Lokacija: Dunaj / Simm City / Avstrija
Datum: 16.02.2017
Znameniti Glenn Hughes je mož, ki se ga je že davno tega oprijel laskavi naziv »The Voice Of Rock«. Po daljšem času in zlasti po obdobju, ki ga je prebil v delovanju znotraj zasedbe Black Country Communion in krajšem izletu s California Breed, se v manj kot dveh letih vrača že na drugo samostojno koncertno turnejo po stari celini. Glenna smo nazadnje občudovali pred letom in pol na solnograškem, ko je nastopil v klub Rockhouse sredi avstrijskega Salzburga. Tokrat pa se je znameniti komponist, pevec in basist še za eno turnejo vrnil v Evropo, povrh vsega še z novim albumom, izvrstnim »Resonate«, s katerim se je popolnoma vrnil k rokerskim koreninam.
Hughes se je vrnil na evropske odre v družbi treh spremljevalnih glasbenikov. Tudi na prejšnji turneji je nastopil v triu. Poleg je imel Douga Aldricha, kitarista, ki bi ga danes imel v skupini vsakdo in švedskega bobnarja Pontusa Engborga. To pot je hotel s seboj na turnejo vzeti izkušenega in cenjenega danskega kitarista Sorena Andersena, ki smo ga imeli priložnost srečati na koncertu zasedbe The Dead Daisies, dne 21.11.2015, v zagrebški dvorani KC Dražen Petrovič, ko so odprli koncertni večer za Whitesnake. Takrat je Soren nadomeščal pri The Dead Daisies šefa skupine Davida Lowyja. Soren je tudi odigral kitare in produciral album Resonate, vendar na turneji ni mogel sodelovati. Nadomestil ga je njegov rojak, izvrstni Anders Bo. V kvartetu je še vedno izvrstni bobnar Pontus Engborg ter Hammond organist Lachey Doley. Da, Hughes je vrnil v ekipo orgle, kar je na moč zaželeno dejanje, saj mu odstira prostor v še boljšo rekaptivacijo oziroma rekultivacijo tistih zvočnih razmer zgodovine rocka, ki jih je spisal nekoč davno tega kot član skupin Deep Purple in Trapeze.
No, za uverturo v nov koncertni večer z Glennom Hughesom pa smo prejeli nastopa kar dveh zasedb. Prva je bila “presenečenje”, in to takšno, da nismo uspeli prestreči niti njenega imena. Nikjer je namreč niso predhodno napovedali. Zato se je časovnica zamaknila, skupina pa je pričela z nastopom že petnajst minut pred osmo zvečer. Ob osmih bi morali nastopili Stone Broken, ki spremljajo Hughesa kot posebni gostje na celotni novi turneji, a se je tudi njihov nastop posledično zamaknil. To je zmedlo prav vse, od obiskovalcev, ki so zamujali na prizorišče, do predstavnikov medijev. Vse, kar sem prestregel je le, da prihaja nastopajoči kvintet iz Francije, da igra silno všečen melodični hard rock in da igra ob tem zelo suvereno in brez zavor z vokalom vred. Čeprav presenečenje, je nastop obveljal za lep uvodni rokerski pozdrav in prikupno ogrevanje.
Ob pol devetih zvečer so tako na oder le krenili mladi britanski hard rock nepridipravi in poredni kratkohlačniki Stone Broken. Kvartet je sicer mlad po stažu, deluje od leta 2013, a Hughes in njegov menedžment je natanko vedel, komu je treba dati priložnost na njegovi novi turneji. Da rock’n’roll še zdaleč ni mrtev, so Stone Broken za šalo razgalili. Predstavili so kombinacijo dinamične igre mastnega in razpenjenega kitarskega zidu, suverene in aktivne kitarske »rifaže«, prodornega in vžigajočega vokala Richa Mossa, vseskozi aktivnega odrskega tekanja in podžiganja publike. Ob tem ne smem pozabiti na doprinos bobnarke Robyn Haycock, ki je s svojo srčnostjo vnesla vleko parne lokomotive v zvočni prostor skupine. Zares prepričljivo srečanje z nadebudno gardo mladcev, ki bo v prihodnje zagotovo še pokazala mnogo dobrega in prinesla na plano izvrstno bero avtorske glasbe. Čeprav Stone Broken preigravajo že slišane riffe, pristopajo do njih z odliko velike srčnosti, teatralne borbenosti in neverjetne mladostniške ihte oziroma zavzetosti. Profesionalno.
Glenn Hughes ostaja v današnjem času eden najbolje ohranjenih glasbenikov v tisti gardi neizbrušenih diamantov rockovskega pionirstva, ki so v sedemdesetih postavljali rock’n’roll visoko na noge ter s svojo glasbeno pronicljivostjo, vizionarstvom ter genialnostjo, odprli rocku in metalu mnogo razvojnih glasbeno-žanrskih obzorij. Za Glenna lahko rečem, da tudi pri srednjih šestdesetih, kolikor se jih bo vsak čas nabralo na njegovih plečih, ostaja večni mladenič. Tako po izgledu, kot po odrski izvedbi.
Njegov vokal te še vedno strese iz hlač, ko vibrira z izjemno resonanco. Ostaja strasten, čuteč dušni buditelj in vokalni akrobat, ki mu ne najdeš para. Po ekspresiji in vokalni moči, po neverjetnem kameleonstvu, občutku za improvizacijsko mehkobo, ostajajo oznake, da je Hughes temnopolti glasbenik ujet v telesu belca, povem na mestu. Od prve do zadnje sekunde druženja je bil koncert izkušnja, ob kateri si hipoma obnemel in obstrmel. Hughes ostaja briljanten v izvedbi, ostaja prepričljiv tudi v smislu, da je rojen zabavljač in da je oder njegov drugi, če ne kar prvi dom. Toliko zabavnih, podoživetih zgodb, ki jih je v premorih med skladbami izrekel tega večera, res ni šlo pričakovati. Večje zgovornosti se ob srečanjih z Glennom namreč ne spominjam.
Prostrani oder dvorane Simm City, ki na oko sprejme kakih tisoč obiskovalcev, se je prelevil v enega igralca. To je bil seveda izjemni Hughes, ki se je sedaj dušno pomikal na levo, sedaj na desno, vseskozi držal očesni kontakt z obiskovalci, zlasti obiskovalkami v prvih vrstah. Mnogokrat je prosil mojstra luči, naj usmeri bele luči v občinstvo, da je lažje komuniciral z njim in govoril, da njegova ljubezen vedno prehaja z odra v dvorano. Njegov spremljevalni trio je sicer držal vlogo absolutnih statistov, vendar pa so fantje kot strogi profesionalci nudili Glennu izjemno zaledje. Bo je alterniral med smetanasto Fender Stratocaster in zlato Gibson Les Paul (podoben model električne kitare je uporabljal na prejšnji turneji Doug Aldrich). Jasno je, da je s Stratocasterjem izvajal Deep Purple klasike, medtem ko je Gibson vselej mastno zarohnel, ko smo se spogledali s Huhghesovo solo kariero ali / in prijemi Joea Bonamasse (skladbe Black Country Communion). Bo je bil postavljen v zadnjo linijo in se Hughesu med koncertom ni smel približati na robu odra. To je med koncertom nekoliko motilo, saj smo navajeni, da je kitarski riff, kot jedro rockovske elementarnosti, vselej izpostavljen in postavljen v središče pozornosti.
Po pričakovanju se je neizpodbitni rock guru in vrač na novem obisku avstrijske prestolnice postavil s skladbami z novega albuma »Heavy«. Že uvodoma je odjeknila našpičena Flow, ki jo je še v prvem delu nasledila Stumble And Go, v dodatku pa dopolnila ena najboljših skladb albuma »Resonate« Heavy. Hughes ni obšel niti dela kariere, ki ga zaznamuje njegovo sodelovanje s Patom Thrallom. Tako je, kot nadvse zanimiva popestritev večera, na prizorišču odjeknila Muscle And Blood. Časov s Trapeze se je mojster Hughes znova dotaknil s pričakovano Medusa, s koncertnega repertoarja pa je malodane šokantno izostala Deep Purple klasika Mistreated, ki jo je sicer cela dvorana ves večer potihoma, a željno pričakovala. Namesto tega je Glenn raztegnil svoj izvrstni avtorski komad You Keep On Movin’, ki ga je prispeval na Deep Purple album »Come Taste The Band«, na debelih štirinajst minut. Uvodoma je to skladbo predstavil kot točko, ki sta jo z Davidom Coverdaleom spisala še v časih pred albumom »Burn«, pa se je pojavil nekdo, ki ni dovolil, da bi se ta skladba znašla na tem albumu. Prav tako je ta »nekdo« vztrajal, da se taista skladba ni znašla na albumu »Stormbringer«. No, potem pa ji je le uspelo priti na album »Come Taste The Band«. Ob zahvali Tommyju Bolinu je postalo jasno, da ni bil tisti »nekdo« nihče drug kot seveda Richie Blackmore. Slišali smo še izvrstni avtorski skladbi in Hughesova koncertna standarda Can’t Stop The Flood (album »Building the Machine«) ter fenomenalno zmes funka in hard rocka Soul Mover, (album »Soul Mover«, 2005). Glenn ni pozabil niti na čase z Black Country Communion. Tako je kvartet zaigral izvrstno One Last Soul ter v zaključku strupeno nabrušeno Black Country. Za veliki finale je ostalo le še eno vprašanje. Ali Stormbringer ali Burn? Prejeli smo slednjo in občinstvu v dvorani Simm City se je še zadnjič popolnoma utrgalo in zmešalo!
To je bil eden tistih koncertov, ki so se zaključili neverjetno hitro, skoraj v trenutku. Da se obrne tako hitro ura in tričetrt, je lahko »kriv« le izjemni Glenn Hughes. Edinstveni rockovski pridigar, ki za svojih dobrih šest križev izžareva potenco dvajsetletnega žrebca, brez trohice energetskega in vibracijskega popuščanja. Izvedbena perfekcija in vokalne akrobacije, ki jim ne prideš niti za ped blizu. Obenem je ponudil izredno igranje bas kitare, ki je polno zahtevnih figur. Le malo je takšnih, ki dosegajo njegov rang. No nekaj jih je še, nekaj pa jih je bilo, a so skvašeni drugače. Na primer pokojni John Wetton, Sting in Geddy Lee (Rush). Glenn Hughes ostaja strupeni rock’n’roll vrač, ki zapusti obiskovalce in ljubitelje njegove glasbe po koncertih polno potešene ter napolnjene z energijo. In kot je rekel, je prišel med nas zato, da je lahko delil ljubezen. Pozitivnih vibracij ni bilo videti konca in te so nas izpolnjevale še dolgo časa po druženju z znamenito rock legendo. Upajmo, da se z Glennom srečamo kaj kmalu! Doživeli smo še eno nepozabno in edinstveno izkušnjo z legendo rocka!
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
GLENN HUGHES:
1. Intro
2. Flow
3. Muscle And Blood
4. Gettin’ Tighter
5. Stumble & Go
6. Medusa
7. Can’t Stop the Flood
8. One Last Soul
9. You Keep On Movin’
10. Might Just Take Your Life
11. Soul Mover
12. Black Country
—dodatek—
13. Heavy
14. Burn
STONE BROKEN:
1. Intro
2. Stay All Night
3. Better
4. Be There
5. Wait For You
6. Just A Memory
7. This Life
8. Not Your Eney
