Založba: Imports
Datum izdaje: 17.07.2015
Produkcija: Goblin
Dolžina albuma: 42:41
Zvrst: Symphonic progressive rock
Kultni italijanski simfonični progrockerji Goblin, ki so zasloveli s prog mojstrovino »Roller« (1976) ter filmsko glasbo za grozljivki »Profondo Rosso« (1975) ter »Suspiria« (1977), so se vrnili z novim albumom »Four of a Kind«, kar je zagotovo precejšnje presenečenje za vse tiste, ki so jih zaradi številnih vzponov in padcev, nestabilnih zasedb ter fragmentacij na različne bande z imenom Goblin potihem slučajno že odpisali. Trenutno obstajajo kar štiri Goblin frakcije; ‘glavni’ Goblin pod vodstvom kitarista Massima Moranteja, Goblin Rebirth, Claudio Simonetti’s Goblin ter Cherry Five.
Letos sta najbolj aktivni verziji ‘glavni’ Goblin pod vodstvom Moranteja in klaviaturista Maurizia Guarinija, ki so presenetili z novo glasbo v podobi »Four of a Kind« ter Goblin Rebirth, kjer imata glavno besedo basist Fabio Pignatelli ter bobnar Agostino Marangolo (oba sta obenem člana Morantejevih Goblin). Slednji so nedavno posneli album »Goblin Rebirth«, ki je bil napovedan in posnet pred dvema letoma, vendar je luč sveta ugledal šele letos.
Leto 2015 bo očitno zaznamovano tudi z obema novima Goblin dosežkoma, kar bo razveselilo vse tiste, ki čutijo nostalgijo po kvalitetnem italijanskem simfoničnem prog rocku z mračnejšim ambientalnim pečatom. Goblin na »Four of a Kind« namreč na slehernem koraku dokazujejo, da niso izgubili ljubezni do mračne in srhljive atmosfere, ki preveva simfonično strukturirane inštrumentalne kompozicije s klasičnimi ritmičnimi finesami ob katerih se bodo zabavali vsi ljubitelji italijanskega prog izročila.
Dandanes velikokrat spregledana skupina, ki je najbolj znana po glasbi za grozljivke pod taktirko kultnega italijanskega režiserja Daria Argenta, se je prvič po letu 2006, ko je izšel album »Back to the Goblin 2005«, odločila posneti ploščo, ki črpa na sijajni simfoprogrockerski »Roller« tradiciji in torej ne gre za spremljevalno filmsko podlago kot je to značilno za večino njihovih dosežkov. Od zasedbe, ki je posnela »Roller« na »Four of a Kind« manjka samo klaviaturski mojster Claudio Simonetti, tako da niti ni presenetljivo slišati številne zvočne sorodnosti med obema albumoma.
Peklenska vrata se na stežaj razprejo že na kataklizmičnem »Uneven Times«, kjer kraljujejo jeznorite kitarske kanonade, odebeljene bas linije in skrivnostno zveneče pasaže na mini moogu. Določeni zvočni segmenti, kjer se na dramatičen način prelivajo kitarske fraze in klaviaturske zavese nekoliko spomnijo na King Crimson, kar je bilo za Goblin značilno tudi v sedemdesetih. Tvorsten občutek še poveča duhovita saksofonska improvizacija v gostujoči režiji Antonia Marangola. Srhljiva atmosfera se nadaljuje tudi na fantazmagoričnem »In The Name of Goblin«, kjer se z melanholičnimi variacijami še posebno izkaže kitarski mojster Moranti, medtem ko skrivnostno in zlobno ozračje spodbujajo predvsem Guarinijeve razvejanje klaviaturske teksture.
»Mousse Roll« je še bolj barvit in nenavaden eksperiment, kjer posamezni klaviaturski efekti med pletenjem strašljive atmosfere spominjajo na jok oziroma na žalobno usmerjene vokalne harmonije, čeprav je celoten album inštrumentalno usmerjen. »Bon Ton« vsebuje nekoliko bolj elektronsko obarvane sintetizatorske teksture ter jeznorite bas linije, ki v navezi z inteligentno tempiranimi bobnarskimi prehodi ustvarjajo ritmično kombinatoriko na bazi jazz fusiona, medtem ko so epske kitarske pasaže prava poslastica za vse prog gurmane ter ljubitelje kitarskih herojev. »Kingdom«, kjer dominirajo žalobni zvoki sintetizatorjev ter izrazito melanholična ponudba kitarskih variacij, vsebuje skorajda ikonoklastični motiv, ki je kot naročen za kakšno filmsko grozljivko. »Dark Blue(s)«, kot sporoči že njegov naslov, vsebuje sladostrastno blues improvizacijo na kitari ter masivne plasti hammond orgel, pri čemer Morantijev solistični pristop tokrat precej spominja na Davida Gilmourja (Pink Floyd) ali Andya Latimerja (Camel).
»Love & Hate« vnovič spomni na klasične King Crimson, kjer pri tovrstnem občutku pomembno vlogo odigrajo melotronske zavese, matematično tempirani časovni prehodi, pa tudi posamezne kitarske variacije, medtem ko nekatere pastoralne pasaže nekoliko spominjajo na klasične Genesis. Po mračnem uvodnem delu v nadaljevanju zavlada čista eterično-romantično-nostalgična atmosfera, kjer je zagotovljena niravana za vse prog zanesenjake. Zaključni triumf pa predstavlja fenomenalni »008«, ki vsebuje vse tiste zlovešče Goblin prvine zaradi katerih so si italijanski mojstri teme že v sedemdesetih izgradili kultni status. Skrivnostno in napeto vzdušje ob katerem si je zlahka možno predstavljati, kako iz grobov vstajajo živi mrtveci ter se odpravljajo na ‘nočni lov’, polagoma stopnjujejo borbeno razpoložene kitarske pasaže, prelomljeni ritmi in duhovite klaviaturske harmonije z vrsto nadvse zanimivih solističnih odklopov.
»Four of a Kind« je klasični Goblin album, ki ohranja in nadaljuje imenitno »Roller« zapuščino, zato se ga lahko že zdaj mirne duše uvrsti med vrhunce njihove obsežne in turbulentne kariere. Kar osem let je bilo potrebno čakati na novi Goblin dosežek in predolgo čakanje se je na koncu več kot splačalo, tako da bodo ob poslušanju zagotovo prijetno presenečeni in nadvse zadovoljni vsi tisti, ki so med letošnjimi novimi izdajami pogrešali imenitnost stare progrockovske šole čez našo zahodno mejo. Goblin po vseh teh letih torej še vedno ostajajo brezkompromisni kopači grobov ter zapriseženi podaniki goblinskega kralja in goblinske kraljice.
avtor: Peter Podbrežnik
ocena: 9.0 / 10
Seznam skladb:
1. Uneven Times (7:32)
2. In the Name of Goblin (4:48)
3. Mousse Roll (5:07)
4. Bon Ton (4:38)
5. Kingdom (5:37)
6. Dark Blue(s) (5:05)
7. Love & Hate (5:30)
8. 008 (5:24)
Zasedba:
Massimo Morante – električna in akustična kitara, bouzouki
Fabio Pignatelli – bas kitara, klaviature
Maurizio Guarini – klaviature
Agostino Marangolo – bobni, klaviature
GOSTUJOČI GLASBENIK:
Antonio Marangolo – saksofon (1)
