaja na albumu “Majestic” (kot je skladbo napovedal šef Kai Hansen). Skupina je tu tudi ostala in nadaljevala s srednje hitrim metalskim maršem Blood Religion, ki po kitarskih motivih vleče vedno na stare dobre Running Wild. Odlična daljša epska skladba, zabeljena z preklopi motivov in vzdušij. No kaj kmalu pa so Gamma Ray poenostavili zadevo in pozvali svoje metalske podanike, da strnejo svoje vrste skozi izvedbo, očitno sedaj že skladbe vzeto iz njihovega železnega repertoarja, Heavy Metal Universe. A to je bilo le nedolžno ogrevanje za veliki žur, ki je temu sledil. Vsekakor je bilo nekaj šal, na ta račun že spregovorjenih med našo vožnjo na poti v Milano. Skratka na avtobusu sem postavil hipotezo, da bi bilo zelo lepo videti skupaj na odru ob tej priložnosti, ko igrajo Gamma Ray s Helloween na istem festivalu skupaj s Helloweentudi Kai Hansena, kot posebnega gosta med nastopom Helloween. In da bi ta dogodek maksimalno izkoristili, se je prikradla v hipotezo tudi pobožna želja za izvedbo Ride The Sky, ki bi jo pel Kai Hansen, katere Deris pač ne more odpeti na nivoju Hansena. No slika je bila nekoliko zasukana. Gamma Ray so brezkompromisno in brez slehernega spoštovanja izzvali Helloween, ko so se lotili te “Walls Of Jericho” (1985) Helloween klasike in ki jo je za Helloween spisal Kai Hansen. Hansen je pel fenomenalno, da pa se je ljudstvu še posebej mešalo ob izvedbi te pesmi, pa niti ni treba pojasnjevati. Gamma Ray se niso ustavili, odigrali so cca 2/3 Ride The Sky, potem pa vključili rutiniran prehod na Future World, s katerega so prav tako sunkovito preklopili repertoar, a z njim ostali pri Helloween. Sedaj so že drveli skozi I Want Out, ki so ga odigrali v celoti. Hansen je briljiral z vokalom in Ride The Sky je pomenil vrhunec nastopa Gamma Ray , kot tudi cel venček Helloween v izvedbi Gamma Ray, ob katerem se je množici še naprej veselo trgalo. Komercialni trik za vse nevedneže! Sedaj veste tudi vi, da so Gamma Ray skupina, ki igra na svojih koncertih stare skladbe Helloween! Za konec so se vrnili nazaj k svojemu repertoarju ter zaključili svoj vrhunski nastop s klasiko, ki ne manjka na koncertnih set listah skupine in sicer Rebbelion In A Dreamland. Skratka nastop Gamam Ray je bil znanilec, da je dogajanje na festivalu naenkrat konkretno zraslo za nekaj korakov ter se tako povzpelo na občutno višji kakovostni nivo. Metalska rapsodija se je tako pričela zares!
Set lista Gamma Ray:
1. Gardens Of The Sinner
2. Man On A Mission
3. New World Order
4. Fight
5. Blood Religion
6. Ride The Sky (incl. Future World)
7. I Want Out
8. Rebbelion In A Dreamland
STRATOVARIUS: 15.45-16.45
Po ponovni združitvi, ki se je zgodila pred dvema letoma , so se gospodarji melodičnega skandinavskega power metala znova vrnili na odre. Vsekakor do pretresov, ki so dodobra zamajali “renome” in staž skupine, so Stratovarius našli novo ustvarjalno moč in v obnovljeni postavi Timo Kotipelto (vokal), Timo Tolkki (kitara), Jens Johansson (klaviature), novinec Lauri Porra (bas kitara), Jörg Michael (bobni) zmagoslavno nasledili na odru Gamma Ray. Stratovarius so pokazali, da niso izgubili niti kančka blišča in glede na huronski odziv množice, niti kančka spoštovanja! Igrali so odlično. Zvok je bil mnogo bolj precizen, kot pri Gamma Ray, torej bolj sofisticiran, manj surov in bolj prefinjen. Skandinavski pristop pač. Udarili so kar s Hunting High And Low, s plošče “Infinite”, ki nekako zaokrožuje najbolj plodno oziroma najbolj ustvarjalno obdobje skupine. Paradise je sledila in tu se je pokazala edina hiba nastopa skupine. Pevca Tima Kotipelta je pošteno zvijal refren in to je pomenilo, da je v najvišjih legah odpovedal ter tako nekajkrat grdo pogrkoval. No vendar pa se to skozi repertoar skupine v nadaljevanju ni več ponovilo. Verjetno Kotipelto ni ogrel vokala pred nastopom. Zvok je bil velik. Novi basist Lauri Porra je prepričal, da je ustvarjen za skupino in njegov bas je bliskovito rožljal skozi izdelane melodične linije. Pogled je bil zares nostalgičen. Imenitni glasbeniki znova skupaj in znova v polnem zagonu. Res, šele takrat sem se nekako zares zavedel, kako bi jih človek pravzaprav pogrešal na sceni. Stratovarius so skozi prvi del razvneli publiko s preigravanjem klasik. Zlasti je bila publika bučna ob izvedbi enkratnih klasik skupine Speed Of Light ter Kiss Of Judas, v drugem delu, pa so Stratovarius igrali še United z njihovega aktualnega studijskega albuma “Stratovarius” (2005) ter Eagleheart iz “Elements pt I.” (2003). Skupina je zaznamovala svoj repertoar s kar tremi skladbami iz njihovega odličnega albuma “Infinite” (2000). Poleg že omenjene Hunting High And Low sta ji družbo delali še A Million Light Years Away ter Phoenix, koncert pa so zaključili na moč impulzivno tako, da so spravili prisotne še enkrat v delirij ob izvedbi klasike Black Diamond. Skupina je ponudila kompakten, uigran in zrel nastop. Pravzaprav so bili skupina, ki me je med “power metalskimi” na festivalu najbolj zanimala, kako se bo, ponovno prebujena, odrezala na odru. Pokazali so, da so še vedno veliki in imenitni kot nekoč ter da vstopajo v neko novo obdobje, da so vzeli nov korak v svoji evoluciji, kajti čutila se je neka vrsta umirjenosti skupine med koncertom in tako bo zelo zanimivo spremljati, kaj bodo spravili od sebe novega v studiu v prihodnje. Skratka rutina, izkušnje in ljubezen do glasbe v perfektni interakciji. Odličen zvok, odličen nastop ter odlična popestritev. Prava sprostitev za ušesa po surovem Gamma Ray šusu in pred vrnitvijo k tradicionalnim “power metalskim” zvokom, ki so jih na oder prinesli znova…
Set lista Stratovarius:
1. Hunting High And Low
2. Paradise
3. A Million Light Years Away
4. Speed Of Light
5. Kiss Of Judas
6. Eagleheart
7. United
8. Phoenix
9. Black Diamnod
HELLOWEEN: 17.10 – 18.10
… Helloween. Ti so imeli že nekaj več prostora na odru. Helloween sem doslej vedno gledal na njihovih nastopih, ko so igrali na malih odrih, vendar kako neverjetna je razlika, če Helloween postaviš na velik oder. Kako skupini ustreza velik oder in kako ji ustreza odprt prostor. Kako izkušeno so izkoristili vse dane možnosti na odru letošnjega festivala “Gods Of Metal” in kako so vrnili žogico Gamma Ray. Helloween so vsekakor tisti bend, ki zna vselej zabeliti svoje koncertne nastope z okusno mero zabave. Ob tem niso prepotentni, kot je to mali raztogoteni Tobias Sammet (Edguy), pač pa preprosto pristopijo z zdravo mero humorja. Ne laskajo si in s pravšnjo mero brijejo norca iz sebe. Pogled na Derisa, ki je nosil belo jakno je v oddaljenosti cca. 50 m od odra, kateri se mi je ponujal, priklical v spomin in za trenutek pred oči Biffa Biforda (Saxon), zaradi frizure in ker Biff nosi “peltzmontel”. No, ko sem “naštelal” svoje okularje vidne percepcije spet v pravo pozicijo, na odru vsekakor ni bil Biff Biford. Kot sem omenil. Helloween so vrnili na oder tradicionalni nemško nabrušeni surovi zvok in skozi svoje velike riffe enostavno začarali prisotne. Bili so izvrstno razpoloženi in niso skrivali svojega odličnega počutja ter odrske razposajenosti. Med vsemi je najbolj presenečal s svojim odklopom ravno Weiki, ki na malih odrih ne pokaže kdove kakšne posebne aktivnosti, pač pa je rutinirano zatopljen v kajenje svojih cigaret in ob tem rutinirano oddela svoje delo. Torej Helloween, ki niso bili v “headlinerski” poziciji, so zažigali kot bi v tej poziciji dejansko bili. Deris se ni utrašil Hansenove interpretacije pred tremi urami, ko se je ta lotil Ride The Sky. Odpel je repertoar brez napake in odpel tudi najvišje, svojega predhodnika v skupini Kiskeja, v lepi “clean” barvi, ki jo je krasila prava mera moči. Zakaj le Kiskeja? Zato ker, Helloween niso na tem nastopu igrali skladb z “Walls Of Jericho” (kjer poje Hansen). Odprli so šov s kompleksno skladbo s plošče “Keeper of the Seven Keys pt III. – The Legacy” (2005) z naslovom The King For A Thousand Years, potem pa preskočili na osemdeseta in Eagle Fly Free. Preskok nazaj v deželo “zajcev” z Hell Was Made For Heaven in nazaj na he, he, he…, ne boste verjeli, prvo balado festivala Tale That Wasn’t Right. Helloween so bili v nadaljevanju znova nepopustljivi. Gospod Mučitelj (Mr. Torture) nas je dodobra namučil, tako da so glave pod odrom znova frčale veselo naokoli, potem pa smo že leteli z If I Could Fly, genialnim hitom s plošče “The Dark Ride” (2000). Sledila je Power, kjer so mi nagnali strah v kosti, saj sem mislil, da bodo znova prelomili komad ter morili množico s pozivanjem k petju “Ohhhh- ohh-ov”. To se k sreči ni zgodilo, kar pa me je raztogotilo, saj premore album “Time Of The Oath” (1996), s katerega je vzeta ta skladba, nekaj takih komadov, ki bi lahko za šalo zamenjali “zlajnani” Power. Fantje! Čas je, da spravite nazaj na set listo Steel Tormentor ali pa presenetite z Before The War. No kar niso naredili med Power, so potem zelo pritajeno izvedli med Future World. Narod se je moral dreti skupaj z Derisem “Ooooh – ohhhh – ohhh” in spet še en “ooooh”,….. kako “boring”,… No in potem je prišla za povrhu še gospa Bog, ki je očitno izvoljenka gospoda Mučitelja, njo pa je nasledil še famozni doktor Stein (Dr. Stein) in imeli smo pravo paleto človeških likov na odru. Nikakor ne smem pozabiti na dve enormno veliki debeli buči, ki sta se napihnili na obeh straneh odra med koncertom, kar je bilo sila zabavno in je prispevalo k lepi meri dodatnega pompa, sicer s pompom tako ali tako zabeljenega power metala Helloween. Kot pravim! Helloween so v odlični formi. Resnično se pozna, da so imeli letos pozimi turnejo in da so še zelo sveži ter da imajo dva zelo zagreta nova člana in sicer, bivšega Rawhead Rexx bobnarja Danija Löbleja in malo manj novega, a še vedno zelo zagretega, nečaka Rudolfa Schenkerja (kitara, The Scorpions), Sascha Gerstnerja (kitara). Buče so bile “superbučne”. In res škoda, da jih nima človek, ki prebiva na tleh Slovenije, možnost večkrat videti v takšnem ambientu, kadar nastopajo v živo. Enourni nastop je bil odigran “v nulo” popolno izpiljeno. Edino kar sem pogrešal, je nekoliko svežine v njihovi set listi, ki je bila pravzaprav rekapitulacija njihove set liste s poslednje turneje letos, le skrajšana oziroma prirejena za enourni nastop na Gods Of Metal. No kakorkoli! Buče, kapo dol!
Set lista Helloween:
1. King For A Thousand Years
2. Eagle Fly Free
3. Hell Was Made For Heaven
4. Tale That Wasn’t Right
5. Mr. Torture
6. If I Could Fly
7. Power
8. Future World
9. Mrs. God
10. Dr. Stein
18:10 Konec koncerta Helloween. Ulegel sem se na “rugzak” in skušal zadremati za 20 minut. Ni kaj! Po sedmih skupinah in le eni pavzi, katero sem končno napravil ter ob ubogih 4 dcl piva, kar jih je steklo po mojem osušenem grlu in me je to “koštalo” enormnih 5,00€ (nikar ne kupujte na koncertih piva v Italiji!!!, tudi če vrneš prazen kozarec nazaj, se ti samo smejejo in ti ne vrnejo nazaj 1,00€, kot je to navada v nemško govorečih deželah Zahodne Evrope!!!!). Skratka blažilni, rahli, a vseeno do neke mere krepčilni spanec v varni senci za mešalno mizo in svoji skrajšani verziji, mi je dodobra pomagal napolniti baterije.
MOTORHEAD: 18.35 – 19.35
Motorhead! Da sedaj so bili Motorhead. Motorhead in ena ura. B? To ne gre skupaj, to nikakor ne gre v račun. No in tudi to smo doživeli. Točno pet čez pol sedmo je “zabrundalo” z odra: “Good Afternoon!” Is it Alright?!?! We are Motorhead!!! And we play Rock’N’Roll!!!” Zakaj je Lemmy vprašal avditorij, če se ta strinja? Ker navadno koncerte pričnejo, ko nebo prekrije črna tema in tako ogovori Lemmy ob prihodu na oder občinstvo vselej z “Good Evening!” No to pot je pač ostalo pri popoldnevu. Že otvoritev je naznanjala, da bo ta koncert nekaj posebnega. Sicer je to čudna iztočnica. Kaj je lahko sploh še posebnega pri nastopu Motorhead po 31 letih obstoja legend, ko ga ni trika, ki ga še niso pokazali? Set lista seveda. Z Dr. Rock se je zgodilo nekaj zelo zanimivega, vendar nič nenavadnega, kadar se zgodi, da pridejo na oder Motorhead. Prostor med odrom in mešalno mizo je prekrila debela dimna zavesa, katero so ljudje z norenjem ustvarili, ko so noro topotali in dvignili v nebo tono prahu, od katere je skoraj pričela boleti glava. Torej odra se kmalu ni prav nič videlo. Stay Clean in na odru je še kar kipelo. Potem pa prvi kroše z leve in pesem Love Me Like A Reptile. Aaaaaa!!!!! To sem čakal fantje toooo!!!! Lemmy je standarden. Sončna očala, kar je nestandardno, a vokal vsekakor tisti prepoznavni unikat, tisti torej, kot bi prihajal iz trupla ležečega in razpadajočega na dnu globokomorskega oceana. Zaščitna znamka, zaščitni znak. Železni kancler je bil tudi to pot razgret kot vselej. Možakar, ki bo letos napolnil konec decembra 61 let, je bil gospodar odra. Ikona, prava legenda rocka. Če je kje kak glasbenik, ki popolnoma definira definicijo rock legende, je to definitvno Lemmy. Po treh pesmih je Phil naprosil občinstvo naj izpreže “iz pasivne drže” (kar sploh ni bilo res) ter spravi iz sebe kolikor se da veliko hrupa. Heh, ljudje so se požvižgali na besede “malega” Phila Campbella! Železni kancler te ignorance nikakor ni bil odločen trpeti in nenadoma je zahrumelo iz odra: “That’s terrible!!!” Množica je v trenutku predramljeno sledila svojemu dušebrižnemu pastirju ter začela zganjati huronski vihar pod odrom. Lemmy je bil vidno zadovoljen in je napovedal skladbo Metropolis. Sledila je skladba Killers s pošče “Inferno” (2004). Uuuu kako je oralo po ušesnih bobnih. Drvež se nadaljuje in sledi še eno presenečenje Over The Top. Yes!!!!. Toda tega še ni konec, kajti z I’ve Got Mine se je skupina dotaknila plošče “Another Perfect Day” (1983), ki so jo glasbeni kritiki nemarno in namerno raztrgali, saj so se odločili skupino, leta 1983 s svojo medijsko kampanjo, izbrisati iz rock scene. A jim ni uspelo! Kako lepo je bilo prisluhniti tej pozabljeni klasiki spet znova! Potem še ena klasika No Class, ljudje so spet padli v brezglavi delirij! Vsekakor niso Motorhead pozabili na svoj zadnji album “Inferno” in tako spet oživili njegov duh z “naspidirano” različico njihove fantomske skladbe Orgasmatron, ki se v novi različici imenuje In The Name Of Tragedy. Ta je bila pravi neusmiljeni rušilec, ki je trgal ušesa preko vseh meja. Just ‘cos You’ve Got the Power (Don’t Mean You Got the Right) s plošče “Rock’N’Roll” (1987) je Lemmy napovedal, kot “slow rock’n’roll ballad” in Motorhead so nam pustili kanček zadihati. Dance On Your Grave in znova smo v “Robbo years”. Ni kaj. Presenečenje za presenečenjem. Going To Brasil je še en odklop, ki je znova zdramil prebivalstvo festivala, Killed By Death, pa je vsekakor povzročil to, da je dim zapolnil nebo, do koder je segalo človeško oko s svojim vidnim horizontom. Ljudje so se vrteli, pogled je bil naravnost za crknit od smeha. Kamor si pogledal so ljudje frčali drug preko drugega. Nekje so v zraku plapolale roke, drugje noge…. Skratka, težko se je bilo brzdati ob taktih satanskega marša Motorhead. Pomnoženo s salvami prahu, ki se je vil v nebo, je tako izgledalo celotno prizorišče, kot bitka pri El Alameinu. Nikakor pa to še ni bilo vse, kar so imeli za povedati Motorhead. Sledila je eksekucija z Aces Of Spades, za njo pa so oddrveli še Overkill z znanim bravurozno razpotegnjenim izhodnim delom in po koncertu sem videl nekega siromaka, od katerega so viseli kosmi raztrganih majice in hlač in se je ob tem blaženo sprehajal naokrog le v spodnjicah. Nič čudnega saj je doživel pravi Motorhead orgazem, ko je njegova glava previharila viharje. Skratka Lemmy in druščina, so bili moralni zmagovalci tega dne. Posledice, ki jih je utrpela publika, so vsekakor pričale v prid temu. Brezkompromisna surova porcija rock’n’rolla med oči predstavlja do neke mere lahko nezgodo, za katero bi morali omogočiti prebivalstvu planeta Zemlja dodatno zdravstveno zavarovanje. Bastardi so neuničljivi in neuničljivo korakajo naprej. Kje je konec? Ups, daleč, daleč… Sploh ob izjavi Phillipa Campbella, da bodo 01.09. letos, izdali novo ploščo. Za konec nas je Lemmy pozdravil v slovo še s stavkom: “And don’t forget! We are Motorhead and we are rock’n’ fuckin’ roll band!” Legende hvala vam za nepozabno carstvo norosti!
Set lista Motorhead:
1. Dr. Rock
2. Stay Clean
3. Love Me Like A Reptile
4. Killers
5. Metropolis
6. Over The Top
7. No Class
8. I Got Mine
9. In The Name Of Tragedy
8. I Got Mine
9. In The Name Of Tragedy
10. Dancing On Your Grave
11. Just ‘cos You’ve Got the Power (Don’t Mean You Got the Right)
12. Going To Brasil
13. Killed By Death
14. Ace Of Spades
15. Overkill
DEF LEPPARD: 20.00 – 21.30
Def Leppard! Vsekakor skupina, ki jo je bilo posebna čast doživeti v živo. Videti Def Leppard blizu Slovenije je danes prava redkost. Gods Of Metal je bil idealna priložnost. Def Leppard so si delili z Whitesnake tega dne “co-headlinersko” pozicijo in si prislužili uro in pol časa za nastop. Svet je postal oder. Ko sem se dvignil pokonci, saj sem znova “začukal” v pavzi, kar nisem mogel verjeti razgledu, kako je oder naenkrat zrasel. Postava Joe Elliott (vokal), Rick “Sav” Savage (bas kitara, spremljevalni vokal), Rick Allen (bobni), Phil Collen (kitara, spremljevalni vokal) in Vivian Campbell (kitara, spremljevalni vokal), so obrnili stvari na glavo na festivalu. Že sam začetek koncerta je pomenil pravo prekretnico v zvoku. Ob tem je jemal sapo precizno izdelan zvok. Vzet kot iz škatlice s “princess” krofki. Pravi antipod raztogoteni ostrini in nepopustljivemu rock’n’roll punkerstvu razgrajaštva in pošastnosti zvoka Motorhead. Def Leppard so bili nekoliko tišje uglašeni, a zvok je bil, kot sem dejal, “v nulo sfriziran”. Skoraj kot v studiu. “Vsekakor so Def Leppard prinesli s seboj enormno mero glamourja in pompa na oder. “Back” vokalne linije so bile odpete nenadjebivo uglašeno in popolno. Fantje so bili poredni dovolj in Collen ob tem ni pozabil na razkazovanje svojega mišičevja med sekanjem po “štromarici”, Savage pa je od daleč že tako podoben po image-ju svoji sorodnici Barbie. Kakorkoli, Def Leppard so predstavljali odlično popestritev festivala. V osemdesetih minutah so napolnili ozračje z odrsko perfekcijo, ki jo je prinesel odličen dvoranski (“arena”) zvok, pravi ameriški zvok. Kot pravim Def Leppard je potrebno nujno doživeti v dvorani. Enkraten “light show” je dosegal posebne razsežnosti ob kombinaciji zahajajočega sonca in neba, ki se je kopalo v večerni zarji, po katerem so se zaspano sprehajali še poslednji oblaki in preko katerega nas je od časa do časa pozdravilo kakšno potniško letalo, katero je vzletelo iz letališča v neposredni bližini festivala. To je lepo sovpadalo z izvedbo pesmi Rocket. Skratka fantje v odlični formi, vendar pa se je ob tem čutil kanček vzvišenosti, kanček tiste angleške imenitnosti preveč. Nekako se občinstvo ni znalo stopiti s skupino na odru. V ospredje je rinila rutina skupine, čeprav Def Leppard “gentlemensko” niso skoparili z zahvalami množici, ko jih je ta vzpodbujala med nastopom. Vsekakor so nekoliko razočarali z dodatkom saj so vanj vključili le Pour Some Sugar On Me potem, pa odbrzeli domov. Ostalo je še pet minut časa, ki pa ga niso izkoristili. Torej “arena zvok”, zlasti zaradi Allenovih bobnov. Skupina neverjetno uigrana. Detajli izpiljeni, najlepše vokalne harmonije na festivalu. Inštrumenti v idealnem ravnovesju. Vse je tako lepo izpadlo, da je za festival bilo že kar prelepo. Elliot seveda ne poseduje več tistega vokalnega razpona kot nekoč, pa vendar je pel v velikem slogu skozi koncert. Absolutno je treba doživeti legende v dvorani. Američani imajo pač znova več sreče, ko bodo lahko uživali na skupni turneji Journey in Def Leppard letos poleti.
Set lista Def Leppard:
1. We Will Rock You (taped intro)
2. Hell Raiser
3. Rock Rock (Till You Drop)
4. High ‘N’ Dry (Saturday Night)
5. Let’s Get Rocked
6. Hanging On The Telephone
7. Make Love Like A Man
8. Promises
9. Hysteria
10. Let It Go
11. Rock On
12. Rocket
13. Photograph
14. Armageddon It
15. Animal
16. Rock Of Ages
—dodatek
17. Pour Some Sugar On Me
No medtem, ko smo čakali, da se oder pripravi za nastop Whitesnake, je bilo napovedano, da naj bi na oder prišel veliki Joey De Maio, basist skupine Manowar, sodeč po svojih izjavah in obnašanju, za mnoge najbolj neumen glasbenik v heavy metalu, kar pa seveda ne velja za glasbo Manowar, ki ima svoj prepoznavni in jasni blišč. Joeya ni bilo, pač pa so kar zavrteli trak z njegovim govorom. V njem je ogovoril prisotne kako ponosen je, da se je z Manowar rodil Gods Of Metal, ki letos tako poteka že deseto leto zapored in hkrati napovedal, da bodo na sledečem Gods Of Metal festivalu “headlinerji” znova Manowar. Njegov nagovor se je končal z nadvse impresivnimi besedami: “Hail, Kill and Fuck The World!” Verjetno bomo sedaj vsi družno zavihali rokave in ubogali besede, ki jih je izrekel presvetli bedak, oziroma basist Manowar.
WHITESNAKE: 22.00 – 23.30
In za konec utemeljitelji modernega “hard rocka”. Ime Deep Purple je prototip za marsikateri glasbeni slog, ki se je razvil iz njihovega sloga in Deep Purple je bend, ki je dal dve pomembni skupini. Rainbow in Whitesnake, ki sta absolutno zasukali in zamajali sam razvoj rock zgodovine in sicer popolnoma neodvisno druga od druge ter vsaka po svoje. Za Whitesnake lahko rečemo, da so ena tistih skupin, ki je prva “sfrizirala” tisto, kar se je nakazovalo s skupinami prve generacije in kar so počele s heavy riffi Deep Purple ali Uriah Heep.
Bend je udaril takoj “usred čela blesavoga” z Burn in Italijani so znoreli! Whitesnake so od začetka do konca posedovali odličen odrski zvok, ki je bil pravšnja mešanica “dvoranske” glam perfekcije in nepopustljive rock’n’roll surovosti. Zato so vsekakor delovali ušesom in evropskim rockerskim navadam znova bolj domače, za primerjavo z Def Leppard, ki so vseskozi ohranjali nekaj distance do publike. Coverdale je bil navit in ni se zadrževal! Skupina je vražje vrinila glavni motiv Stormbringer v Burn in pompozno zveličano izvedla izhodni del. “Fade out” je bil eksploziven in takoj je bilo moč razbrat, da se inštrumenti nahajajo v rokah izjemnih mojstrov “hard rocka” oziroma mojstrov svojega posla. Coverdale je pozdravil množico in dodal: “You must have been waiting for us a whole day! I’ve was told from 9:00 a.m.? A perfect time to start a day with rock’n’roll!” Velikani hard rocka so valili svoje uspešnice drugo za drugo in ljudem se je kar bliskalo pred očmi. Coverdale je kot za šalo podžigal ljudi in Italijani, so se popolnoma zlili s skupino. Bil je fantastičen koncert. Prava komunikacija skupine z občinstvom! Bend je jurišal z Love Ain’t No Stranger potem, pa je četrti komad Is This Love, umiril prizorišče. Kje neki si bila takrat Tereza, da bi se zavrtela skupaj v strastnem objemu ob tej skladbi?!?! Preskok nazaj na ropotanje z Ready An’ Willing, adrenalinski naglici znova ni videti konca! Potem so se fantje spravili z odra in na njem je ostal le Doug Aldrich. Doug, ki si je pridobil izjemen renome še, ko je igral z Ronnie James Diom na turneji “Killing The Dragon” v letu 2002, je vsekakor poglavje zase, kar se tiče “hard rock” kitaristov mlajše generacije, danes. Njegova točka je dosegala meje spontanosti. Vsekakor in absolutno je v prvi vrsti govora o rutini, vendar pa se Doug tako razživi, da te absolutni posrka vase med svojim nastopom in s pristopom. Tudi to pot je bilo tako in vrtinčil je in vrtinčil eksplozivne riffe, ki so izgledali, kot bi jih popolnoma po občutku tolkel iz glave in nas zasipal s svetlobno hitrostjo svojih prstov, ki so ponujali prvovrstno sočne solaže. Skratka, solo točka ob kateri se nimaš možnosti niti za trenutek dolgočasiti. Med Crying In The Rain je nekaj podobnega doletelo Tommyja Aldridgea na bobnih. Veličastni riff in veličastna pesem je bliskovito zajela oder in podjarmila občinstvo, potem pa se je tako osamljen, nekje na sredi pesmi, na odru znašel Aldridge in ponudil enkratno ter nepozabno solo točko na bobnih. Dvojna bas stopalka je na festivalu med vsemi kraljevala izpod njegovih zamahov. Aldridgeju se je kar “cufalo” in med koncertom je v navalu zalučal obe palčki med publiko ter nadaljeval solažo naprej kar z golimi rokami. Adridge je prava žival in hvala bogu da mu je Coverdale namenil solo točko, da si je lahko temeljito izpraznil baterije. Koliko energije ima ta bobnar in kako si je ob tem dostojno nadel čevlje velikega čarovnika za bobni Cozyja Powella. Dan Zimmerman, ki smo ga gledali z Gamma Ray in mi je njegova predstava že tako ali tako odpihnila glavo na odru popoldne, je sam dejal v intervjuju, da je Tommy eden od njegovih največjih vzornikov. Ain’t No Love In The Heart Of The City je pesem, ki je spisana v slogu Mistreated in takšno funkcijo je tudi imela na odru. Ena najlepših kompozicij je pomenila tudi hkrati enega vrhuncev koncerta, enostavno je Coverdale v njem še enkrat več opozoril, kaj pomeni tudi danes v rock glasbi njegov enkraten “žameten Marlboro” vokal. Eksplozivni Here I Go Again je pomenil zaključek regularnega dela nastopa. Vsekakor so se vrnili za bis. Najprej so udarili z Take Me With You , potem pa se lotili še ene njihovih najlepših kreacij Still Of The Night. Ta pesem je bila vselej nekaj posebnega. Iz tipičnega hard rock uvodnega riffa s primesjo bluesa počasi dobiva podobo razsežnosti čistega klasičnega pristopa in atmosferični vrhunec ponudi v izrednem srednjem inštrumentalnem delu, ki doseže točko vrelišča v izhodnem delu skladbe. Whitesnake to vedo in zato je ta skladba tudi uvrščena na konec set liste. Enostavno perfektna pesem s katero narajcaš ljudi do konca, potem pa jim zaželiš lahko noč ter jih pošlješ nepotešene v velikem slogu domov spat.
Skupina je v odlični formi. V njej se nahaja novi član basist Uriah Duffy, ki je lepo nasledil Marca Mendoso. Reb Beach, ki je nedavna pomagal Kipu Wingerju pri oživljanju ponovno rojene skupine Winger in Adrich, sta idealna partnerja, ki absolutno ne pustita niti eni samcati napaki, da bi s prikradla v njun odrski repertoar. Enakovredna, uigrana in neverjetno samozavestna. Ko rutina preide v spontanost in ko drugega ne moreš reči kot absolutno resnično, prepričljivo v 110% pomenu te besede. Težko prekosljivo in pač preprosto z eno besedo povedano popolno. Aldridge na bobnih pa si je ob koncu koncerta prislužil nagrado. Nekdo je na oder vrgel rjuho z napisom “Cozy was here!”, kar je izjemno laskava pohvala, ki si jo ne zaslužiš kar tako. Vsekakor legendarni Coverdale dokazuje, da ni pozabil kako se streže stvari. Očitno je našponan do konca. Odrska igra je to dokazala, Coverdale se je nekajkrat pošteno odklopil, nasploh pa je mestoma njegova igra med “odkopom” že mejila na prave androgene gibe,… Vendar pa vsekakor absolutno prednjači še vedno tisti znani demonski mačizem, ki ga je polna tudi njegova poezija. Sodelavce je vseskozi bodril na odru, prav tako pa je priganjal občinstvo da je, kljub dokajšnji vidni zdelanosti, le to resnično sodelovalo s skupino s popolno vživetostjo. Italijani so neverjetni. Energije jim nikakor ni zmanjkalo, pa čeprav so ždeli pod odrom od 10:00! In Whitesnake so absolutna nuja, vselej aktualna, tudi v letu 2006!
Set lista Whitesnake:
1. Burn (incl. Stormbringer)
2. Slide It In
3. Love Ain’t No Stranger
4. Is This Love
5. Ready An’ Willing
6. Doug Aldrich Guitar Solo
7. Crying In The Rain (incl. Tommy Aldridge Drum Solo)
8. Band Introduction
9. Ain’t No Love In The Heart Of The City
10. Fool For Your Loving
11. Here I Go Again
—dodatek—
12. Take Me With You
13. Still Of The Night
14. We Wish You Well (taped outro)
Tretji dan koncerta Gods Of Metal je bil pisan na kožo ljubiteljev melodije v tršem rock pristopu in ljubiteljev eksplozivnih izdelanih vokalov. Tako je združeval pod isto streho rockerje in heavy metalce. Veliko je bil mladih, ki so bodrili zlasti power metalske skupine, ki absolutno niso razočarale. Prav nasprotno. Med nastopajočimi se je čutila lepa mera rivalstva in nekje od Gamma Ray navzgor je bilo mogoče jasno razbrati, da hoče vsak naslednji bend odigrati še boljši koncert in izzvati, tistega, ki bo nasledil oder za njim. Ljudi je obiskalo, na oko ocenjeno, kakih 15.000 manijakov (na festival Gods Of Metal jih spraviš vsega skupaj 20.000). Z izjemo norih cen jedače in pijače, je šlo za nepozaben dogodek, ki ga bomo definitvno še obiskovali. Organizator Live In Italy je pač izpeljal ta pomemben glasbeni dogodek na izjemni ravni in občestvo je vidno zadovoljeno zapuščalo prizorišče.
11. Just ‘cos You’ve Got the Power (Don’t Mean You Got the Right)
12. Going To Brasil
13. Killed By Death
14. Ace Of Spades
15. Overkill
DEF LEPPARD: 20.00 – 21.30
Def Leppard! Vsekakor skupina, ki jo je bilo posebna čast doživeti v živo. Videti Def Leppard blizu Slovenije je danes prava redkost. Gods Of Metal je bil idealna priložnost. Def Leppard so si delili z Whitesnake tega dne “co-headlinersko” pozicijo in si prislužili uro in pol časa za nastop. Svet je postal oder. Ko sem se dvignil pokonci, saj sem znova “začukal” v pavzi, kar nisem mogel verjeti razgledu, kako je oder naenkrat zrasel. Postava Joe Elliott (vokal), Rick “Sav” Savage (bas kitara, spremljevalni vokal), Rick Allen (bobni), Phil Collen (kitara, spremljevalni vokal) in Vivian Campbell (kitara, spremljevalni vokal), so obrnili stvari na glavo na festivalu. Že sam začetek koncerta je pomenil pravo prekretnico v zvoku. Ob tem je jemal sapo precizno izdelan zvok. Vzet kot iz škatlice s “princess” krofki. Pravi antipod raztogoteni ostrini in nepopustljivemu rock’n’roll punkerstvu razgrajaštva in pošastnosti zvoka Motorhead. Def Leppard so bili nekoliko tišje uglašeni, a zvok je bil, kot sem dejal, “v nulo sfriziran”. Skoraj kot v studiu. “Vsekakor so Def Leppard prinesli s seboj enormno mero glamourja in pompa na oder. “Back” vokalne linije so bile odpete nenadjebivo uglašeno in popolno. Fantje so bili poredni dovolj in Collen ob tem ni pozabil na razkazovanje svojega mišičevja med sekanjem po “štromarici”, Savage pa je od daleč že tako podoben po image-ju svoji sorodnici Barbie. Kakorkoli, Def Leppard so predstavljali odlično popestritev festivala. V osemdesetih minutah so napolnili ozračje z odrsko perfekcijo, ki jo je prinesel odličen dvoranski (“arena”) zvok, pravi ameriški zvok. Kot pravim Def Leppard je potrebno nujno doživeti v dvorani. Enkraten “light show” je dosegal posebne razsežnosti ob kombinaciji zahajajočega sonca in neba, ki se je kopalo v večerni zarji, po katerem so se zaspano sprehajali še poslednji oblaki in preko katerega nas je od časa do časa pozdravilo kakšno potniško letalo, katero je vzletelo iz letališča v neposredni bližini festivala. To je lepo sovpadalo z izvedbo pesmi Rocket. Skratka fantje v odlični formi, vendar pa se je ob tem čutil kanček vzvišenosti, kanček tiste angleške imenitnosti preveč. Nekako se občinstvo ni znalo stopiti s skupino na odru. V ospredje je rinila rutina skupine, čeprav Def Leppard “gentlemensko” niso skoparili z zahvalami množici, ko jih je ta vzpodbujala med nastopom. Vsekakor so nekoliko razočarali z dodatkom saj so vanj vključili le Pour Some Sugar On Me potem, pa odbrzeli domov. Ostalo je še pet minut časa, ki pa ga niso izkoristili. Torej “arena zvok”, zlasti zaradi Allenovih bobnov. Skupina neverjetno uigrana. Detajli izpiljeni, najlepše vokalne harmonije na festivalu. Inštrumenti v idealnem ravnovesju. Vse je tako lepo izpadlo, da je za festival bilo že kar prelepo. Elliot seveda ne poseduje več tistega vokalnega razpona kot nekoč, pa vendar je pel v velikem slogu skozi koncert. Absolutno je treba doživeti legende v dvorani. Američani imajo pač znova več sreče, ko bodo lahko uživali na skupni turneji Journey in Def Leppard letos poleti.
Set lista Def Leppard:
1. We Will Rock You (taped intro)
2. Hell Raiser
3. Rock Rock (Till You Drop)
4. High ‘N’ Dry (Saturday Night)
5. Let’s Get Rocked
6. Hanging On The Telephone
7. Make Love Like A Man
8. Promises
9. Hysteria
10. Let It Go
11. Rock On
12. Rocket
13. Photograph
14. Armageddon It
15. Animal
16. Rock Of Ages
—dodatek
17. Pour Some Sugar On Me
No medtem, ko smo čakali, da se oder pripravi za nastop Whitesnake, je bilo napovedano, da naj bi na oder prišel veliki Joey De Maio, basist skupine Manowar, sodeč po svojih izjavah in obnašanju, za mnoge najbolj neumen glasbenik v heavy metalu, kar pa seveda ne velja za glasbo Manowar, ki ima svoj prepoznavni in jasni blišč. Joeya ni bilo, pač pa so kar zavrteli trak z njegovim govorom. V njem je ogovoril prisotne kako ponosen je, da se je z Manowar rodil Gods Of Metal, ki letos tako poteka že deseto leto zapored in hkrati napovedal, da bodo na sledečem Gods Of Metal festivalu “headlinerji” znova Manowar. Njegov nagovor se je končal z nadvse impresivnimi besedami: “Hail, Kill and Fuck The World!” Verjetno bomo sedaj vsi družno zavihali rokave in ubogali besede, ki jih je izrekel presvetli bedak, oziroma basist Manowar.
WHITESNAKE: 22.00 – 23.30
In za konec utemeljitelji modernega “hard rocka”. Ime Deep Purple je prototip za marsikateri glasbeni slog, ki se je razvil iz njihovega sloga in Deep Purple je bend, ki je dal dve pomembni skupini. Rainbow in Whitesnake, ki sta absolutno zasukali in zamajali sam razvoj rock zgodovine in sicer popolnoma neodvisno druga od druge ter vsaka po svoje. Za Whitesnake lahko rečemo, da so ena tistih skupin, ki je prva “sfrizirala” tisto, kar se je nakazovalo s skupinami prve generacije in kar so počele s heavy riffi Deep Purple ali Uriah Heep.
Bend je udaril takoj “usred čela blesavoga” z Burn in Italijani so znoreli! Whitesnake so od začetka do konca posedovali odličen odrski zvok, ki je bil pravšnja mešanica “dvoranske” glam perfekcije in nepopustljive rock’n’roll surovosti. Zato so vsekakor delovali ušesom in evropskim rockerskim navadam znova bolj domače, za primerjavo z Def Leppard, ki so vseskozi ohranjali nekaj distance do publike. Coverdale je bil navit in ni se zadrževal! Skupina je vražje vrinila glavni motiv Stormbringer v Burn in pompozno zveličano izvedla izhodni del. “Fade out” je bil eksploziven in takoj je bilo moč razbrat, da se inštrumenti nahajajo v rokah izjemnih mojstrov “hard rocka” oziroma mojstrov svojega posla. Coverdale je pozdravil množico in dodal: “You must have been waiting for us a whole day! I’ve was told from 9:00 a.m.? A perfect time to start a day with rock’n’roll!” Velikani hard rocka so valili svoje uspešnice drugo za drugo in ljudem se je kar bliskalo pred očmi. Coverdale je kot za šalo podžigal ljudi in Italijani, so se popolnoma zlili s skupino. Bil je fantastičen koncert. Prava komunikacija skupine z občinstvom! Bend je jurišal z Love Ain’t No Stranger potem, pa je četrti komad Is This Love, umiril prizorišče. Kje neki si bila takrat Tereza, da bi se zavrtela skupaj v strastnem objemu ob tej skladbi?!?! Preskok nazaj na ropotanje z Ready An’ Willing, adrenalinski naglici znova ni videti konca! Potem so se fantje spravili z odra in na njem je ostal le Doug Aldrich. Doug, ki si je pridobil izjemen renome še, ko je igral z Ronnie James Diom na turneji “Killing The Dragon” v letu 2002, je vsekakor poglavje zase, kar se tiče “hard rock” kitaristov mlajše generacije, danes. Njegova točka je dosegala meje spontanosti. Vsekakor in absolutno je v prvi vrsti govora o rutini, vendar pa se Doug tako razživi, da te absolutni posrka vase med svojim nastopom in s pristopom. Tudi to pot je bilo tako in vrtinčil je in vrtinčil eksplozivne riffe, ki so izgledali, kot bi jih popolnoma po občutku tolkel iz glave in nas zasipal s svetlobno hitrostjo svojih prstov, ki so ponujali prvovrstno sočne solaže. Skratka, solo točka ob kateri se nimaš možnosti niti za trenutek dolgočasiti. Med Crying In The Rain je nekaj podobnega doletelo Tommyja Aldridgea na bobnih. Veličastni riff in veličastna pesem je bliskovito zajela oder in podjarmila občinstvo, potem pa se je tako osamljen, nekje na sredi pesmi, na odru znašel Aldridge in ponudil enkratno ter nepozabno solo točko na bobnih. Dvojna bas stopalka je na festivalu med vsemi kraljevala izpod njegovih zamahov. Aldridgeju se je kar “cufalo” in med koncertom je v navalu zalučal obe palčki med publiko ter nadaljeval solažo naprej kar z golimi rokami. Adridge je prava žival in hvala bogu da mu je Coverdale namenil solo točko, da si je lahko temeljito izpraznil baterije. Koliko energije ima ta bobnar in kako si je ob tem dostojno nadel čevlje velikega čarovnika za bobni Cozyja Powella. Dan Zimmerman, ki smo ga gledali z Gamma Ray in mi je njegova predstava že tako ali tako odpihnila glavo na odru popoldne, je sam dejal v intervjuju, da je Tommy eden od njegovih največjih vzornikov. Ain’t No Love In The Heart Of The City je pesem, ki je spisana v slogu Mistreated in takšno funkcijo je tudi imela na odru. Ena najlepših kompozicij je pomenila tudi hkrati enega vrhuncev koncerta, enostavno je Coverdale v njem še enkrat več opozoril, kaj pomeni tudi danes v rock glasbi njegov enkraten “žameten Marlboro” vokal. Eksplozivni Here I Go Again je pomenil zaključek regularnega dela nastopa. Vsekakor so se vrnili za bis. Najprej so udarili z Take Me With You , potem pa se lotili še ene njihovih najlepših kreacij Still Of The Night. Ta pesem je bila vselej nekaj posebnega. Iz tipičnega hard rock uvodnega riffa s primesjo bluesa počasi dobiva podobo razsežnosti čistega klasičnega pristopa in atmosferični vrhunec ponudi v izrednem srednjem inštrumentalnem delu, ki doseže točko vrelišča v izhodnem delu skladbe. Whitesnake to vedo in zato je ta skladba tudi uvrščena na konec set liste. Enostavno perfektna pesem s katero narajcaš ljudi do konca, potem pa jim zaželiš lahko noč ter jih pošlješ nepotešene v velikem slogu domov spat.
Skupina je v odlični formi. V njej se nahaja novi član basist Uriah Duffy, ki je lepo nasledil Marca Mendoso. Reb Beach, ki je nedavna pomagal Kipu Wingerju pri oživljanju ponovno rojene skupine Winger in Adrich, sta idealna partnerja, ki absolutno ne pustita niti eni samcati napaki, da bi s prikradla v njun odrski repertoar. Enakovredna, uigrana in neverjetno samozavestna. Ko rutina preide v spontanost in ko drugega ne moreš reči kot absolutno resnično, prepričljivo v 110% pomenu te besede. Težko prekosljivo in pač preprosto z eno besedo povedano popolno. Aldridge na bobnih pa si je ob koncu koncerta prislužil nagrado. Nekdo je na oder vrgel rjuho z napisom “Cozy was here!”, kar je izjemno laskava pohvala, ki si jo ne zaslužiš kar tako. Vsekakor legendarni Coverdale dokazuje, da ni pozabil kako se streže stvari. Očitno je našponan do konca. Odrska igra je to dokazala, Coverdale se je nekajkrat pošteno odklopil, nasploh pa je mestoma njegova igra med “odkopom” že mejila na prave androgene gibe,… Vendar pa vsekakor absolutno prednjači še vedno tisti znani demonski mačizem, ki ga je polna tudi njegova poezija. Sodelavce je vseskozi bodril na odru, prav tako pa je priganjal občinstvo da je, kljub dokajšnji vidni zdelanosti, le to resnično sodelovalo s skupino s popolno vživetostjo. Italijani so neverjetni. Energije jim nikakor ni zmanjkalo, pa čeprav so ždeli pod odrom od 10:00! In Whitesnake so absolutna nuja, vselej aktualna, tudi v letu 2006!
Set lista Whitesnake:
1. Burn (incl. Stormbringer)
2. Slide It In
3. Love Ain’t No Stranger
4. Is This Love
5. Ready An’ Willing
6. Doug Aldrich Guitar Solo
7. Crying In The Rain (incl. Tommy Aldridge Drum Solo)
8. Band Introduction
9. Ain’t No Love In The Heart Of The City
10. Fool For Your Loving
11. Here I Go Again
—dodatek—
12. Take Me With You
13. Still Of The Night
14. We Wish You Well (taped outro)
Tretji dan koncerta Gods Of Metal je bil pisan na kožo ljubiteljev melodije v tršem rock pristopu in ljubiteljev eksplozivnih izdelanih vokalov. Tako je združeval pod isto streho rockerje in heavy metalce. Veliko je bil mladih, ki so bodrili zlasti power metalske skupine, ki absolutno niso razočarale. Prav nasprotno. Med nastopajočimi se je čutila lepa mera rivalstva in nekje od Gamma Ray navzgor je bilo mogoče jasno razbrati, da hoče vsak naslednji bend odigrati še boljši koncert in izzvati, tistega, ki bo nasledil oder za njim. Ljudi je obiskalo, na oko ocenjeno, kakih 15.000 manijakov (na festival Gods Of Metal jih spraviš vsega skupaj 20.000). Z izjemo norih cen jedače in pijače, je šlo za nepozaben dogodek, ki ga bomo definitvno še obiskovali. Organizator Live In Italy je pač izpeljal ta pomemben glasbeni dogodek na izjemni ravni in občestvo je vidno zadovoljeno zapuščalo prizorišče.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Bojan Horvat & Aleš Podbrežnik (Gamma Ray)
